VSC sklep EPVDp 157/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo storilčevega zagovornika zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 12. 7. 2011 kot prepozno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčev zagovornik, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo storilcu 1. 8. 2011 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o možnosti prevzema sodnega pisanja v roku 15 dni, nepravilna pa je ugotovitev sodišča, da naj bi se rok za prevzem pošiljke iztekel 16. 8. 2011. Rok se je iztekel 17. 8. 2011 in s tem dnem bi se vročitev morala šteti za opravljeno. Glede na to je dne 25. 8. 2011 vložena pritožba pravočasna. Poleg tega sodišče v času sodnih počitnic od 15. 7. do 15. 8. ne bi smelo opravljati procesnih dejanj, razen v nujnih zadevah, kakršna ta obravnavana zadeva prav gotovo ni. Podrejeno pa predlaga vrnitev v prejšnje stanje, kajti tudi v primeru, če je storilec rok za vložitev pritožbe zamudil, so zato podani opravičljivi razlogi. Dne 11. 8. 2011 je umrla A. M., njegova dolgoletna partnerka in žena, s katero ima sedaj že polnoletnega sina. Pogreb je bil opravljen 18. 8. 2011, nato pa se je storilec tri tedne nahajal pri bratu v R. p. Š., tako da tudi iz tega razloga ne bi mogel pravočasno vložiti pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v predmetnem postopku uporablja na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1) vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka 15. dnevnega roka za prevzem poštne pošiljke. Ker je bilo obvestilo o prispelem pismu storilcu puščeno v hišnem predalčniku 1. 8. 2011, je rok za prevzem pošiljke začel teči 2. 8. 2011 in se je iztekel 16. 8. 2011, s potekom tega dne pa se šteje vročitev za opravljeno, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tako je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pritožba, ki jo je 25. 8. 2011 vložil storilčev zagovornik, prepozna. Rok v katerem lahko naslovnik pri vročevalcu prevzema pošiljko, ni procesni rok, v katerem bi storilec moral opraviti procesno dejanje pri nekem organu, zato za štetje tega roka ne veljajo določbe 101. člena ZUP in se lahko ta rok izteče tudi na dan, ko se pri organu, pri katerem naj bi bilo treba opraviti dejanje v postopku, ne dela. Pritožbeni očitki, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da naj bi se rok za prevzem pošiljke iztekel 16. 8. 2011, so tako neutemeljene.

Neutemeljeno tudi zagovornik zatrjuje, da sodišče v predmetni zadevi ne bi smelo opravljati procesnih dejanj v času sodnih počitnic od 15. 7. do 15. 8., ker naj ne bi šlo za nujno zadevo. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je vročitev sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja res bila odrejena v času sodnih počitnic in je v času sodnih počitnic tudi storilcu bilo puščeno obvestilo o prispelem pismu, vendar pa se vročitev šteje za opravljeno po izteku sodnih počitnic. Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 83. člena določa, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Glede na to, da je storilcu bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vročen na podlagi fikcije, ki je nastopila po izteku sodnih počitnic, je takšna vročitev pravilna in je storilcu bil na voljo zadosten čas za vložitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V zvezi s pritožbeno predlagano vrnitvijo v prejšnje stanje pa pritožbeno sodišče poudarja, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje po tem, ko je že bilo odločeno s sklepom o zavrženju prepozne vložene pritožbe ni več mogoče oziroma dovoljeno vložiti (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu PRp 140/2010).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega ostavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.