50. člen ZOR

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti nje

Predmet izpolnitve po prodajni pogodbi z dne 28. 1. 1999 je vsekakor določen, saj se je tožnik že vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik dvosobnega stanovanja s kabinetom, glede sporne drvarnice oziroma kleti pa določljiv. Četudi ta del nepremičnine v pogodbi res ni označen tako, da bi se tožnik lahko na kleti kot posebnem delu stavbe v postopku vzpostavitve etažne lastnine vknjižil kot lastnik tega dela, je prodajna pogodba veljavno sklenjena, saj sta pogodbeni stranki opisno dovolj opredelili nepremičnino, ki je predmet dajatvene obveznosti prodajalca. To velja tudi v konkretnem primeru, ko gre za drvarnico kot pomožni prostor, ki po trditvah tožnika pripada stanovanju in z njim tvori nedeljivo celoto skladno z določbo 2. člena SZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, kjer pogodba drugih elementov za kompenzacijo (to je določenih predmetov in cen) ne vsebuje, dopustno postaviti denarni tožbeni zahtevek.

Po cesiji ima prevzemnica nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti dolžnice pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, … Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno. Upnik je od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenut

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde. Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opr

Ker ZTLR, drugače kot sedaj SPZ, določb o tem, kaj mora vsebovati pravni posel o ustanovitvi služnosti, ni imel, je treba pravni posel presojati v luči določb ZOR, predvsem določbe o določljivosti predmeta pogodbe. Na podlagi podatkov v obeh pogodbah ter stanja v naravi, je sodišče obseg služnostne poti lahko opredelilo z metodo racionalne argumentacije.

Pravdni stranki sta že v najemni pogodbi sklenili dogovor o vrnitvi vloženih sredstev v obnovo lokala po vrednosti na dan prevzema lokala, v višini, kot jo bo določil sodni izvedenec, imenovan v soglasju s pogodbenima strankama. Predmet obveznosti (vrnitev vrednosti vlaganj v najeti lokal) je bil določljiv tako, da sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Z realizacijo dogovora o V skladu z navedenim materialnopravnim izhodiščem je mogoče izvedenski mnenji A. in G. upoštevati kot dokaz v postopku, enako, kot če bi bil predmet obveznosti (obseg in višina vlaganj v obnovo lokala) v najemni pogodbi, že določen.

Pri menjalni pogodbi ni nujno, da sta izpolnitvi obeh pogodbenih strank povsem enaki. Nepremičnina obsega vse, kar je z njo trajno spojeno, tudi stavbo, ki je le sestavina nepremičnine. Zato tožnik ne more imeti solastniškega deleža na stavbi, temveč ga ima lahko le na celotni nepremičnini kot nerazdeljeni stvari.

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju morata načeloma biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerni. Upoštevana mora biti temeljna značilnost pogodbe, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročenega mu premoženja (in obratno); vrednost njegove izpolnitve je odvisna od negotovega dejstva, zato ima pogodba elemente tveganja. To pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah 15. člena ZOR.

Določba prvega odstavka 182. člena ZPPSL velja le za tiste postopke likvidacije, ki jih na podlagi tretjega odstavka 1. člena istega zakona izvaja sodišče, torej za sodne ali prisilne likvidacije, ne velja pa za redne ali prostovoljne, avtonomne, zunajsodne likvidacije. Redno likvidacijo družbe z omejeno odgovornostjo, začeto na podlagi sklepa skupščine, izvaja družba sama po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Dejanska in pravna podlaga za odločitev v tej zadevi sta poroštveni izjavi vsakega od tožencev z dne 30.9.1994. Povezava teh izjav z dogovorom o zavarovanju terjatev zato ni pravno pomembna. Obe poroštveni izjavi sta bili jasni in s sklicevanjem na obveznost kupca iz (bodoče) kupne pogodbe dovolj določeni (46. in 50. člen ZOR). Razlogi pritožbenega sodišča o možnosti zavarovanja bodoče terjatve so skladni s pravno teorijo in sodno prakso. Zato dejstvo, da naj bi bila kupna pogodba sklenjena nekaj dni po zapisu poroštvenih izjav, ni pomembno.

Pogodbeni stranki namreč v 11. čl. Pogodbe nista zapisali, da se glede na tam navedene elemente spreminja cena prevoznih storitev, temveč da se spreminja aneks, kar predpostavlja soglasje tožeče stranke za spremembo cene. Tudi v kolikor bi se pravdni stranki dogovorili tako, kot si to razlaga pritožnik, da cena v Pogodbi sicer ni bila določena, da pa je bila določljiva ter da je imela zato tožena stranka že na podlagi 11. člena Pogodbe pooblastilo oblikovati ceno sama, ob upoštevanju elementov, ki so v 11. čl. pogodbe navedeni kot spremenljivka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti elementi preohlapno določeni, tako, da je sprememba cene v preveliki meri prepuščena toženi stranki, kar je v nasprotju z določbo 1. odst. 50. čl. ZOR.

Začasnega in občasnega dela (111. člen ZDR/90 oz. 216. člen ZDR/2002), ki se opravlja na podlagi napotnice pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, ni mogoče šteti za delovno razmerje. Faktično delovno razmerje se priznava, če gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, ki ima vse elemente delovnega razmerja, le da med delavcem in delodajalcem ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Kršitev določb o začasnem in občasnem delu, storjena s tem, da študentje (oz. dijaki) opravljajo stalno delo (ne le začasno oz. občasno), v ZDR/90 ni bila sankcionirana s priznanjem faktičnega delovnega razmerja. Nesprejemljivo je tudi sklicevanje na 66. člen ZOR oz. 50. člen OZ o navideznih pogodbah. Če je tožnica delo pri toženi stranki opravljala v skladu z določbami 111. člena ZDR/90, ni šlo za sklepanje navideznih pogodb za delo preko študentskega servisa, oz. tožnica ni bila zaradi zlorabe položaja tožene stranke prisiljena "fiktivno ohranjati status študenta". Zato verjetnost terjatve ni izkazana in ni pogojev za izdajo začasne odredbe vrnitve na delo k delodajalcu.

Pri iskanju skupnega namena se mora predpostavljati, da sopogodbenika določata pogodbene obveznosti v skladu z načelom vestnosti in poštenja. To pa pomeni, da v dvomu ne želita skleniti pogodbe s takšnim predmetom, ki bi za katero od strank glede na okoliščine primera predstavljal nesorazmerno trdo obveznost.

Kritno razmerje asignacije lahko tudi takšno, da do zmanjšanja stečajne mase ne pride, zato je za odločitev, ali asignacija stečajnega dolžnika vsebuje objektivni element izpodbojnosti ali ne, vselej potrebno ugotoviti, ali je z asignacijo tudi dejansko ugasnila kaka terjatev stečajnega dolžnika, ki bi sicer prišla v stečajno maso. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov ne pomeni le, da se morajo vsi upniki (kot osebe) poplačati sorazmerno, temveč tudi, da se morajo sorazmerno poplačati vse terjatve (z izjemo privilegiranih). Kot običajen način plačila v smislu določila 1. točke 4. odst. 125. čl. ZPPSL se šteje samo način, ki je iztožljiv, torej način plačila, ki sta ga stranki dogovorili že ob sklenitvi posla. Da je takšen dogovor iztožljiv, mora biti obveznost določena, torej mora vnaprejšnji dogovor vsebovati vse podatke o konkretnih terjatvah, ki naj bi se kompenzirale (računi, zneski in udeleženci verižne kompenzacije).

Predpogodba mora vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe. Pri razlagi vsebine predpogodbe se smiselno uporabljajo določbe 99. člena ZOR. Ker glede predmeta pogodba zadošča, da je ta določljiv, velja to tudi glede predpogodbe, tudi v primeru nepremičnin.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

Z izpolnjevanjem ustno sklenjene dopolnitve pogodbe (med 1.3.1992 in 30.9.1992) je prišlo do konvalidacije pogodbe, ki ji je manjkala oblika. Sodišči sta torej pravilno uporabili 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravni temelj za odstop tožeče stranke od najemne pogodbe pa je v 28. členu Zakona o poslovnih stavbah in prostorih (Ur.l. SRS, št. 18/74 in 34/88, v nadaljevanju ZPSP). Po tej določbi je razlog za odstop pod določenimi pogoji tudi neplačevanje najemnine. Določba 296. člena ZOR velja tudi za najemno pogodbo. Sklicevanje na nedoločenost in nedoločljivost predmeta (najemnine) ob istočasnem plačevanju računov s točno določenimi zneski najemnine ne more biti uspešno.

Po določilu prvega odstavka 1093. člena ZOR za poravnavo veljajo splošne določbe zakona o dvostranskih pogodbah, razen če je določeno kaj drugega. Torej veljajo tudi določila o predmetu pogodbe in njegovi določenosti ali določljivosti (46. in 50. člen ZOR). Ni potrebno, da je predmet pogodbe precizno določen, zadostuje, da je ugotovljiv, se pravi, da je določena vrsta, kvaliteta in kvantiteta, ki se da spoznati glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba. V danem primeru je sporen le način preračunavanja tuje valute v slovenski tolar, tega pa je mogoče ugotoviti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 14.12.1995 sprejelo pravno mnenje, po katerem gre upniku pravica, da v primeru, če med strankama pri denarni obveznosti z valutno klavzulo ni govora o uporabi določenega tečaja tuje valute in je v izpolnitvenem kraju več pooblaščenih bank z različnimi tečaji tujih valut, sam izbere menjalniški tečaj v kraju plačila in ob času plačila terjatve, in to prodajni tečaj (Pravna mnenja VSS 2/95, str.9).

S tem, ko je drugotožena stranka kot upravljalec stanovanjskega sklada v lasti ustanovitelja oziroma prvotožene stranke (65. člen ZZ), sklenila s tožnikom, ki mu je bila s sklepom njenega organa naložena izpraznitev stanovanja, najemno pogodbo za določen čas in za neprofitno najemnino, zagotovo ni kršila njegove interese. Pogodbe se sklepajo, da bi se z njimi dosegli učinki oziroma posledice, ki jih pogodbeniki hočejo. Navedena pogodba pa dosega natanko tisti rezultat, ki ga je tožnik s svojo prošnjo za podaljšanje izselitvenega roka hotel, zato je ni upravičen izpodbijati. Enaki razlogi veljajo tudi glede revizijske navedbe, da predstavlja obravnavana najemna pogodba razpolaganje v nasprotju z interesi delavcev zavoda in da je zato v nasprotju z določilom 65. člena ZZ. Z metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, so določene vse kalkulativne osnove za izračun najemnine. Tožnikovo kasnejše spoznanje, da bi prišlo po uveljavitvi SZ, v primeru, če sklepa svojega delodajalca o prenehanju stanovanjskega razmerja ne bi spoštoval in se ne bi izselil, pa tudi ne zaprosil za podaljšanje roka izselitve, do legalizacije njegovega protipravnega položaja (kar je pravzap

Iz člena 20 ZIP ter 46., 47. in 50. člena ZOR izhaja očitno napotilo, da obligacija ostane v veljavi tudi ob nekaterih formalnih pomanjkljivostih.