VSRS Sodba III Ips 93/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je vtoževala plačilo odškodnine zaradi poškodovanja sohe ladijskega dvigala, za kar naj bi bila odgovorna tožena stranka kot prekladalec tovora oziroma upravljalec ladijskega dvigala. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju tožbeni zahtevek za plačilo 57.860,45 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in stranskemu intervenientu na strani tožene stranke, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka je lastnica ladje, na kateri je bila dne 16. 5. 2000 med nakladanjem tovora v ladijsko skladišče poškodovana tovorna soha ladijskega dvigala;

soha ladijskega dvigala se je v trenutku škodnega dogodka nahajala nad obalo in ne nad ladijskim skladiščem;

do zvitja sohe ladijskega dvigala je prišlo zaradi oslabljenosti materiala in ne zato, ker bi se škripec na sohi zapel ob rob ladijskega skladišča;

soha ladijskega dvigala med nakladanjem tovora ni bila preobremenjena.

Revizijske navedbe

6Sodišče druge stopnje naj bi napačno zaključilo, da tožeča stranka pravno relevantnih pritožbenih navedb glede škodnega dejanja ni podala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

7Tožeča stranka naj bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje podrejeno pristala na možnost, da nepravilno ravnanje z dvigalom lahko predstavlja tudi nepravilno obremenitev dvigala s strani delavca tožene stranke. V tem kontekstu naj bi sodišče druge stopnje opustilo dokazno oceno izpovedbe priče M. in izvedenskega mnenja izvedenca B. v delu, ki se nanaša na delo delavcev tožene stranke na obali.

8Sodba sodišča druge stopnje naj ne bi imela razlogov o konkretnih pritožbenih navedbah tožeče stranke, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedbe prič M. in P. ter na stopnjo korozije sohe ladijskega dvigala.

Presoja utemeljenosti revizije

9Revizija ni utemeljena.

10Očitek tožeče stranke, da je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe glede škodnega dejanja napačno štelo za pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ni utemeljen. V skladu z razpravnim načelom mora v pravdnem postopku vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP). Kako natančno mora tožeča stranka opisati okoliščine škodnega dejanja kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, je med drugim odvisno od aktivnosti tožene stranke.

11V obravnavanem primeru je tožeča stranka v tožbi podala splošen opis škodnega dejanja. Glede na obrazložen odgovor na tožbo tožene stranke je tožeča stranka potek škodnega dejanja konkretizirala v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2004, in sicer s citiranjem dela izvedenskega mnenja izvedenca Č. (priloga C1 v zadevi Okrajnega sodišča v Kopru Z 00/81 - zavarovanje dokazov na predlog tožeče stranke) oziroma poročila kapetana P. o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 6. 2000 (priloga A3), kot tudi s splošnim sklicevanjem na njun opis škodnega dejanja. Po izvedenem dokaznem postopku sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da do poškodbe sohe ladijskega dvigala ni prišlo na način, kot je to trdila in dokazovala tožeča stranka (drugi odstavek na 8. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje oziroma tretji odstavek na 2. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Tožeča stranka torej škodnega dejanja, kot ga je (konkretizirano) zatrjevala, ni dokazala.

12V okoliščinah, ko je tožena stranka konkretizirano izpodbijala navedbe tožeče stranke glede škodnega dejanja, splošen opis škodnega dejanja v tožbi ne more zajemati vseh možnih primerov njegovega poteka, ampak le tiste, ki jih je tožeča stranka konkretizirano navedla v nadaljnji pripravljalni vlogi. Sodišče druge stopnje je tako pravilno povzelo, da je tožeča stranka v predmetnem postopku zatrjevala, da je do zvitja sohe ladijskega dvigala prišlo po krivdi žerjavista tožene stranke v trenutku, ko se je soha dvigala nahajala v funkcionalni fazi iznad ladijskega skladišča, medtem ko iz navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje nikakor ne izhaja, da naj bi do zvitja sohe ladijskega dvigala prišlo v trenutku, ko se je soha dvigala nahajala iznad operativnega pomola (obale), in sicer zaradi nepravilne obremenitve dvigala s strani delavcev tožene stranke, ki so se takrat nahajali na operativni obali. Ker tožeča stranka okoliščin o nepravilni obremenitvi dvigala s strani delavcev tožene stranke na obali vse do pritožbenega postopka ni (konkretizirano) navajala in v tej smeri tudi ni predlagala dokazov, je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe v tej smeri pravilno štelo za prepozne in pravno neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13Tožeča stranka v reviziji ponavlja že zgoraj omenjene pritožbene navedbe glede nepravilne obremenitve dvigala s strani delavcev tožene stranke, ki so se nahajali na obali. Kot že navedeno v predmetni obrazložitvi, so te navedbe nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena in 372. člen ZPP), zato jih sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati, niti jih ne more upoštevati Vrhovno sodišče v revizijskem postopku. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da vsebina izvedenih dokazov (izpovedba priče M., izvedensko mnenje v predmetnem postopku postavljenega izvedenca B.) ne more nadomestiti trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki bi jih tožeča stranka morala pravočasno podati, če bi želela, da sodišče preveri utemeljenost tožbenega zahtevka tudi z njihovega vidika (212. in 213. člen ZPP). Okoliščina, da naj bi tožeča stranka v relevantnem delu sprejela vsebino izvedenih dokazov, ne spremeni dejstva, da tožeča stranka ustreznih (konkretnih) trditev o dejstvih v postopku ni podala.

14Prav tako ni utemeljen očitek tožeče stranke, da naj sodba sodišča druge stopnje ne bi imela razlogov o konkretnih pritožbenih navedbah tožeče stranke, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedbe prič M. in P. ter na stopnjo korozije sohe ladijskega dvigala (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb tožeče stranke ni prezrlo in je nanje ustrezno odgovorilo (predvsem zadnja poved tretjega odstavka obrazložitve na 2. strani in prvi odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da so razlogi sodišča druge stopnje zadostni, tudi če so navedeni v bolj zgoščeni obliki.(1)

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16Ker tožeča stranka v postopku z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj na primer sodbo VS RS II Ips 38/2005 z dne 21. 9. 2006.