VSRS Sodba I Ips 10457/2009-82

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru sta bila B. P. in J. G. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po členu 50. tega zakona sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi v katerih sta bili vsakemu določeni kazni po eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jima je sodišče naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, po drugem odstavku 95. in prvem odstavku 96. člena pa jima je odvzelo premoženjsko korist v višini 310.372,96 EUR, ki sta jo pridobila družbi M. s kaznivim dejanjem zlorabe položaja, in sicer vsakemu 155.186,48 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je odločilo, da sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zagovornika obeh obsojencev identični zahtevi za varstvo zakonitosti v katerih uveljavljata bistvene kršitve določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena ter kršitev Kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da naj zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Zagovornika sicer uvodoma uveljavljata kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa teh kršitev kasneje v obrazložitvi zahteve ne konkretizirata, temveč trdita, da ni podana celovita dokazna ocena, zakaj sodišče ne verjame zagovoru obdolžencev, da sodba sploh nima dokazne ocene o izpovedbah prič ipd., kar pa je izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi kršitev materialnega zakona ni podana. Odvzem premoženjske koristi je bil izrečen tako, kot navajata zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar je povsem sprejemljivo stališče višjega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo svojo odločitev, da je obdolžencema odvzelo premoženjsko korist, ki sta jo pridobila z obravnavanim kaznivim dejanje, saj sta bila edina ustanovitelja in lastnika navedene družbe M.

4Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

5Skladno z določilom člena 420. ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti izključno iz razloga kršitve procesnega ali materialnega zakona (prvi odstavek tega člena), v drugem odstavku pa je navedena izrecna prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor je zahteva vložena iz tega razloga jo Vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425. ZKP zavrne kot neutemeljeno.

6Ne glede na to, da zagovornika uvodoma uveljavljata kršitev procesnih določb (natančneje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) v obrazložitvi zahtev z navajanjem, „da sodišče ni celovito ocenilo vseh dokazov, da se je „trudilo“ poiskati le dokaze, ki bi obremenjevali obdolženca, da ni razlogov o odločilnih dejstvih in da nikakor ni mogoče trditi, kot je to storilo drugostopenjsko sodišče, da je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje ipd.“, te kršitve ne obrazložita, temveč izražata le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti (kot je bilo že pojasnjeno) ni dopustno.

7Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa nadalje vidita zagovornika v tem, da je podano nasprotje v izreku samem in tudi med izrekom in razlogi sodbe glede osebe, ki naj bi si pridobila protipravno premoženjsko korist. Menita tudi, da ni dokazano, oziroma gre le za špekulacijo da sta obdolženca z računa M. dvigovala denar za osebne potrebe, če pa bi vzdržala odločitev o tem, komu je bila pridobljena protipravna premoženjska korist (M.), pa bi bila lahko ob pravilni uporabi zakona odvzeta le-temu. V zvezi z odvzemom premoženjske koristi pa naj bi sodišče kršilo tudi kazenski zakon.

8Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Navedeno pomeni, da preizkusa po uradni dolžnosti, tako kot to velja za pritožbeno sodišče, na Vrhovnem sodišču pri reševanju zahteve za varstvo zakonitosti ni. Zato mora vložnik, če hoče z zahtevo uspeti, uveljavljano kršitev obrazložiti. Ne zadošča samo citiranje členov, ki naj bi bili kršeni, temveč mora argumentirano navesti, v čem naj bi takšna kršitev bila podana. Če uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa mora obrazložiti ne samo kršitev procesnega zakona temveč tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe.

9Kršitev materialnega kazenskega zakona je po mnenju vložnikov podana v tem, ker je sodišče prve stopnje odvzelo premoženjsko korist obdolžencema, drugostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je takšna odločitev pravilna. Takšen očitek, torej ponavljanje tega, kar sta storili nižji sodišči v izpodbijanih sodbah pa ne pomeni obrazložitve uveljavljane kršitve. Kot je bilo že pojasnjeno, Vrhovno sodišče ob dejstvu da preizkusa po uradni dolžnosti v tej fazi postopka ni več, takšnih pavšalnih očitkov ni dolžno presojati.

10Po presoji Vrhovnega sodišča nižji sodišči v zvezi z odvzemom premoženjske koristi prav tako nista kršili procesnega zakona (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP – nasprotja med izrekom in nasprotje med izrekom in obrazložitvijo), saj iz izreka – tako krivdoreka kakor tudi iz odločbe o odvzemu premoženjske koristi, nedvoumno izhaja, da sta obdolženca pridobila premoženjsko korist družbi M., isto pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi. V obrazložitvi pa nadalje sodišče ugotavlja še, da sta obdolženca kot ustanovitelja in edina lastnika družbe M. z njenim premoženjem neomejeno razpolagala (ravnala s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem), s čimer pojasni nadaljnjo odločitev, zakaj je protipravno premoženjsko korist naložilo njima v plačilo. Nadaljnje navedbe zagovornikov, da takšno razpolaganje ni dokazano, pa pomenijo, enako kot pri uveljavljanju procesnih kršitev v zvezi s krivdorekom, le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi v pretežni meri iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, očitana kršitev določb materialnega zakona pa ni obrazložena, zaradi česar je Vrhovno sodišče obe zahtevi skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

12Odločitev o stroških tega dela postopka temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.