VSL sodba II Cp 3571/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v prvi točki izreka tako, da se:
- znesek 3.963,20 EUR zviša za 1.500,00 EUR (na 5.463,20 EUR),
- znesek 89,80 EUR zviša za 1.500,00 EUR (na 1.589,80 EUR) ter
- datum 2. 5. 2008 nadomesti z datumom 18. 4. 2008,
- v tretji točki izreka pa tako, da se znesek 395,53 EUR zviša za 229,86 EUR (na 625,39 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje 55,18 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 3.963,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 89,80 EUR (nepremoženjske škode; op. sodišča druge stopnje) od 2. 5. 2008 do prenehanja obveznosti, od zneska 3.873,40 EUR (premoženjske škode; op. sodišča druge stopnje) do prenehanja obveznosti (prva točka izreka izpodbijane sodbe). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 395,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki naj naloži povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, in sicer v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožnik meni, da prisojeni znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ne ustreza strandardu pravične denarne odškodnine, prav tako pa mu ni povrnjena celotna premoženjska škoda. Poleg zmotne uporabe 179. člena OZ je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom, kar je tožnik pravočasno grajal v postopku. Po njegovem mnenju je v posledici takšne kršitve dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede telesnih bolečin opozarja, da je izvedenec minimiziral nastalo škodo (iz razlogov, ki jih je navedel v drugi pripravljalni vlogi), mnenje pa tudi ni pojasnjeno v delu, ki se nanaša na ugotovitve o trajanju in intenziteti telesnih bolečin. V njem ni zajeta okoliščina, da je tožnik prejemal antibiotik, analgetike, da mu je bila rana oskrbljena s šivi, da je dobil lokalno anestezijo, da mu je bila izvedena imobilizacija prstov, da si je mazal brazgotine s Kamagel gelom, da je jemal tablete Persen forte, da je občutil mravljinčenje v poškodovanem predelu ter da je imel bolečine v levi roki in oslabelo moč roke. Tožnik je obrazloženo predlagal novega izvedenca, sodišče pa je takšen dokazni predlog zavrnilo, s čemer je storilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, kot tudi na dejanske ugotovitve. Predvsem pa prisojena odškodnina po mnenju tožnika odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Izrecno se sklicuje na naslednje odločbe: II Ips 100/2008, II Ips 360/2001 ter II Ips 263/2000. Glede odškodnine za strah poudarja, da se je s policijskim psom boril za življenje in smrt, strah pa čuti še danes. Meni, da je za pravilno presojo pravične odškodnine iz tega naslova treba upoštevati celoten dogodek, kar vnovič natančno opiše ter izpostavi, da je do prihoda policije trajalo več kot pol ure, ves ta čas pa je bil tožnik izpostavljen napadu zelo agresivnega psa. Še vedno je imel tudi težave v predelu brazgotin, nevrološke narave, zaradi česar je sekundarni strah pri njem trajal še veliko dlje. Tožnik je tudi povedal, da je pri njem strah še vedno prisoten. Strah je bil tako intenziven, da je porušil njegovo duševno ravnovesje. Tožnik se je dobro zavedal, da je bil izpostavljen napadu policijskega psa, ki je prisilno sredstvo in katerega nevarnost je zelo velika. Sklicuje se na primere iz sodne prakse, v katerih je bila v podobnih primerih prisojena višja odškodnina: II Ips 100/2008, II Ips 263/2000 in II Ips 316/98. Nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi skaženosti. Meni, da stališče izvedenca, da gre zgolj za kozmetični defekt, ni pojasnjeno. Sicer pa je na sodišču dolžnost, da presodi, zakaj neke vidne poškodbe opravičujejo ali ne opravičujejo prisoje odškodnine. Sodba v tem delu po njegovem mnenju nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Poudarja pa, da so mu zaradi ugriza psa ostale brazgotine, ki ga estetsko motijo, tudi zaslišan je pojasnil, da mu je zaradi brazgotin nerodno. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povzema svojo trditveno podlago in sodišču očita, da je sledilo zgolj izvedencu, po mnenju katerega poškodbe rok tožniku niso zapustile trajnih posledic. Vnovič povzema dokazno grajo izvedeniškega mnenja kot pomanjkljivega in neobjektivnega, zaradi česar sodišče neutemeljeno ni postavilo novega izvedenca. Postavljen izvedenec naj bi mu ob priložnosti osebnega pregleda omenil, da je njegova škoda „nekaj vsakdanjega“, kar se je posledično odrazilo v izdelanem mnenju, kjer je škoda občutno minimizirana. Izvedenec v svojem mnenju ni upošteval nevroloških težav tožnika v levem sredincu in levi podlahti. Zaradi navedenih težav je bil pregledan pri nevrologu 16. 3. 2010, ki je ugotovil radikularne parestezije leve zgornje okončine zaradi stanja po ugrizu. Sodišče pri odmeri odškodnine tega mnenja ni upoštevalo, saj bi v nasprotnem primeru moralo zaključiti, da ima tožnik nevrološke spremembe v levi roki, glede katerih bi se moralo v dokaznem postopku prepričati z izvedencem nevrološke stroke. Sodišče tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo, kar je tožnik tudi pravočasno grajal. V posledici je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa je vendarle sledilo izvedenki psihiatrične stroke, ki je pojasnila, da je tožnik zaradi nezgode razvil posttravmatsko stresno motnjo, ki se je izkazovala z morečimi sanjami, občutki ogroženosti, tesnobo in strahom, zaradi česar je imel tudi motnje osredotočanja misli, težave z miselno zbranostjo in sprostitvijo. Do zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prišlo na področju študija v obdobju dveh let, bil je tudi manj fizično aktiven. Ne sprejema ugotovitve sodišča, da ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer se vnovič sklicuje na nevrološke spremembe, še vedno pa ima določene težave na psihičnem področju, kar izhaja iz listinske dokumentacije (izogibanje določenim situacijam, podoživljanje dogodka, napetost, razdražljivost). Pri zavzemanju za višjo odškodnino iz tega naslova se sklicuje na razsojo v primerih II Ips 360/2001 in II Ips 316/98. Meni, da je sodišče kršilo pravila postopka tudi zato, ker zavrnitve dokaza ni obrazložilo, s čemer je tožniku tudi odvzelo pravico do pritožbe. Odločitev sodišča pa izpodbija tudi v obrestnem delu, saj opozarja, da je glede neposlovne odškodninske odgovornosti treba uporabiti splošno določbo 165. člena OZ, po kateri škoda zapade z dnem nastanka. Sodišče pojasnjenega ni upoštevalo, zato je tožniku zmotno prisodilo obresti od zneska odškodnine šele od 2. 5. 2008. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova izgubljenega dobička pa vztraja, da je z gotovostjo dokazal, da se mu je šolanje podaljšalo zaradi škodnega dogodka za najmanj eno leto, kar pomeni, da je utemeljeno pričakoval, da bi se eno leto prej zaposlil, če tega dogodka ne bi bilo. Sodišče je podaljšanje študija za eno leto ugotovilo tudi s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke, zato ni nikakršnih razlogov za zavrnitev zahtevka. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu nenazadnje tudi sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče tožniku priznalo odškodnino za stroške zaradi enoletnega bivanja vsled podaljšanja študija ravno zaradi obravnavanega dogodka. Pri utemeljevanju zavrnitve zahtevka iz naslova izgubljenega dobička pa ugotavlja ravno nasprotno, „da z mejno stopnjo verjetnosti ni dokazal, da bi se njegov študij ne zavlekel, če do škodnega dogodka ne bi prišlo“. Sodišče tako tožniku nalaga breme nemogočega dokaza. Za prisojo odškodnin iz tega naslova zadostuje že, da je tožnik utemeljeno pričakoval, da bi študij pravočasno zaključil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Tožnik je zahteval tudi odškodnino za tujo nego in pomoč, kar pa je sodišče zavrnilo, četudi je izkazano, da je imel dva tedna po poškodbi poviti obe roki, kar splošno znano kaže na to, da sam ni zmogel poskrbeti za osnovna življenjska opravila. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu brez razlogov in slepo sledi izvedencu, glede katerega tožnik vnovič opozarja, da obstaja dvom v pravilnost njegovih ugotovitev. Izpodbijana sodba nima razlogov tudi v stroškovni odločitvi, saj ni mogoče ugotoviti, katere stroške je sodišče priznalo tožniku. Priglaša stroške s pritožbo.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna višina odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi ugriza policijskega psa dne 13. 7. 2007. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval skupno 13.000,00 EUR, in sicer 4.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 4.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 4.000,00 EUR iz naslova strahu in 1.000,00 EUR iz naslova skaženosti. Sodišče mu je kot pravično odškodnino prisodilo znesek 1.800,00 EUR, in sicer 500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 400,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 900,00 EUR iz naslova strahu, zahtevek iz naslova skaženosti pa je zavrnilo. Po vštetju valoriziranega predplačila zavarovalnice v višini 1.710,20 EUR (kar v pritožbenem postopku ni sporno) je sodišče tako toženki iz naslova nepremoženjske škode naložilo plačilo preostanka v višini 89,80 EUR. Tožnik je sicer v okviru zatrjevane premoženjske škode zahteval še 12.000,00 EUR iz naslova izgubljenega dobička, 816,90 EUR iz naslova tuje nege in pomoči ter 3.770,00 EUR za stroške bivanja zaradi enoletnega podaljšanja študija. Sodišče mu je prisodilo povračilo stroškov bivanja v celoti (v tem delu tožnik zato nima interesa za pritožbo), v celoti pa je zavrnilo zahtevka iz naslova izgubljenega dobička ter odškodnine za tujo pomoč in postrežbo.

6Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče druge stopnje sicer zavrača kot neutemeljene očitke tožnika, da izvedeniško mnenje, na katerega se je med drugim oprlo prvo sodišče, ni pojasnjeno v delu, ki se nanaša na trajanje in intenziteto telesnih bolečin. Nasprotno je namreč razvidno iz povzetka mnenja, ki ga je sodišče navedlo v svoji obrazložitvi na strani 4. Nevšečnosti med zdravljenjem, ki naj bi jih izvedenec ne upošteval, pa je vsekakor upoštevalo sodišče prve stopnje, saj je to izrecno navedlo na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je izvedenec vsled dokazni graji izdelal dopolnitev mnenja, s katero so bile tudi po oceni sodišča druge stopnje odpravljene vse pomanjkljivosti in nejasnosti v mnenju, sodišče prve stopnje pravilno ni postavilo novega izvedenca, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 254. člena ZPP.

7Pritožbi pa je vseeno treba pritrditi v graji zmotne uporabe materialnega prava zaradi nepravilne zapolnitve pravnega standarda pravične odškodnine iz 179. člena OZ. Tožnik namreč pravilno opozarja, da je sodna praksa za primerljivo škodo iz tega naslova (glede dejanskih ugotovitev se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe na strani 4) prisodila višje odškodnine, kar je med drugim razvidno iz primerov, na katere se izrecno sklicuje pritožba (II Ips 100/2008, II Ips 360/2001 in II Ips 263/2000). Le-ta sicer zmotno primerja prisojene zneske tako, da jih valorizira na dan izdaje izpodbijane sodbe. Primerjava odškodnin v različnih obdobjih je namreč mogoča zgolj z upoštevanjem povprečnih mesečnih neto plač, saj rast cen življenjskih potrebščin ni nujno enaka rasti dohodkov prebivalstva. A tudi ob upoštevanju pravilne primerjalne metode je očitno, da bi moralo sodišče za pravilno objektivizacijo škode oziroma dosego pravilnega razmerja med različno velikimi škodami tožniku v konkretnem primeru iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi skupaj 1.500,00 EUR, kar je približno 1,5-kratnik povprečne neto plače v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

8Pri tem je treba opozoriti, da je sodišče v okviru presoje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo neugodnosti, ki jih je imel tožnik prehoden čas, dokler ni povsem izzvenela posttravmatska stresna motnja, tj. približno dve leti. Gre za nevšečnosti kot so hude motnje zbranosti in druge simptomatike, ki so tožnika vsekakor omejevale, a jih zaradi njihove začasne narave ni mogoče upoštevati v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč jih je treba šteti kot nevšečnosti med zdravljenjem. Ker je torej sodišče prve stopenje ob upoštevanju prisojene odškodnine za takšne neugodnosti (trajnih posledic namreč poškodba tožniku sploh ni pustila) tožniku prisodilo skupaj 900,00 EUR (500,00 EUR + 400,00 EUR), mu je sodišče glede na zgoraj pojasnjeno vrednost pravične denarne odškodnine iz tega naslova v konkretnem primeru prisodilo še znesek 600,00 EUR.

9Sodišče je prisodilo tudi prenizko odškodnino za strah. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kakor jih je navedlo na strani 5 izpodbijane sodbe, in prisojene odškodnine v primerljivih zadevah znaša namreč pravična odškodnina iz tega naslova 1.800,00 EUR, zaradi česar je sodišče odškodnino v tem delu zvišalo za 900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo zlasti dejstvo, da povzroča napad razbesnele oziroma agresivne živali strah, ki ga je moč opredeliti kot strah za življenje in zatorej strah največje intenzitete. Pri tožniku je ta strah trajal relativno dolgo, saj je izredno intenziven strah trpel ves čas napada psa oziroma približno pol ure. Ker je strah zmerne intenzitete trpel še deset dni do odstranitve šivov, še pol leta pa je občutil strah zmerne intenzitete, vse dokler ni obiskal specialista zaradi mravljinčenja v brazgotinah, sodišče pa je tudi verjelo tožniku, da se še danes boji psov, je tudi pravilno zaključilo, da je škodni dogodek porušil tožnikovo psihofizično ravnotežje. Za takšne posledice je tožnik upoštevajoč primerljivo sodno prakso upravičen do denarne odškodnine v višini nekaj manj kot dve povprečni neto mesečni plači v Republiki Sloveniji. Neutemeljeno pa se tožnik sklicuje na obstoj sekundarnega strahu zaradi težav nevrološke narave v predelu brazgotin, ki naj bi trajal dlje kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izvedenec je namreč obstoj motenj nevrološke narave pri tožniku izključil, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

10Ni pa mogoče slediti pritožbi v zavzemanju za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. V tem delu tožnik izpodbijani sodbi neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov, saj je sodišče jasno in pravilno obrazložilo, da obstoj subjektivnega elementa, torej subjektivne prizadetosti oškodovanca zaradi skaženosti, za prisojo odškodnin iz tega naslova ni zadosten. Spremembe zunanjosti, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, morajo namreč tudi objektivno predstavljati skaženost in ne zgolj kozmetični defekt, če naj sodišče ugotovi pravno priznano škodo. Zgolj dejstvo, da je tožniku nerodno zaradi sledi, ki mu jih je pustila poškodba, in kar poudarja pritožba, zatorej za prisojo odškodnine iz tega naslova ni zadostno. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema tudi oceno sodišča prve stopnje, da iz fotografij, ki jih je tožnik priložil tožbi, ne izhajajo spremembe na zunanjosti, ki bi objektivno utemeljevale prisojo odškodnine. Navedeno pa izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Le-temu zato v nasprotju s pritožbenim zavzemanjem ni moč očitati neobjektivnosti.

11Neutemeljena je tudi kritika odločitve o prisoji 400,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot že pojasnjeno, je zaradi zmotne materialnopravne subsumpcije navedeni znesek treba upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine zaradi nevšečnosti med zdravljenjem. V preostalem pa je prvo sodišče pravilno sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da poškodba tožniku ni pustila nobene trajne posledice (tožnik na mestih ugriza nima nobenih vdolbin ali zatrdlin, zaradi katerih tožnik ne bi mogel opravljati določenih del), zaradi česar v ničemer ni omejen v svojem dosedanjem udejstvovanju. Ker torej pravno priznana škoda v tem delu ni bila ugotovljena, tožniku iz tega naslova ni mogoče prisoditi nobene odškodnine. Navedeno je tudi razlog neutemeljenosti sklicevanja tožnika na materialnopravno oceno pravične denarne odškodnine v primerih II Ips 360/2001 in II Ips 316/98. V naštetih zadevah je namreč sodišče ugotovilo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, posledično pa navedenih primerov ni mogoče vzporejati konkretnemu dejanskemu stanju. Resničnost trditve o obstoju trajnih nevroloških motenj, pri katerih tožnik vztraja tudi v pritožbi, je namreč izvedenec po pregledu tožnika in po seznanitvi z izvidom nevrologa decidirano izključil. Sodišče druge stopnje pa – tako kot že sodišče prve stopnje – nima dvoma v pravilnost takšnega mnenja. Le-to je jasno in popolno, zato sodišče tudi ni imelo razloga za postopanje po 254. členu ZPP in postavitvi novega izvedenca. Glede na trditve tožnika, da je prvo sodišče storilo relativno kršitev postopka zato, ker zavrnitve dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca ni obrazložilo, pa gre pojasniti, da postavitev drugega izvedenca ni vezana na dokazno ponudbo strank, temveč gre za procesno nujnost takrat, ko ima izvedeniško mnenje takšne pomanjkljivosti ali notranja in zunanja neskladja, da jih ni mogoče odpraviti niti z zaslišanjem izvedenca ali dopolnitvijo mnenja. Razlog za nepostavitev izvedenca je zato vsebovan v dokazni oceni izvedeniškega mnenja kot jasnega, popolnega in celovitega, zato dodatno pojasnjevanje nepostopanja po 254. členu ZPP ni potrebno. Sicer pa gre opozoriti, da je tožnik v dokaz zatrjevane višine škode predlagal izvedenca medicinske stroke (!), ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo, zato njegova pravica do izjave v nobenem oziru ni bila kršena. Izvedenec travmatološke stroke je glede na okoliščine, v katerih je tožniku nastala škoda (tj. v boju s psom) primeren za razjasnitev vprašanj v zvezi z obsegom nastale škode, zato pritožbeno sodišče tudi ob upoštevanju področja specializacije postavljenega izvedenca nima dvoma v pravilnost njegovega mnenja.

12Glede na v pritožbenem postopku nesporen valorizirani znesek plačila, ki ga je opravila zavarovalnica pred pravdo (1.710,20 EUR), ter skupen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, za katerega je sodišče druge stopnje v skladu z zgoraj pojasnjenim ocenilo, da predstavlja pravično odškodnino (tj. 3.300,00 EUR), je torej sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo še 1.500,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

13Pritožba pravilno opozarja na nepravilnost odločitve o začetku teka zamudnih obresti od zneska tako prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. V skladu s pravno teorijo in sedaj že ustaljeno sodno prakso je namreč določbo 943. člena OZ o roku za izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote mogoče uporabiti zgolj med strankama zavarovalne pogodbe, ne pa v primeru direktne tožbe. Za oškodovanca, ki ni hkrati tudi sklenitelj zavarovanja, namreč veljajo splošne določbe OZ o dolžniški zamudi, kar pomeni, da je dolžnik v zamudi od naslednjega dne, ko ga oškodovanec pozove na izpolnitev obveznosti (299. člen OZ). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka prejela odškodninski zahtevek 17. 4. 2008 (navedeno v pritožbenem postopku ni sporno), je sodišče druge stopnje odločitev v obrestnem delu spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska prisojene nepremoženjske škode 1.589,80 EUR prisodilo od 18. 4. 2008 dalje.

14Tožnik pa neutemeljeno graja presojo premoženjske škode. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova povračila škode zaradi izgubljenega dobička je treba pojasniti, da izvirata navedena škoda in škoda zaradi stroškov enoletnega podaljšanja študija iz različnih škodnih posledic. Zato obstoj vzročne zveze med obravnavano nezgodo in eno škodno posledico ne napeljuje samodejno na zaključek, da obstoji vzročna zveza tudi za drugo škodno posledico. V konkretnem primeru je sicer podaljšanje študija za eno leto nujen predpogoj za uresničitev druge škodne posledice, tj. kasnejšo zaposlitev, ni pa edini niti ni takšne kvalitete, da bi samostojno utemeljeval vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastankom škode zaradi zakasnele zaposlitve z verjetnostjo, ki presega 50 odstotkov in je potrebna za ugotovitev vzročne zveze kot elementa civilnega delikta. Drugih okoliščin, ki bi omogočale zaključek o utemeljenosti pričakovanja, da bi se sicer tožnik – če ne bi bilo škodnega dogodka – zaposlil takoj po končanem študiju, pa le-ta ni zatrdil ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne pred sodiščem druge stopnje.

15Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodnine za stroške tuje nege in pomoči. Protispisna je namreč pritožbena navedba, da sodišče v tem delu ni navedlo razlogov, zaradi česar sodišče ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nasprotno je razvidno iz obrazložitve sodbe na strani 8, izhaja pa tudi iz same pritožbe, ki sodišču očita nekritično sledenje izvedencu in torej smiselno nestrinjanje z razlogi sodbe. Tudi slednji očitek je sicer neutemeljen. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je imel tožnik povito le levo podlaht in desno podlaht ter prste. Izvedenec pa je pojasnil, da zaradi povitih rok tožniku niso bili onemogočeni nošnja vreč, opravljanje drugih hišnih opravil in samostojna skrb za osebno higieno, kar je sicer zatrjeval. Glede na to, da tožnik pred sodiščem o takšnih težavah ni izpovedal, resničnost njegovih trditev pa ne izhaja niti iz drugih dokazov (navedenega v pritožbi niti ne izpostavlja), je prvo sodišče pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju in zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Strinjanje sodišča z izvedeniškim mnenjem v tem delu tudi ni v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, zaradi česar bi bilo takšnemu razlogovanju sodišča moč očitati pomanjkanje življenjskosti ali splošnosti.

16Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu odločitve glede premoženjske škode ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, in kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in glede premoženjske škode ter obresti od prisojenega zneska premoženjske škode potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odmero je opravilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1)1 in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT)2 na podlagi stroškovnika pravdnih strank na list. št. 101. Tožniku je tako priznalo 1.232,50 EUR stroškov za odvetniške storitve (nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 640,90 EUR in nagrado za zastopanje na naroku 9. 7. 2010 v višini 591,60 EUR), 170,00 EUR stroškov kilometrine, 20,00 EUR stroškov za telekomunikacijske in poštne storitve, 20-odstotni DDV od vsote navedenih stroškov (tj. od zneska 1.422,50 EUR), kar znaša 284,50 EUR, takso za postopek v višini 675,00 EUR ter 1.105,57 EUR stroškov za izvedenca. Skupaj je tako tožniku priznalo 3.487,57 EUR. Toženki pa je priznalo 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov za vložitev odgovora na tožbo in dveh pripravljalnih vlog. Pravdnima strankama je stroške prisodilo glede na njun vzajemni delni uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik s tožbo zahteval 29.686,90 EUR odškodnine, sodišče pa mu je prisodilo 5.463,20 EUR odškodnine, znaša njegov uspeh v pravdi 18,40%, toženkin pa 81,60%. Tožniku je tako glede na zgoraj pojasnjeno odmero prisodilo 641,71 EUR (3.487,57 EUR x 0,1840), toženki pa 16,32 EUR (20,00 EUR x 0,8160) stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po pobotu navedenih zneskov je toženki naložilo v plačilo 625,39 EUR.

18O pritožbenih stroških je prav tako odločilo glede na uspeh tožnika v pritožbenem postopku, pri čemer je odmero opravilo na podlagi že zgoraj navedenih materialnopravnih podlag in priglašenih stroškovnih postavk v pritožbi na list št. 131 sodnega spisa. Tožniku je priznalo 788,80 EUR nagrade za pritožbo in 157,76 EUR DDV od vrednosti navedene storitve, ki skupaj znaša 946,56 EUR. Glede na to, da je bila vrednost izpodbijanega dela v pritožbenem postopku 25.723,70 EUR,3 tožnik pa je glede odločitve o glavni stvari uspel zgolj za 1.500,00 EUR, znaša njegov pritožbeni uspeh 5,83%. Sodišče druge stopnje je tožniku tako priznalo 55,18 EUR pritožbenih stroškov. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

(1) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.

(2) Ur. l . RS, št. 67/2008 in nasl.