VSL sklep I Cpg 541/2012

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da predhodno odloči o pravočasnosti predloga za določitev primerne denarne odpravnine.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek in predlagatelja napotilo na pravdo za ugotovitev višine deleža nasprotnega udeleženca v osnovnem kapitalu družbe S. d.d. na dan 27. 07. 2010, in mu naložilo, da je tožbo dolžan vložiti v roku 30 dni.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v obravnavo oziroma, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za določitev primernega denarnega nadomestila zavrže.

3Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim razlogom, poleg tega pa je navajal še, da je pooblastilo z dne 09. 01. 2012, s katerim je zakoniti zastopnik nasprotnega udeleženca pooblastil svojega pooblaščenca (Odvetniško družbo X) neveljavno, ker je nasprotni udeleženec na skupščini družbe dne 06. 01. 2012 spremenil firmo, sedež poslovni naslov in dejavnost družbe. Višjemu sodišču zato predlaga, da pritožbo zavrže.

4Pritožba ni nedovoljena in je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče po vpogledu v register Ajpes ugotavlja, da je nasprotni udeleženec: družba A. d.o.o. z vpisom v sodni register dne 24. 01. 2012 spremenil firmo, skrajšano firmo, sedež, poslovni naslov in dejavnost družbe tako, da se je preimenoval v A. G., družba za gospodarsko, razvojno in organizacijsko upravljanje podjetij d.o.o., skrajšano A. G. d.o.o., naslov ABC. Nerelevantno je, kdaj je o teh spremembah odločala skupščina družbe, čeprav so tozadevni vpisi v sodni register deklarativne in ne konstitutivne narave. Zmotno je namreč predlagateljevo stališče v odgovoru na pritožbo, da je pooblastilo z dne 09. 01. 2012 neveljavno, ker naj pooblastitelj z dnem podelitve pooblastila ne bi več obstajal. Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statustne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta, pač pa gre zgolj za spremembo identifikacijskih znakov družbe. Tudi strukturne spremembe kot npr. sprememba dejavnosti na subjektiviteto družbe ne vplivajo. A. d.o.o. iz A in A. G. d.o.o. iz B sta ena in ista družba, ki je imela prej in po spremembi firme enako sposobnost biti stranka v postopku ter sposobnost veljavno in zakonito opravljati vsa procesna dejanja. Okoliščina, da je v izdanem pooblastilu navedena še s prejšnjim imenom, pomeni samo napačno označbo firme, ki se lahko kadarkoli popravi. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da se v spisu nahaja tudi prvotno pooblastilo A. d.o.o odvetniku D. Š. z dne 01. 11. 2010 in da tovrstne kasnejše spremembe pri družbi (niti spremembe zakonitih zastopnikov ipd.) ne terjajo izdaje novih pooblastil. Ta so potrebna le v tistih primerih statusnih sprememb, pri katerih je prejšnji pooblastitelj kot subjekt prenehal, bil izbrisan iz sodnega registra, ima pa pravnega naslednika, ki je drug subjekt. Najenostavneje je takšno spremembo v sodnem registru mogoče prepoznati po spremembi matične številke subjekta (tako npr. pripojena družba izgubi subjektiviteto, ohrani pa jo prevzemna družba).

6Sodišče prve stopnje je postopek zaradi sodne določitve primernega denarnega nadomestila po 389. členu ZGD-1 prekinilo, ker se je kot predhodno vprašanje pokazalo sporno dejstvo, ali je bil nasprotni udeleženec imetnik več kot 90 % delnic v družbi S. d.d. v času vložitve pisne zahteve predlagatelja dne 27. 07. 2010, s katero je glavnega delničarja pozval k odkupu vseh preostalih delnic manjšinskih delničarjev. Pritožba konkretnih pritožbenih razlogov zoper navedeni sklep o prekinitvi postopka ne uveljavlja. Prvostopnemu sodišču očita predvsem nesmotrno vodenje postopka, ker da pred vsebinskim obravnavanjem zadeve ni opravilo predhodnega preizkusa predloga v smislu 274. člena ZPP, saj je bil le-ta po mnenju pritožnika vložen prepozno in bi ga sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke moralo zavreči. Če pa ga je opravilo, je bil preizkus napačen.

7Pritožbeno sodišče se strinja z pritožbo, da je vprašanje ekonomičnosti in smotrnosti vodenja postopka bistveno vprašanje v tej zadevi. Ker je način vodenja postopka prepuščen prostemu preudarku sodnika, ki je običajno skrit za njegovimi odločitvami, je razloge za te odločitve včasih težko izluščiti in še težje preizkusiti v pritožbenem postopku.

8Tako je pritrditi pritožbi, da se niti iz izpodbijanega sklepa niti iz drugih listin v spisu ne da ugotoviti, ali je sodišče opravilo predhoden preizkus predloga z vidika njegove pravočasnosti, ali pa ga je prezrlo. Vsekakor predstavlja sklep o prekinitvi postopka in napotitvi predlagatelja na pravdo za ugotovitev predhodnega vprašanja, četudi je sam procesne narave, v bistvu odločitev sodišča, da bo predlog meritorno obravnavalo, kar bi pomenilo, da sodišče prve stopnje šteje, da je bil predlog za sodni preizkus denarne odpravnine vložen pravočasno. Ker pa o tem ni sprejelo obrazložene odločitve, je tudi ni mogoče preizkusiti.

9Pritožbeno sodišče sicer meni, da ugotavljanje in obrazložitev obstoja procesnih predpostavk za vložitev predloga po naravi stvari ne sodi v obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki je kot že povedano, sklep procesnega vodstva. Zato tudi pritožbeno sodišče samo ne more preizkusiti pravočasnosti predloga, ne zaradi tega, ker se o tem sodišče prve stopnje ni izreklo, pač pa zato, ker je instančno sodišče vezano na izpodbijani sklep, v katerem pa se to vprašanje ne obravnava in tudi po vsebini vanj ne spada. Obstoj procesnih predpostavk bi lahko preizkusilo pritožbeno sodišče le ob obravnavanju pritožbe zoper odločitev o glavni stvari ali odločitev o ne-obstoju procesnih predpostavk.

10Dolžnost sodišča je, da v skladu s 274. členom ZPP pravočasnost predloga, če je ta vezan na rok, preizkusi ob takoj ob prejemu predloga. Nasprotni udeleženec utemeljeno opozarja, da je vložitev predloga za določitev primernega denarnega nadomestila vezana na rok (glej drugi odstavek 388. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 607. člena ZGD-1), in da je ta rok prekluzivne narave. Če sodišče to dolžnost opusti ali nima dovolj podatkov za preizkus, lahko to stori tudi kasneje med postopkom (275. člen ZPP). O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP. Lahko torej odloči, da bo ugovore zoper obstoj procesnih predpostavk obravnavalo ločeno od glavne stvari ali pa skupaj z njo. Če sodišče ne ugodi ugovoru, ki ga je obravnavalo skupaj z glavno stvarjo, ali če sodišče po ločenem obravnavanju ne ugodi temu ugovoru in sklene, da se takoj nadaljuje glavna obravnava, se sklep o ugovoru vzame v odločbo o glavni stvari. Zoper sklep, s katerim se zavrnejo ugovori strank, ni posebne pritožbe, če je sodišče sklenilo, da takoj nadaljuje obravnavanje glavne stvari.

11Iz navedenega izhaja, da lahko sodišče načeloma odloči o ugovoru nepravočasnosti predloga tudi šele z odločbo o glavni stvari, vendar pod pogojem, da takoj nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari. Navedeni pogoj je razumeti v smislu razumnega pričakovanja hitrega končanja postopka v glavni stvari. Z vidika smotrnosti namreč tudi ni smiselno prekinjati postopka zaradi ločenega odločanja o procesnih ugovorih, če gre za razmeroma preprosto zadevo, o kateri je mogoče odločiti že na prvem naroku, brez vodenja zamudnega dokaznega postopka. Vendar pa navedeni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Sodišče prve stopnje namreč ni nemudoma nadaljevalo postopka z obravnavanjem glavne stvari, pač pa je postopek prekinilo in predlagatelja napotilo na novo pravdo, zato ni razumno pričakovati hitre končne rešitve. Dejanske okoliščine primera zato narekujejo drugačen pristop k zadevi, saj racionalno ni mogoče upravičiti odločitve o skupnem obravnavanju ugovora nepravočasnosti predloga z glavno stvarjo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje ločeno obravnavati ugovor nepravočasnosti predloga od glavne stvari in glede na to, da postopka ni nadaljevalo s takojšnjim obravnavanjem glavne stvari, strankama tudi dopustiti samostojno pritožbo zoper takšno odločitev.

12Ker je odločitev o pravočasnosti predloga „predhodno“ vprašanje v tem postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijani sklep, saj je odločitev o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo v vsakem primeru preuranjena. Ima pa pritožbeno sodišče nekaj pomislekov tudi zoper to odločitev o prekinitvi, ki je sicer prav tako odvisna od prostega preudarka sodnika. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na 8. in 9. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, vendar natančneje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih se je odločilo, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo. Če je menilo, da ga obvezuje 9. člen ZNP na način, da spornih dejstev, ki se nanašajo na predhodno vprašanje, ne sme ugotavljati samo, pa se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. Pri razlagi 9. člena ZNP je namreč treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka. Končno gre v predmetni zadevi, v kateri se obravnava materialnopravni zahtevek manjšinskega delničarja zoper glavnega delničarja na podlagi 389. čl. ZGD-1, za vprašanje (sporne) stvarne legitimacije, ki se običajno rešuje v postopku, v katerem se postavi.