VSL sklep I Cp 1753/2012

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se deloma ugodi ugovoru toženih strank in se sklep sodišča prve stopnje III P 142/2012 z dne 20. 1. 2012 v 3. alineji I./I. točke in III/I. točke spremeni tako, da se glasi:
„I. - da črna gradnja v X M. J. lahko pripelje za rešetke in da bo „Svojo črno graščino lahko občudoval izza rešetk“;
III. Ta začasna odredba velja vse do pravnomočne odločitve sodišča v pravdni zadevi zaradi varstva osebnostnih pravic tožnika M. J. zoper toženi stranki K. d.o.o. in P. V., razen glede druge in tretje alineje I./I. točke, ki se nanaša na trditve, da je tožnik črnograditelj, v tem delu začasna odredba velja do nove odločitve Ministrstva za okolje in prostor ali Inšpektorata RS za okolje in prostor, če bo ugotovljeno, da je tožnik nezakonito gradil stanovanjski objekt z gospodarskim poslopjem, ki je bil predmet obravnavanja v postopkih, v katerih so bile izdane: odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana št. 356-02-1082/2005 z dne 23. 1. 2008, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 061-02-259/2005-16 z dne 4. 5. 2011 in sodba Upravnega sodišča RS I U 1098/2011-11“;
v II. točki pa se doda alineja, ki se glasi:
„- da ga prepisan magisterij ali poginuli piščanci, kar M. J. lahko pripelje za rešetke“.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvo in drugo tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje III P 142/2012 z dne 20. 1. 2012, s katerim je sodišče prve stopnje deloma ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe in toženima strankama naložilo, da sta dolžni takoj prenehati z izjavljanjem naslednjih izjav:

ki kažejo na to, da za tožnika zakoni očitno ne veljajo in da je očitno nad zakonom in nedotakljiv (prva alineja I./I. točke);

trditve, da je tožnik goljuf, črnograditelj, lažnivec, plagiator (razen v kolikor se nanaša plagiatorstvo na preklic veljavnosti izdane diplomske listine Univerze v Ljubljani, Ekonomska fakulteta štev. Z z dne 25. 11. 2005; druga alineja I./I. točke);

da ga prepisan magisterij, črna gradnja v X ali poginuli piščanci, kar M. J. lahko pripelje za rešetke in da bo „Svojo črno graščino bo tako tako lahko občudoval izza rešetk“ (tretja alineja I./I. točke)(1).

Sodišče prve stopnje je še odločilo, da bo v primeru kršitve začasne odredbe prvo tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 20.000,00 EUR, vendar skupaj ne več kot 500.000,00 EUR, drugo toženec pa v višini 5.000,00 EUR, vendar skupaj ne več kot 10.000,00 EUR (točka II/I) ter da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v pravdni zadevi zaradi varstva osebnostnih pravic tožnika zoper prvo in drugo toženi stranki (točka III/I). V preostalem delu je bil predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnjen (točka II).

2.Prvo in drugo tožena stranka vlagata pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. V pritožbi navajata, da sklep prvega sodišča predstavlja kršitev ustavne pravice toženih strank do svobode izražanja in razširjanja mnenj in pravice državljanov do obveščenosti. Glede prepovedi izjav prvo in drugo toženi stranki(2), da za tožnika zakoni ne veljajo in da je očitno nad zakonom in nedotakljiv, je prvo sodišče ugotovilo, da je iz prispevka razvidno, da o odločbi o rušenju črne gradnje teče postopek pred Upravnim sodiščem RS, hkrati pa prvo sodišče ugotavlja, da poročanja ni moč oceniti kot vsestranskega, uravnoteženega in objektiviziranega. Upravni akti inšpekcije, ki odredijo rušitev, so izvršljivi, zato pritožba tožnika v upravnem postopku ne zadrži izvršitve upravnega akta o rušitvi črne gradnje. Tožena stranka je imela dovolj dejanske podlage za izraženo mnenje, glede na več let stoječo „črno gradnjo“, kljub izvršljivi odločbi inšpekcijskega organa. Komentar ali vrednostna sodba je lahko „poštena“ tudi, če je pretirana, uničujoča, celo če je nepravična, iracionalna, odločilno je, da temelji na določenih dejstvih, ki so resnična. Takšno stališče je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo prispevkov kot celote, ki vsebujejo ostro kritiko in negativne vrednostne sodbe, ki se nanašajo na tožnika kot direktorja največjega lekarniškega javnega zavoda, ki je javna oseba, prispevki pa so bili izključno v povezavi z njegovo nezakonito gradnjo in odvzemom akademskega naziva. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali obstaja verjetnost, da so sporne vrednostne sodbe po objektivnih merilih žaljive in so prizadele čast in dobro ime tožnika. Tožnik je izpostavljen javnemu obravnavanju, saj je javni funkcionar. Glede prepovedi poročanja o tem, kaj tožnika lahko pripelje za rešetke, prvo sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, vendar zmotno ugotavlja večjo verjetnost, da so navedbe žaljive. Tožnik je povzel le zapis izrečenega v prispevkih in ni predložil dokazov, da obstaja večja verjetnost, da so bile vrednostne ocene tožene stranke dane z namenom zaničevanja. Svoboda izražanja ugasne takoj, če se jo deloma omeji z začasno odredbo pod grožnjo denarne kazni. Neutemeljeno sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi z izdano začasno odredbo toženi stranki ne nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki bi nastale tožeči stranki brez začasne odredbe.

3.Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je deloma utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče odloča o utemeljenosti pritožbe na podlagi dejstev, ki so bili podlaga za odločitev v času izdaje (izpodbijanega) sklepa sodišča prve stopnje, razen v primeru, če pritožnik v pritožbi navede nova dejstva, ki jih iz opravičljivih razlogov ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku(3)), teh dejstev pa tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Sodišče je vezano na dejstva in dokaze, ki jih navedejo oziroma predlagajo pravdne stranke in le v tem okviru lahko odloča o utemeljenosti zahtevka (7. člen ZPP). Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik (tožnik) za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (toženo stranko) nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku (prvi in drugi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(4)). O utemeljenosti predloga za začasno odredbo se zahteva nižji dokazni standard, saj že obstoj verjetnosti terjatve dopušča ugotovitev, da je obstoj terjatve izkazan, ali povedano drugače, dokazni standard verjetnosti je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno(5). To so bile izhodiščne procesne (zakonske) predpostavke, na podlagi katerih je pritožbeno sodišče odločalo o utemeljenosti pritožbe.

6.Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedene zakonske določbe pri izdaji izpodbijanega sklepa, v zvezi z obstojem verjetnosti terjatve pa pravilno tehtalo med varstvom osebnostnih pravic tožnika in svobodo izražanja, ki pripada toženi stranki. Nobenega dvoma ni, da je tožnik kot javna oseba izpostavljen ostrejšemu nadzoru in kritiki in tudi meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe, je bistveno ohlapnejša, saj je vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe na skoraj vseh področjih njenega delovanja. Komentar ali vrednostna sodba o ravnanjih javne osebe je lahko pretirana, uničujoča, iracionalna kot to navaja pritožba, lahko so izražene negativne vrednostne sodbe v okviru novinarsko slikovitega načina predstavitve obravnavane tematike, takšna ravnanja pa niso protipravna, če temeljijo na resničnih dejstvih. Verjetnosti teh dejstev pa tožena stranka ni dokazala v postopku izdaje začasne odredbe(6).

7.Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da se je tožena stranka, brez podlage v resničnih dejstvih, žaljivo izražala o tožniku, da je namen tožene stranke s takšnimi žaljivimi in neresničnimi izjavami nadaljevati, ter da mu na ta način nastaja nenadomestljiva škoda na časti in ugledu, zato tožnik meni, da je treba zaradi uveljavitve zahtevka, ki je usmerjen k prepovedi nadaljnjih protipravnih izjav(7), že za čas teka sodnega postopka z začasno odredbo prepovedati toženi stranki nadaljnje kršitve in na ta način preprečiti poročanje o tožniku v zaničevalnem kontekstu. Tožnik je tožbi priložil tudi sodbo Upravnega sodišča RS I U 1098/2011-11(8), iz katere izhaja, da je bila odločba Ministrstva za okolje in prostor, s katero je bila potrjena odločba inšpekcijskega organa o nezakoniti gradnji tožnika, razveljavljena in zadeva vrnjena ministrstvu v nov postopek.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo le v okviru trditvene podlage pravdnih strank in dokazov, ki so bili v postopku izdaje začasne odredbe predlagani in na podlagi navedb in dokazov tožnika utemeljeno štelo, da je predlog za izdajo začasne odredbe deloma utemeljen. Sklep s katerim sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ni prepričljiva ugotovitev o obstoju terjatve, tudi iz razloga, ker v navedeni fazi postopka dolžnik (tožena stranka) še ne sodeluje, zato pa se v nadaljnjem postopku izdaje začasne odredbe (ugovornem postopku) pričakuje aktivnost tožene stranke, da z dejstvi in dokazi prepriča sodišče, da verjetnost terjatve ni izkazana, in da niso izkazani subjektivni pogoji za izdajo začasne odredbe. Dejstva, ki predpostavkam za izdajo začasne odredbe nasprotujejo, mora navesti tožena stranka, saj sodišče ne more (ne sme) upoštevati dejstev, ki niso del trditvene podlage pravdnih strank oziroma dokazov, ki niso bili predlagani v postopku izdaje začasne odredbe. Če bi sodišče upoštevalo dejstva in dokaze pravdnih strank, ki jih pravdne stranke niso zatrjevale oziroma predlagale, bi storilo absolutno bistveno kršitev postopka.

9.Tožena stranka ni substancirala svoje trditvene podlage v ugovoru na način, ki bi verjetnostno potrjevala, da so dejstva, na katerih tožena stranka gradi vrednostne sodbe o ravnanju tožnika, verjetnostno izkazana, pa tudi dokazi glede na (pomanjkljivo) trditveno podlago ne dopuščajo takšne verjetnostne ugotovitve. Tožena stranka gradi svoje ugovorne navedbe s sklicevanjem na dokazne predloge tožnika, ki je priložil v dokaz medijski pregled spornega poročanja, tožena stranka pa v dokaz prilaga mnenji Komisije za preprečevanje korupcije in članek iz S. n., kar vsaj v sedanji fazi postopka, glede na trditveno podlago tožene stranke, ne zadošča za ugotovitev, da je tožena stranka verjetnostno dokazala, da so izjavljene vrednostne sodbe posledica resničnih dejstev, zato je v navedeni fazi postopka prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v oddajah nedopustno izražala žaljive vrednostne sodbe o tožniku. Tožnik je verjetnostno dokazal, da tožena stranka ne razpolaga z dejstvi, na podlagi katerih bi mu lahko očitala nezakonito poslovanje z zdravili in v njegovem (drugem) poslovnem delovanju in ga je zato nedopustno vrednostno opredelila kot goljufa in lažnivca. Pritožba v tem delu tudi protispisno zatrjuje, da so vsi prispevki v oddajah izključno v povezavi z nezakonito gradnjo tožnika in odvzemom akademskega naslova(9).

10.Tožena stranka zatrjuje, da je tožnik „črnograditelj“, v dokaz resničnosti navedenega dejstva pa se sklicuje na odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor in Ministrstva za okolje RS(10), na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je tožnik nezakonito gradil stanovanjski objekt z gospodarskim poslopjem, kar verjetnostno kaže, da so neresnične navedbe, da za tožnika zakoni ne veljajo in da je nedotakljiv. Tožena stranka v pritožbi tudi ne navede nobenega konkretnega dejstva, ki bi potrjeval, da je tožena stranka lahko utemeljeno verjela, da za tožnika zakoni ne veljajo. Pavšalna ugibanja o razlogih, zaradi katerih ni prišlo do odstranitve zatrjevane nezakonite gradnje, v sodnem postopku niso ustrezna podlaga, s katerimi bi v tem delu tožena stranka lahko uspela z ugovorom.

11.Tožena stranka je v oddajah zatrjevala, da je tožnik „črnograditelj“, pri tem pa se enako kot v postopku izdaje začasne odredbe sklicevala le na odločbi inšpekcijskega organa in Ministrstva za okolje(11). Tožnik pa je kot dokaz predložil sodbo Upravnega sodišča RS(12), iz katere izhaja, da je bila tožba tožnika utemeljena in da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor in odločba Ministrstva za okolje in prostor razveljavita in se zadeva vrne ministrstvu v nov postopek. Ob takšnem dejanskem stanju, glede na predložene dokaze, je prvo sodišče utemeljeno prepovedalo toženi stranki, da tožnika v prispevkih označuje z vrednostno sodbo, kot črnograditelja, s tem, da je pritožbeno sodišče čas veljavnosti začasne odredbe v tem delu vezalo tudi na odločitev upravnega organa, saj bo začasna odredba v tem delu ostala v veljavi le do odločitve upravnega organa, če se bo ugotovilo, da je tožnik nezakonito gradil, v nasprotnem pa do konca pravdnega postopka.

12.Če prispevki v oddajah predstavljajo vsebinski izraz informacije, ki je bila pridobljena in se je utemeljeno štelo, da je resnična, ni naloga sodišča, da presoja ustreznost podaje takšne informacije. Tožena stranka je v oddaji z dne 9. 12. 2011 izjavila, da „prepisan magisterij ali poginuli piščanci lahko tožnika pripeljejo za rešetke“, kar predstavlja komentar, ki je glede na ugotovljena dejstva (odločbo Ekonomske fakultete v Ljubljani in izjavo direktorice VURS(13)) še dopusten, saj je v okviru pravice medijske hiše, da po svojih kriterijih oblikuje vsebino prispevkov, vse dokler protipravno ne poseže v pravice drugega. V delu, ko se komentar nanaša „na črno graščino“, pa je pritožbeno sodišče začasno odredbo pustilo v veljavi iz razlogov, ki so bili že obrazloženi in se nanašajo na prepoved toženi stranki, da tožnika imenuje kot črnograditelja, pri čemer veljajo enaki razlogi tudi glede trajanja začasne odredbe(14).

13.Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da ni vsaka neresnična trditev že poseg v osebnostno pravico oziroma v čast in dobro ime, saj pravica do popravka omogoča prizadeti osebi, da se dopolnijo nepopolne ali popravijo napačne informacije, objavljene v prispevku. Nepopolna informacija pa se lahko izkaže kot neresnična informacija in je lahko za tožnika žaljiva. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da se toženi stranki prepove nadaljnje kršenje pravic osebnosti tožnika, v postopku izdaje začasne odredbe pa je verjetnostno dokazal(15), da tožena stranka ne razpolaga z dejstvi, na podlagi katerih bi lahko nadaljevala z izjavljanjem negativnih vrednostnih sodb o tožniku in da ima namen s takšnim poročanjem nadaljevati. Negativne vrednostne sodbe o javnih osebah pa so dopustne le, če imajo podlago v dejstvih. Ni pa moč nuditi pravnega varstva toženi stranki, če tožnika označuje kot osebo, kot da bi bila že pravnomočno obsojena za storjena kazniva dejanja oziroma z objavami ustvarja vtis, da razpolaga z dokazi, ki to prepričljivo potrjujejo, čeprav s takšnimi dokazi dejansko ne razpolaga oziroma jih v postopku izdaje začasne odredbe ni verjetnostno dokazala. Verjetnostno pa je bilo tudi dokazano, da bi v primeru neizdaje začasne odredbe tožniku nastala težko nadomestljiva škoda na časti in ugledu, oziroma da tožena stranka, posebej glede na vsebinsko zelo omejen obseg prepovedi iz začasne odredbe, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (primerjaj 3. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ).

14.Pritožbeni razlogi so deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi in sklep sodišča v navedenem delu spremenilo tako, da je deloma ugodilo ugovoru, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Dobeseden zapis izjav iz oddaje z dne 9. 12. 2011.

(2)V nadaljevanju tožena stranka.

(3)V nadaljevanju ZPP.

(4)V nadaljevanju ZIZ.

(5)Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 122/2000.

(6)V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

(7)Materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka tožnika v zvezi z izdajo začasne odredbe je 134. člen Obligacijskega zakonika.

(8)Glej prilogo A 9.

(9)Glej pritožbene navedbe v četrtem odstavku stran 91 sodnega spisa oziroma četrti odstavek točka 2 pritožbe.

(10)Ki jih tudi ne predloži oziroma predlaga kot dokaz.

(11)V prispevkih tožena stranka ni izpostavila, da je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče RS zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Le v enem prispevku se navedeno dejstvo bežno omenja. Prispevki kot celota so komentarji o zatrjevani nezakonitosti gradnje tožnika in da je treba objekte porušiti, ni pa komentarja o tem, kakšen pravni pomen ima vložena tožba tožnika v upravnem postopku.

(12)Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1098/2011-11 z dne 8.12.2011 – priloga A 9.

(13)Tožnik v tem delu ni oporekal trditvam tožene stranke, da je takšne izjave dala direktorica VURS in tudi ni predložil dokazov, ki bi verjetnostno izpodbijali navedene trditve, kot neresnične.

(14)Glej točko 11 tega sklepa.

(15)V delu, v katerem je bilo predlogu za začasno odredbo ugodeno.