VSL sodba II Cp 931/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (II. izreka) spremeni tako, da glasi:

„Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 79.456,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2004 dalje do plačila ter da ji je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 15.580,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev. Zaradi obsežnosti pritožbe se povzema le bistvo pritožbenih trditev. Toženi stranki ni jasno, kateri so dokazi, ki jih je sodišče vpogledalo in se o njih ne more izjasniti. Tožeča stranka je večino trditvene in dokazne podlage tožbenega zahtevka postavila prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni navedla razloga, ki bi izkazoval, da teh dejstev in dokazov ni mogla navesti oziroma jih ponuditi na prvem naroku. Ker je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je tožeča stranka neupravičeno predlagala prepozno in ker je nanje oprlo sodbo, je storilo bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Sodišče si je napačno razlagalo napotilo Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi II Cp 5177/2006 z dne 10. 1. 2007. Tožeča stranka ni dokazala vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ni dokazala, da ji je škoda sploh nastala, saj ni pravočasno predložila nobenega dokaza, da je banki dejansko plačala znesek 144.005,75 EUR oziroma nobenega dokaza, da je banki sploh karkoli plačala. Prav tako ni podana vzročna zveza med domnevno nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Tožeča stranka je namreč samovoljno in brez potrebe opustila plačevanje dolga banki. Toženka je ravnala v nasprotju z določili 243. in 245. člena Obligacijskega zakonika, ker ni naredila ničesar, da bi se domnevna škoda zmanjšala in ker tožene stranke ni obvestila, da naj bi ji zaradi neplačevanja posojila nastajala škoda. Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ni podana tudi zato, ker je tožnica od pogodbe odstopila neupravičeno in prekmalu glede na določbo drugega odstavka 525. člena OZ. Zaključek sodišča glede ugovora zastaranja je napačen. Sodišče je ravnalo v nasprotju z zakonom, ker je glede višine zakonskih zamudnih obresti kot pravno upoštevne škode nekritično sledilo izračunu, ki ga je podala tožeča stranka in ni imenovalo predlaganega izvedenca finančne stroke. Tožeča stranka bi morala pravočasno predložiti kakršenkoli dokaz, da je banki na račun domnevnega dolga v višini 144.005,75 EUR karkoli plačala, pa tega ni storila. Izpovedba tožnice je neskladna z njeno navedbo, da je bil kreditojemalec M., da sta za njegove obveznosti odgovarjala ona in njen mož, da je bil izvršilni predlog vložen le zoper njo, ker mož M. B. ni bil zaposlen in ni imel drugih rednih prejemkov. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je imela družba M. najmanj dva kredita, ki sta bila oba zavarovana s hipotekami na nepremičnine, tako ni jasno, na kateri kredit se nanaša izvršba po predlogu za izvršbo na podlagi sporazuma strank (priloga A8). Tožena stranka se ne more strinjati z zaključkom sodišča, da se ime M. B. na terminskem planu (priloga A54) pojavlja iz čisto praktičnih razlogov, kljub temu, da sta bila oba solidarna dolžnika izbrisane družbe M., d.o.o., ker je opravil največ kontaktov in ker tekoče govori nemško. Tožnica ni dokazala, da je bila dejansko družbenica izbrisane družbe M., d.o.o., in da je banka pravočasno nadaljevala izvršilne postopke oziroma vložila izvršilne predloge zoper družbenike izbrisane družbe. Tožena stranka je že večkrat ugovarjala pasivno legitimacijo, da bi bil v tem postopku lahko aktivno legitimiran kvečjemu mož tožnice oziroma družba M., nikakor pa ni aktivno legitimirana tožnica. Če je odplačevala tuj dolg, za to ni bilo nobene podlage in je tako sama privolila v nastanek škode, če ji je ta res nastala. Tožnica bi morala dokazati, da je bila prav ona tista, ki je odplačala celoten dolg banki. Predlog za izvršbo lahko pomeni le, da se je dolg, pri čemer se ne ve po kateri kreditni pogodbi, izterjeval od tožnice, nikakor pa ne, da ga je plačala prav tožnica. Iz sicer prepozno predloženih listin izhaja, da je del dolga poravnala družba M. d.o.o., iz terminskega plana pa izhaja, da je kreditojemalec M. B., plačnik zneskov pa podjetje M. in ne tožeča stranka. Tožnica ves čas lažno prikazuje, da naj bi bila prav ona plačnica teh zneskov. V kolikor je sodišče sledilo lažni izpovedbi tožnice, bi moralo izvesti dokaz s poizvedbo na banki K. S., d.o.o., kateri bi tožnico brez dvoma postavila na laž. Tožena stranka še vedno dvomi v pristnost pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih tožnice z banko. Nelogičen in nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi toženka vedela, da obročni način odplačevanja kupnine tožeči stranki ustreza zaradi poplačila kredita za poslovni prostor. Dogovor obročnega plačila kupnine ne dokazuje nobenega vedenja tožene stranke o ničemer na strani tožnice, razen o tem, da je z njim soglašala. Jasno je, da je tožnica to storila zato, ker je zaslužila tudi na obrestih. Napačen je zaključek sodišča, da natekle obresti niso dosegle glavnice. Sodišče bi moralo obresti računati od dneva nastanka škode. Sodišče je povsem nepravilno odmerilo tudi stroške postopka. Ni jasno, na podlagi katerega predpisa jih je odmerilo. Neupravičeno je tožeči stranki priznalo stroške za prepozne vloge in nepotrebne ter nepravilno odmerilo stroške glede na uspeh strank v pravdi, saj je jasno, da tožeča stranka ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, ampak zgolj z delom zahtevka, kar bi sodišče moralo upoštevati.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o pravdnih stroških, v ostalem pa ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje v pritožbi, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Tožena stranka v pritožbi ponavlja procesni očitek sodišču glede označbe listin v dokaznem sklepu in glede ugovora prekluzije. Očitek ni utemeljen. Vsebina dokaznega sklepa je opredeljena v določbi 287. člena ZPP, po kateri morajo biti v dokaznem sklepu navedena poleg spornega dejstva, o katerem naj se izvede dokaz, tudi dokazila, ki so po mnenju sodišča potrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Četudi v dokaznem sklepu ni poimensko navedlo vsak posamezen dokaz, kot mu očita pritožba, je mogoče ugotoviti, katere listine je sodišče vpogledalo. Pa tudi, če bi bil dokazni sklep vsebinsko pomanjkljiv, bi bila to lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v konkretni zadevi vsekakor ne bi vplivala oziroma ne bi mogla vplivati na pravilnost in na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).Glede ugovora prekluzije prepozno predloženih dokazov je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da soglaša s stališčem sodbe o pravočasno podani trditveni in dokazni podlagi, s katero je tožeča stranka utemeljevala pravno odločilna dejstva. Tako je že v tožbi navedla, da je bila sklenjena z banko kreditna pogodba in da je bilo odplačevanje obrokov kupnine na podlagi sporne kupoprodajne predpogodbe usklajeno z dinamiko vračanja obrokov kredita iz kreditne pogodbe ter nadalje, da je bila tožena stranka s tem seznanjena ter da je bila tožeči stranki s trenutkom, ko je tožena stranka prenehala izpolnjevati svoje obveznosti, onemogočena izpolnitev njene obveznosti do banke in jo je zato banka terjala glede poplačila neplačanih obveznosti iz kreditne pogodbe, pri čemer je neporavnane obveznosti skupaj z zamudnimi obrestmi, ki v spornem primeru predstavljajo vtoževano pogodbeno škodo, banki tudi poravnala. Tožena stranka je bila tista, ki tudi še na prvem naroku vseh teh okoliščin ni substancirano prerekala. Tožeča stranka je pravočasno sodišču predložila vso tisto listinsko dokumentacijo, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo (predvsem predlog za izvršbo in pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, ki izkazuje obveznosti tožnice do banke). Zato je po stališču pritožbenega sodišča s tem zadoščeno procesni zahtevi iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP. Tožeči stranki tudi ni mogoče odreči izvedbe dokazov zato, ker je šele kasneje predložila overjene prevode listin, ki so bili napisani v nemškem jeziku. V tem delu je šlo za postopek poprave tožbe v zvezi s sicer pravočasno predlaganim oziroma predloženim dokazom (člen 226/2 v zvezi z drugim odstavkom 104. člena in 108. členom ZPP). Ker je v obrazložitvi sodbe prvostopenjsko sodišče pravilno utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke, so tudi v tej smeri njeni pritožbeni očitki neutemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je odločitev o zahtevku tožnice na plačilo pogodbene škode v višini zamudnih obresti, ki jih je banka zaračunala tožnici zaradi prenehanja odplačevanja kredita po sklenjeni kreditni pogodbi, oprlo na sledeče ugotovitve: pravdni stranki sta sklenili 26. 2. 1997 predpogodbo za nakup poslovnega lokala v pritličju poslovnega trgovskega centra na K. in 2. 2. 1998 aneks k tej pogodbi; tožena stranka se je zavezala plačati kupnino v 60 mesečnih obrokih; poravnala je le 36 obrokov, zadnjega 11. 2. 2000; tožnica je zaradi neizpolnjevanja obveznosti toženke (neplačevanja obrokov kupnine) vložila tožbo na razvezo predpogodbe, pravdna zadeva je bila pravnomočno rešena v njeno korist; tožnica je kot družbenica izbrisane družbe M., d.o.o., ki je kredit najela, banki na podlagi sklenjene pogodbe o ureditvi medsebojnega razmerja poplačala vse obveznosti iz kreditne pogodbe in sicer je plačala najprej znesek 81.000,00 EUR in nato še zneska 33.000,00 in 30.000,00 EUR; toženka je ob sklepanju predpogodbe, vedela, da je zmožnost poravnanja obveznosti tožnice do banke odvisna od njenega poravnavanja obrokov kupnine tožnice ter da je na nepremičnini hipoteka; tožnica ni imela drugih sredstev, da bi prej poravnala obveznosti do banke; v predpogodbi je bilo dogovorjeno, da v primeru razveze pogodbe tožnica zadrži plačane obroke, ki predstavljajo plačilo mesečne najemnine za lokal; razlika med zneskom, ki ga je tožeča stranka plačala banki in zneskom, ki bi ga bila dolžna plačati po kreditni pogodbi, znaša 79.456,06 EUR.

8Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in popolnosti zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja in dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema. To velja tako za dejstvo, da je bila pritožnica seznanjena z okoliščino, da je plačevanje obrokov kredita odvisno od izpolnjevanja njene obveznosti do tožeče stranke iz med njima sklenjene predpogodbe, kot tudi za dejstvo, da je bila samo tožnica tista, ki je poravnala kreditne obveznosti banki in ne družba M., d.o.o., oziroma mož tožnice, pa tudi, da tožnica tedaj ni imela drugih sredstev, da bi pravočasno poravnala svoje kreditne obveznosti do banke. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilno in podrobno navedene razloge sodbe prvostopenjskega sodišča v tem delu. Glede na ponovljen pritožbeni ugovor je treba ponovno pritrditi sodbi, da ni potrebe po postavitvi izvedenca finančne stroke, ker je sodišče lahko izračunalo višino škode s preprosto matematično operacijo ter na ta način prišlo do višine pravno upoštevne škode v konkretni zadevi. Vse druge listine v spisu pa tudi omogočajo presojo pravilnosti izračuna, tudi kar zadeva datum zapadlosti, ustrezen menjalni tečaj in višino obrestne mere, pri čemer pa pritožnica niti ne predloži svojega izračuna, katerega bi bilo mogoče soočiti oziroma primerjati z izpodbijanim izračunom. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo očitane procesne kršitve in kot že rečeno prepričljivo ugotovilo, da je bila zgolj tožnica, ki je banki na podlagi pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih (priloga A50) v celoti odplačala kreditne obveznosti.

9Pritožnica tudi nima prav, ko zavrača svojo obveznost sklicujoč se na določbi 243. in 245. člena OZ. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela zadostnih sredstev, da bi lahko pravočasno odplačala obroke kredita, je neutemeljen očitek o kršitvi četrtega odstavka 243. člena OZ, po katerem mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Uporaba določbe 245. člena OZ, ki določa, da je pogodbena stranka dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, sicer je odškodninsko odgovorna, pa je izključena na podlagi ugotovitev, da je bila tožena stranka v celoti seznanjena z obveznostmi tožeče stranke do banke in vplivom morebitnega neizpolnjevanja njenih obveznosti do tožeče stranke na izpolnjevanje tožničinih obveznosti do banke.

10Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na uporabo drugega odstavka 525. člena OZ. Glede pravnih vprašanj, ki jih v zvezi s to določbo ponavlja pritožba, je treba opozoriti na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, 535/2001-I z dne 7. 1. 2001, s katero je bil zavrnjen zahtevek toženke na razveljavitev predpogodbe in na vrnitev plačanih zneskov kupnine, po drugi strani pa ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice na razvezo iste predpogodbe ter na izpraznitev poslovnih prostorov, s katero je bilo o teh pravnih vprašanjih že vsebinsko odločeno.

11Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja terjatve za povzročeno škodo ter pri tem toženi stranki pravilno pojasnilo, da z vlogo z dne 14. 9. 2009 ne gre za spremembo tožbe, ob vložitvi tožbe pa še ni potekel zastaralni rok iz 352. člena OZ. Glede teka zakonskih zamudnih obresti je v obrazložitvi sodbe toženi stranki pojasnjeno, da v obravnavani zadevi od vložitve tožbe do uveljavitve OZ-A (22. 5. 2007) natekle obresti niso dosegle glavnice, zato se tožena stranka ne more sklicevati na omejitev obresti do višine glavnice. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo obresti računati že od dneva nastanka škode in ne od takrat, ko jih tožnica uveljavlja ter da so zato že presegle glavnico.

12Pritrditi pa je potrebno očitku tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo. Čeprav se sklicuje na upoštevanje uspeha tožeče stranke v pravdi, je sodišče prve stopnje odmerjene pravdne stroške tožeče stranke v celoti naložilo v plačilo toženi stranki. Kot pravilno opozori pritožba, tožnica ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, ampak zgolj z delom zahtevka. V tožbi je zahtevala plačilo pogodbene škode v znesku 144,055,75 EUR s pripadki, uspela pa je s plačilom zneska 79.456,06 EUR s pripadki, torej s 55 % svojega zahtevka. Zahtevala je tudi plačilo uporabnine za poslovni prostor v znesku 33.383,00 EUR (prej 8.000.000,00 SIT) s pripadki, uspela je glede zneska 15.036,13 EUR, torej s 45 % tega dela zahtevka. Njen skupni uspeh glede na celoto je torej 50 %. Na njen polovični uspeh v postopku ne vpliva njen pritožbeni uspeh ob delnih razveljavitvah odločb sodišča prve stopnje v predhodnem postopku, saj je tožena stranka z obema pritožbama le delno uspela. Zaradi podanega pobotnega ugovora tožene stranke niso nastali posebni stroški. Ker tudi ni drugih okoliščin, ki bi vplivale na to, da bi sodišče kljub enakemu uspehu pravdnih strank del stroškov naložilo samo eni, je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi 165. člena ZPP. Tožena stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka, tožeča stranka pa je delno upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Zato vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in o glavni stvari potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).