254. člen ZPIZ-1

Toženec lahko v reviziji po uradni dolžnosti, ko o reviziji odloča skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, le-to spremeni tudi v škodo zavarovanca. Takšna odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji.

Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.

Zahtevo za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je tožnik vložil pri tožencu po prejemu prvostopenjske odločbe, s katero mu je toženec priznal pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Postopek ni bil začet po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo stranke, zato stroške postopka krije tožnik sam, ne glede na njegov izid.

Tožena stranka v reviziji kot odločilno neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da tožnici dajatev (družinska pokojnina) ni bila izplačana za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pač pa na podlagi prvostopenjske odločbe. Navedeno dejstvo je namreč zgolj posledica postopka revizije pri toženi stranki (v katerem je prišlo do razveljavitve prvostopenjske odločbe, s katero je bila tožnici sicer že priznana pravica do družinske pokojnine), kot tako pa na odškodninsko odgovornost tožene stranke, kot izhaja iz citirane določbe drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ne more vplivati.

Tožnik se je poškodoval v tujini, ko ni bil zavarovan pri toženi stranki (ZPIZS). Njegova invalidnost tako ni posledica poškodbe pri delu, kar pomeni, da bi tožnik - za priznanje pravic na podlagi invalidnosti - moral izpolnjevati pogoj gostote pokojninske dobe.

Ker je bilo ugotovljeno, da revidentka pravice do vdovske pokojnine po prej veljavnih predpisih ni pridobila, ne more pridobiti te pravice na podlagi 392. člena ZPIZ-1. Revidentkina zahteva pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje dela vdovske pokojnine po novem ZPIZ-1 (110. člen).

Toženka je ravnala pravilno, ko je v reviziji prvostopno odločbo spremenila tako, da je odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, saj je glede tega že bilo pravnomočno odločeno po ugotovitvi revizorja za matično evidenco, da je bila tožnica v spornem času zavarovana za ožji obseg pravic.

Ker je invalidska komisija II. stopnje v reviziji že potrdila mnenje invalidske komisije I. stopnje, da gre pri tožniku za najtežje prizadetega upravičenca, in spremenila le datum nastanka potrebe po dodatku za najtežje prizadete upravičence, je invalidska komisija II. stopnje dodatno mnenje, da tožnik ni najtežje prizadeti upravičenec, podala brez podlage in z dvakratnim revizijskim odločanjem o istem dejanskem vprašanju prekoračila zakonska pooblastila, zato je dokončna odločba, ki temelji na tem dodatnem mnenju, nezakonita.

Sodišče je s svojo odločitvijo poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke.

Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, so v obdobju od leta 1970 do leta 1985 urejali različni predpisi. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno ter da se ni smelo uvesti , če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

Glede na izvedeniške ugotovitve je prišlo pri tožniku po izdaji sporne odločbe do razvoja psihotravmatske motnje, ki je skupaj z drugimi posledicami poškodbe v letu 2004 privedla do izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo. Takšna sprememba v zdravstvenem stanju lahko pomeni podlago za spremembo tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPIZ lahko velja za naprej, ne more pa vplivati na zakonitost izdaje sporne invalidske odločbe, ki je bila izdana več let pred nastankom in ugotovitvijo te spremembe zdravstvenega stanja. Pravice na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).