250. člen ZPIZ-1

Tožnikovo delo ob nezgodi ni bilo nevarno delo, saj v trenutku, ko se je nahajal v hodniku službenega vagona, dejansko ni imel nobenih zadolžitev, ki bi lahko pomenile nevarno delo ali dejavnost. Ob primerni pazljivosti sunek ob speljavi tudi ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi pomenila povečano nevarnost za nastanek škode.

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oz

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Tožnik, ki je star 68 let in s 35 leti skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji in Bosni in Hercegovini (20. člen Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino) izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino po 36. členu ZPIZ-1, ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, kljub temu da mu je bila v Bosni in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine.

Z zahtevo, da se obnovi postopek, v katerem je toženec zunajzakonski partnerici tožnikovega očeta priznal pravico do vdovske pokojnine, tožnik ne uveljavlja nobene svoje pravice, ki bi mu šla na podlagi ZPIZ-1, zato je toženec zahtevo utemeljeno zavrgel. Ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot predhodno vprašanje v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ima pravni učinek le v tem postopku.

Tožnik se je poškodoval v tujini, ko ni bil zavarovan pri toženi stranki (ZPIZS). Njegova invalidnost tako ni posledica poškodbe pri delu, kar pomeni, da bi tožnik - za priznanje pravic na podlagi invalidnosti - moral izpolnjevati pogoj gostote pokojninske dobe.

Pri tožniku od prve razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti v letu 2000 ni prišlo do sprememb, ki bi pomenile poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali nastanek nove invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da se odpravi dokončna odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ter zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. O pravici do poklicne rehabilitacije tožena stranka ni odločala, zahteve tožnik pri toženi stranki tudi ni postavil, zato je sodišče prve stopnje tožbo glede takšnega zahtevka pravilno zavrglo.

Sodišče ni dolžno obširno razlagati oziroma obširno utemeljevati svoje odločitve, da ne prekine postopka in ne začne postopka pred Ustavnim sodiščem v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije. Odločitev sodišča, da ne prekine postopka in začne postopka pred Ustavnim sodiščem, tudi sama po sebi ne krši ustavnih pravic strank v postopku, saj s tem ni onemogočeno, da takšen postopek sprožijo same.

Če bi sodišče prve stopnje odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal drugo (novo) pravico iz invalidskega zavarovanja (pravico do delne invalidske pokojnine), bi takšno tožbo moralo zavreči, saj tožnik te pravice ni predhodno uveljavljal v postopku pri toženi stranki.

Za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni pomembno, da je A. B. umrl kot pripadnik tuje vojske, temveč je bistveno, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1.

Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 109. členu ZPIZ-1 ni pomembno, da je M. K. umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da imata tožnika, kot njegova otroka, pravico do družinske pokojnine, glede na to, da izpolnjujeta tudi druge pogoje.

Pravica do vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, ki je umrl zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, se lahko uveljavlja le pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri katerem je bil zavarovanec v času smrti zavarovan.

Sodišče je zmotno presodilo, da je prvotni tožnik z uveljavitvijo pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske izgubil pravico do samostojnega uveljavljanja starostne pokojnine na podlagi pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki, oziroma že izčrpal izbirno pravico iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. Navedeno določbo je potrebno ustavno-skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni določeno drugače.

Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem ZPIZ-1 za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.

Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 109. členu ZPIZ-1 ni pomembno, da je M. H. umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je pred smrtjo pri toženi stranki dopolnil več kot devet let pokojninske oziroma zavarovalne dobe.

Za pridobitev pravice do vdovske in družinske pokojnine ni pomembno, da je O. M. umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 109. člena ZPIZ-1. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da bi morala tožena stranka ugotavljati tudi, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati vdova in družinski člani po 110. in 115. členu ZPIZ-1.

Ker smrt pokojnega očeta, po katerem tožnika uveljavljata pravico do družinske pokojnine, kot pripadnika tujih vojaških enot (Bosne in Hercegovine), ni ovira za priznanje pravice do družinske pokojnine po slovenskih predpisih, imata tožnika ob izpolnjevanju pogojev po ZPIZ-1 pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je imel lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih (in je dopolnil več kot pet let zavarovalne dobe).

Ker je tožnik z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe že uveljavil pravico do pokojnine v Srbiji, ne glede na to, ali se mu v Srbiji pokojnina izplačuje ali pa mu je pravica prenehala, ne more na podlagi te iste pokojninske dobe pridobiti pravice do pokojnine še v Sloveniji,

Ker je tožnica že pridobila pravico do družinske pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje oziroma zavarovalna doba, dopolnjena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, enake pravice ne more uveljaviti še v Sloveniji.

Tudi zavarovanec, ki v času poškodbe pri delu ni bil zavarovan pri tožencu, lahko pri zavodu uveljavi pravice iz obveznega zavarovanja zaradi poškodbe pri delu, in sicer na podlagi splošne določbe 1. odstavka 250. člena ZPIZ-1. Pravica se v takem primeru ob izpolnjevanju predpisanih pogojev prizna in dajatev odmeri, vendar v (nižji) višini, kot da je invalidnost ali smrt posledica poškodbe izven dela oziroma bolezni.