VSRS Sodba in sklep III Ips 93/2010

Revizija tožeče stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega dobička (3. alineja 1. točke odločbe sodišča druge stopnje).

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče druge stopnje je spremenilo prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine tako, da je tožena stranka tožniku dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo nepremičnina parc. št. 503.S, odpisana od vl. št. 1315 k. o. ... v nov vložek, kjer se bo tožnik vknjižil kot solastnik nepremičnine do 1285/10000. Spremenilo je tudi odločitev o izgubljenem dobičku in toženi stranki naložilo plačilo le-tega v višini 661.719,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo dobička, ki ga je ustvarila tožena stranka, ter za plačilo davkov od prisojenih zneskov po dokončni odmerni odločbi Davčne uprave Republike Slovenije. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

2Zoper odločbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagata, da njunima revizijama ugodi.

3Reviziji sta bili vročeni strankama, ki vsaka v svojem odgovoru predlagata zavrnitev revizije nasprotne stranke.

4Revizija tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega dobička, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena revizija tožene stranke.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja relevantna dejstva:

Tožnik je v času, iz katerega izhaja sporno razmerje, kot samostojni podjetnik opravljal delo mesarja. Tožena stranka je bila pravna oseba v družbeni lasti. Pravdni stranki sta dalj časa poslovno sodelovali.

Dne 29. 7. 1993 sta sklenili najemno pogodbo, s katero je tožnik toženi stranki oddal v najem hladilno opremo, tožena stranka pa tožniku poslovne prostore v V. v Ž., ki stoji na nepremičnini parc. št. 503.S, vpisani v vl. št. ... k. o. ....

Istega dne sta sklenili menjalno pogodbo, s katero se je tožnik zavezal toženi stranki izročiti hladilno opremo v vrednosti 250.000 DEM, tožena stranka pa v protivrednosti hladilne opreme tožniku poslovne prostore oziroma solastniški delež nepremičnine, na kateri se nahaja V. v Ž., v kateri so poslovni prostori.

V menjalni pogodbi ni bila navedena površina poslovnih prostorov, ki naj bi jih tožena stranka izročila tožniku. Površina prostorov ob podpisu pogodbe ni bila znana, ker stranki še nista razpolagali s cenitvijo nepremičnine tožene stranke.

Istega dne sta podpisali še aneks k najemni pogodbi in se z njim dogovorili, da bosta predmeta najema zamenjali takoj po pridobitvi cenitve nepremičnine tožene stranke.

K menjalni pogodbi sta julija 1993 sklenili aneks, s katerim sta se dogovorili, da se dokončna površina in lokacija prostorov opredeli na podlagi uradne cenitve objekta tožene stranke, ki bo osnova za njeno lastninjenje. Cenitev je istega leta izdelal izvedenec z licenco Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, ki je V. ocenil na 139.715.670 SIT. S to cenitvijo kot podlago za menjalno pogodbo se tožena stranka ni strinjala.

Dne 27. 12. 1993 sta pravdni stranki sklenili še zastavno pogodbo, s katero je tožena stranka kot zastavni upnik ustanovila zastavno pravico na opremi tožnika. Za zastavno pravico sta se dogovorili, ker se je tožena stranka kot porok zavezala za plačilo kreditnega dolga tožnika.

Tožnik je toženi stranki izročil hladilno opremo, tožena stranka pa tožniku poslovnih prostorov ni izročila.

Tožena stranka se je dokončno lastninsko preoblikovala v prvi polovici leta 1998.

V poslovnih prostorih, ki jih tožena stranka tožniku ni izročila, je imel tožnik namen opravljati svojo dejavnost (mesarska prodajalna).

6Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je predmet menjalne pogodbe določen oziroma določljiv, ali je na podlagi te pogodbe tožena stranka tožniku dolžna izročiti poslovne prostore, kako veliko površino prostorov mu je dolžna izročiti ter ali obstaja temelj za izplačilo izgubljenega dobička in dobička tožene stranke, ki ga je ustvarila s poslovanjem v spornih prostorih, kar je prav tako vtoževal tožnik v tem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da menjalna pogodba vsebuje vse bistvene elemente ter da je njen predmet določljiv. Toženi stranki sta naložili plačilo izgubljenega dobička, zavrnili pa zahtevek za plačilo dobička oziroma koristi, ki jo je imela tožena stranka od poslovanja v prostorih, ki bi jih morala izročiti tožniku, ter zahtevek za plačilo davkov od prisojenih zneskov.

O reviziji tožene stranke:

7Z navedbami, da tožnik toženi stranki ni izročil v last hladilne opreme v znesku 250.000 DEM, tožena stranka izpodbija dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje izpodbija tudi s trditvami, da je bil namen pravdnih strank, da tožnik prevzame dejavnost mesarske prodajalne le znotraj samopostrežne prodajalne tožene stranke in ne da pridobi večji del poslovnih prostorov veleblagovnice. Ugotavljanje namena pogodbenih strank je namreč dejansko vprašanje in sodi v sfero dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano.

8Z menjalno pogodbo z dne 29. 7. 1993 sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta zamenjali opremo tožnika za idealni del poslovne stavbe V., ki leži na parc. št. 503.S in je vpisana v vl. št. ... k. o. ..., v naravi pa predstavlja poslovne prostore v pritličju, skupaj s trajno pravico souporabe zemljišča, na katerem leži poslovna stavba (fundus), zemljišča, ki služi redni rabi poslovne stavbe (funkcionalno zemljišče) in drugih delov poslovne stavbe, vse v lasti tožene stranke (2. člen menjalne pogodbe).

9Stališče tožene stranke v reviziji, da sta menjalna pogodba in aneks k menjalni pogodbi nična, ker sta pogodbeni stranki z njima v nasprotju z zakonom razpolagali z družbeno lastnino, ne drži. Pravdni stranki sta se z aneksom k menjalni pogodbi dogovorili, da se dokončna površina in lokacija prostorov opredeli šele na podlagi uradne cenitve objekta tožene stranke, ki bo osnova za njeno lastninjenje. To pomeni, da je bila celotna veleblagovnica tožene stranke, skupaj s spornimi poslovnimi prostori, že zajeta v družbenem premoženju, ki je bil predmet lastninjenja. Pravdni stranki tako nista protipravno razpolagali z družbeno lastnino, saj sta pogodbo sklenili tako, da je bila ta skladna s cenitvijo, ki je bila temelj za prehod tožene stranke iz družbene lastnine v zasebno last. Družbena lastnina ni bila oškodovana, zato menjalna pogodba in aneks k tej pogodbi nista nična.

10Menjalna pogodba tudi ni nična zaradi nedoločenosti oziroma neodločljivosti njenega predmeta (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je bila kvadratura poslovnih prostorov, ki bi jih tožena stranka morala izročiti tožniku, določljiva. Pravdni stranki sta se dogovorili, da se dokončna površina in lokacija prostorov v V. Ž. opredeli na podlagi uradne cenitve tega objekta, ki bo osnova za lastninjenje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, se tožena stranka ne more sklicevati na to, da je bila ta cenitev namenjena le njenemu lastninskemu preoblikovanju, saj se je z omenjenim aneksom zavezala, da bo ravno ta cenitev podlaga za določitev velikosti prostorov, do katerih je upravičen tožnik. V okviru pogodbene svobode je imela možnost, da se s tožnikom dogovori za izračun sporne površine opravi na podlagi cenitve prometne vrednosti nepremičnine. Na podlagi menjalne pogodbe skupaj z aneksom je predmet pogodbe torej določljiv (prvi odstavek 50. člena ZOR).

11Neutemeljene so tudi trditve tožene stranke, da bi bil predmet menjalne pogodbe lahko določljiv šele z opredelitvijo poslovnih prostorov v seznamu. Pogodbeni stranki bi sicer lahko s seznamom prostorov te prostore določno opredelili in določili njihovo kvadraturo (v tem primeru bi bil predmet pogodbe določen v smislu drugega odstavka 46. člena ZOR), vendar pa le zato, ker tega nista storili, predmet pogodbe še ni nedoločljiv.

12Sodišče druge stopnje s spremembo prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ni izpustilo podatkov, brez katerih predmet menjalne pogodbe ni določljiv. Izpustilo je le del, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo solastniški delež od poslovne stavbe. Nepremičnina obsega vse, kar je z njo trajno spojeno, tudi stavbo, ki je le sestavina nepremičnine (načelo superficies solo cedit). Zato tožnik ne more imeti solastniškega deleža na stavbi (veleblagovnici), temveč ga ima lahko le na celotni nepremičnini kot nerazdeljeni stvari (prvi odstavek 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem je treba presojati sporno razmerja, saj izvira iz časa njegove veljavnosti - pred 1. 1. 2003, ko je v veljavo stopil Stvarnopravni zakonik). Predmet menjalne pogodbe in predmet tožnikove solastnine je zato kljub spremembi določno opredeljen.

13Nadalje niso utemeljene trditve tožene stranke v reviziji, da med izpolnitvama pravdnih strank po menjalni pogodbi ni sorazmerja. Pri menjalni pogodbi ni nujno, da sta izpolnitvi obeh pogodbenih strank povsem enaki. Ni tudi nujno, da se enakovrednost obeh izpolnitev ocenjuje na podlagi tržne oziroma prometne vrednosti stvari, temveč gre lahko za subjektivno oceno vrednosti, ki je lahko tudi nižja ali višja od cene na trgu. Poleg tega je tožnik svoj idealni delež na nepremičnini izračunal s preračunom dane hladilne opreme kot nasprotne izpolnitve, izpolnitvi obeh pogodbenih strank pa med seboj tudi nista v očitnem nesorazmerju. Ne držijo revizijski očitki, da gre za pravni posel dvojne prodaje, saj je pri razlagi pravnega posla potrebno izhajati iz načela pretežnosti. Pravni posel ima pravno naravo menjalne pogodbe, če je pretežni del izpolnitve nedenaren in obratno, če je pretežni del vrednosti plačan v denarju, gre za pravni posel dvojne prodaje.(1) Pravdni stranki sta v 3. členu menjalne pogodbe res zapisali, da se pogodbena stranka, ki daje v zamenjavo manj vredno stvar, zavezuje nasprotni stranki doplačati razliko v vrednosti zamenjanih stvari, vendar pa gre le za doplačilo razlike med vrednostjo in ne za pretežni del izpolnitve v denarju. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločitvi o tožnikovem solastniškem deležu na sporni nepremičnini upoštevali cenitev, pridobljeno v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke, na katero se sklicuje tudi aneks k najemni pogodbi. V tej cenitvi je bilo upoštevano tako zemljišče, na katerem stoji stavba, kot tudi objekt (veleblagovnica), ki stoji na njem.

14Neutemeljeni so tudi očitki, ki se nanašajo na višino škode zaradi izgubljenega dobička. Pravilno je sodišče druge stopnje trditve tožene stranke glede njenega vlaganja v sporno nepremičnino opredelilo kot nekonkretizirane, saj vrednosti vlaganj ni opredelila. Četudi je priča D. N. izpovedal glede višine vlaganj, kot navaja revidentka, izvedba dokaza z zaslišanjem priče manjkajočih trditev tožene stranke ne more nadomestiti.

15Sodišče prve stopnje pri izračunu višine izgubljenega dobička pravilno ni upoštevalo amortizacije hladilne opreme, ki jo je tožnik izročil toženi stranki. Izgubljeni dobiček je v konkretnem primeru razlika med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če bi mu tožena stranka izročila sporne poslovne prostore in tistimi odhodki, ki bi mu v zvezi s temi prihodki nastali. Pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali in odšteli stroške, ki bi jih tožnik imel s poslovanjem v poslovnih prostorih. Od predvidenega tožnikovega dobička pa ni potrebno odštevati tudi amortizacije, ki si jo je obračunaval od opreme (tudi če si jo je obračunaval neupravičeno), saj ne gre za prihodek oziroma odhodek, ki bi bil povezan z opravljanjem dejavnosti v poslovnih prostorih.

16Tožena stranka v reviziji podaja tudi ugovor zastaranja tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine in zahtevka za plačilo škode zaradi izgubljenega dobička. Ugovora zastaranja glede teh zahtevkov v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni podala. Podala je le ugovor zastaranja glede razširjenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal v letih 2003 in 2005, ne pa tudi glede prvotno postavljenega zahtevka. Drži, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, vendar nanj sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le, če se nanj stranka sklicuje (tretji odstavek 360. člena ZOR). Stranka mora ugovor podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Če ga ne poda do takrat, je namreč sodba sodišča prve stopnje zakonita, zato se kasneje na zastaranje ne more več sklicevati. Ker je ugovor zastaranja celotnega tožbenega zahtevka tožena stranka podala šele z revizijo, je prepozen.(2)

O reviziji tožnika:

17Tožnik z revizijo med drugim izpodbija tudi tisti del drugostopenjske odločbe, v katerem je pritožbeno sodišče glede izgubljenega dobička razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ker se revizija lahko vloži le zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, odločba s katero je prvostopenjska sodba razveljavljena, pa ni pravnomočna, revizija tožeče stranke v tem delu ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

18Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, tožnik ne more imeti solastniškega deleža le na stavbi, saj je ta sestavina nepremičnine, temveč ga ima lahko le na celotni nepremičnini. Pritožbeno sodišče je zato pravilno preoblikovalo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Čeprav sta se pravdni stranki v menjalni pogodbi dogovorili, da bo tožena stranka tožniku izročila poslovne prostore v pritličju veleblagovnice, tak vpis v zemljiško knjigo ni mogoč, zato tudi tako postavljenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine tožnik ne more uspešno uveljavljati. Drži stališče tožnika v reviziji, da se lastniki idealnih delov stavbe lahko dogovorijo, da bodo posamezne dele uporabljali kot lastniki, vendar pa se tak dogovor v zemljiško knjigo ne more vpisati. Res je, da sta se pravdni stranki dogovorili tudi, da bosta na sporni nepremičnini ustanovili etažno lastnino (6. člen menjalne pogodbe), vendar pa je postopek za vzpostavitev etažne lastnine poseben nepravdni postopek in je ni mogoče vzpostaviti v pravdnem postopku. Poleg tega je tožnik zahtevek za izdelavo elaborata umaknil, zato je bil v tem delu postopek ustavljen.

19Trditve tožnika, da sodišče druge stopnje ni v celoti odločilo o njegovi pritožbi (v delu, s katerim je izpodbijal II/1. točko izreka prvostopenjske sodbe), niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter o pritožbenih očitkov tožnika zavzelo stališče v prvem odstavku na 20. strani svoje odločbe.

20Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na plačilo dobička, ki ga je tožena stranka ustvarila s poslovanjem v poslovnih prostorih, na temelju neupravičene obogatitve. Tožeča stranka se sklicuje na določbo 219. člena ZOR, ki ureja neupravičeno obogatitev oziroma uporabo tuje stvari v svojo korist, vendar pa ne zahteva plačila uporabnine za uporabo poslovnih prostorov, temveč plačilo dobička, ki ga je tožena stranka s poslovanjem v teh prostorih ustvarila. Tožbeni zahtevek sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili, saj na podlagi takih trditev tožba ni sklepčna. Tožeča stranka na temelju neupravičene obogatitve ne more zahtevati dobička, ki ga tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, ustvari, temveč lahko zahteva kvečjemu nadomestilo za uporabo tuje stvari. Zahtevek tožnika za plačilo najemnine pa je bil že v prejšnjem sojenju pravnomočno zavrnjen.

21Tožnik sicer izpodbija tudi tisti del odločbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo davkov, vendar pa glede tega dela tožnik v reviziji ni podal nobenih očitkov. Ker na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi več po uradni dolžnosti in ker tožnik ni podal konkretnih trditev glede tega, se revizijsko sodišče do navedenega ni opredeljevalo.

22Ker razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani (371. člen ZPP), je sodišče reviziji na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni, revizijo tožnika v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega dobička, pa zavrglo (377. člen ZPP).

23Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar k 528. členu (ki je enak 552. členu ZOR), str. 446. in 447.

Op. št. (2): Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 491/2000 z dne 31. 5. 2001.