389. člen ZGD-1

Kadar sodišče odloči o prebitju registrske zapore in v sodni register kljub manjkajoči listini vpiše sklep skupščine družbe o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, je treba manjšinskim delničarjem priznati pravico do udeležbe v registrskem postopku vpisa takega sklepa v sodni register. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje predlagatelju izdalo odredbo z dne 2. 9. 2021 o dopolnitvi predloga, s katero ga je pozvalo, da v roku 15 dni predloži manjkajočo izjavo poslovodstva iz 1. točke drugega odstavka 590. člena v zvezi z drugim odstavkom 387. člena ZGD-1 (glede katere se nanaša prebitje registrske zapore), poleg tega pa še pisno poročilo glavnega delničarja in poročilo revizorja o primernosti ponujene denarne odpravnine. Pritožnica utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave, ker se ni imela možnosti izjaviti do predloga predlagatelja, na katerega se sodišče sklicuje v razlogih sklepa in s katerim naj bi upravičil vpis, kljub neizpolnitvi odredbe (prvi odstavek obrazložitve sklepa). Navedena kršitev je narekovala razveljavitev sklepa registrskega sodišča in vrnitev zadeve v novo odločanje. Z vrnitvijo zadeve v novo odločanje pritožbe

Kdo je glavni delničar, določa 384. člen ZGD-1, in sicer gre za delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe. Za ugotavljanje deleža delnic, ki pripadajo glavnemu delničarju družbe, se smiselno uporabljajo določbe drugega in četrtega odstavka 528. člena tega zakona. Določba je jasna, gre za delničarja posameznika, h kateremu se prištevajo le delnice z njim koncernsko povezanih družb. Zato je ni mogoče razlagati na način, na katerega se zavzemajo predlagatelji, to je, da je kot glavnega delničarja treba šteti tudi konzorcij delničarjev, povezanih z delničarskim sporazumom.

Sporno razmerje v obravnavani zadevi predstavlja to, kolikšen znesek za delnico bi moral nasprotni udeleženec ponuditi predlagateljici. Izvorni postopek za ugotavljanje te vrednosti pa je nepravdni postopek, ki se tu vodi, ta vrednost pa zavezuje oba udeleženca postopka, ne glede na to, kako bo razmerje med njima dokončno urejeno. Predlagateljica ima pravni interes za odločitev sodišča v tem postopku in ga zaradi tega, ker je nasprotni udeleženec odsvojil svoje delnice, nikakor ni mogla izgubiti.

Ker ni pomembno, po kakšni ceni bi lahko glavni ali izstopajoči delničar delnice prodal na trgu, tudi ne kakšna bi bila situacija oziroma cena ob kakšnem drugem načinu prenehanja predlagateljevega članstva v P. d.d., so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila nasprotnemu udeležencu kršena pravica do izjave v postopku, ker mu sodišče prve stopnje ni dovolilo postaviti vprašanj v zvezi z navedenimi okoliščinami. Sodišče ne more arbitrarno odločiti o višini primernega denarnega nadomestila, ampak mora upoštevati dokaze, ki sami zase ne dajo natančnega odgovora, stvar pa do določene mere razjasnjujejo. Pogodba o obvladovanju in organiziranju pogodbenega koncerna med obvladujočo in odvisno družbo, na osnovi katere je ceno za odkup delnice predlagal nasprotni udeleženec, ne more biti primerna podlaga za določitev primernega denarnega nadomestila, ker se nanaša na razmerje med obvladujočo in odvisnimi družbami, tržna vrednost pa ni tista, ki bi vplivala na določitev primernega denarnega nadomestila izstopajočega manjšinskega delničarja.

Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statusne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta. O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP. Pri razlagi 9. člena ZNP je treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka.

Zahteva manjšinskega delničarja, ki želi izstopiti iz družbe, ne vpliva na položaj preostalih manjšinskih delničarjev, ki se za ta korak niso odločili. Zato bi lahko imel sklep o določitvi primerne denarne odpravnine učinek za druge manjšinske delničarje zgolj ob predpostavki, da bi tudi ti od glavnega delničarja zahtevali odkup vseh preostalih delnic, ne bi pa sami vložili predloga za sodno določitev primerne denarne odpravnine. Zato bi bilo zgolj v tem primeru upravičeno imenovanje skupnega zastopnika, katerega vloga in namen v postopku bi bilo varstvo pravic vseh materialnopravnih udeležencev postopka.

V kolikor se torej glavni delničar lahko prosto odloča o izključitvi manjšinskih delničarjev, mora biti enako upravičenje podeljeno tudi slednjim. Še zlasti, ker je institut določen z namenom varstva manjšinskih delničarjev pred škodljivimi ravnanji glavnega delničarja, ki lahko nastopijo tudi po pridobitvi delnic s strani manjšinskega delničarja, je mogoče določbo 1. alineje 3. odstavka 605. člena ZGD-1 pri izstopu manjšinskega delničarja smiselno uporabiti le tako, da se pri presoji upravičenja do izstopa iz družbe presoja, ali je imel manjšinski delničar takšen (manjšinski) položaj v času, ko je na glavnega delničarja naslovil zahtevo za odkup do trenutka, ko je na sodišče vložil predlog za sodno določitev višine primernega denarnega nadomestila.

V nepravdnem postopku se določa le primerna odpravnina manjšinskemu oziroma izstopajočemu delničarju. Če nato ena stranka odkloni sklenitev pogodbe, lahko druga stranka sklenitev take pogodbe izposluje v pravdi. S tem, ko ZGD-1 v 1. odst. 389. člena glavnega delničarja obvezuje, da manjšinskemu ponudi primerno denarno nadomestilo za odkup delnic, ga obvezuje k sklenitvi pogodbe.