VSK sodba Cp 921/2011

I. Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.
II. Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 1315,20 EUR v 15. dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nepremičnina – garsonjera na naslovu O., ki je vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu v vložku 1 k.o. P. na ime toženca Z.K. v celoti last tožnika, A.T. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 1.088,60 EUR v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2Toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj je toženec odgovoril na tožbo. Tožbo je prejel 13.6.2011, odgovor na tožbo pa je sodišču poslal 14.6.2011. To dokazuje s potrdilom Pošte Slovenije o posredovanih pošiljkah, vpogledom v spis P 1 Okrajnega sodišča v Piranu in P 2 Okrožnega sodišča v Kopru ter poravnalno ponudbo in odgovor nanjo. V nadaljevanju očita kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj trdi, da je bilo o zahtevku, o katerem teče pravda že odločeno in gre torej v zadevi za pravnomočno razsojeno stvar. Pri tem se sklicuje na pravnomočno sodbo v zadevi P 2. Sicer pa očita še, da so dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je sam priložil tožbi in da obstoji tudi pravno neskladje med zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom. Tožnik je za svoje navedbe priložil kot dokaze pogodbo in aneks, ki govorita zgolj o parceli št. 1, menjalno pogodbo, ki tožnika ne omenja in dogovor z dne 30.1.1995. Tožnik pa ni predložil nobenega dokazila o dejanskem bivanju na naslovu O., kakor tudi ni priložil soglasja za prijavo bivališča na tem naslovu s strani toženca. Sodišče ni navedlo, od kdaj naj bi tožnik bival na naslovu O., zlasti ker je bila menjalna pogodba sklenjena šele 28.12.1994, vpis v zemljiško knjigo pa dosežen 1.6.2007. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravica na garsonjeri v korist toženca soinvestitorska pogodba, kupoprodajna pogodba, menjalna pogodba in pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja. Torej je toženec lahko šele leta 2007 postal tudi pravno-formalni lastnik garsonjere. Na podlagi menjave med G. in tožencem je bila pred tem sklenjena le kupoprodajna pogodba. To časovno zaporedje ne omogoča zaključka, da so navedbe iz tožbenega zahtevka in predloženi dokazi medsebojno skladni. Prav iz zemljiškoknjižnega izpiska za sporno nepremičnino izhaja, da je toženec do leta 2007 bil prepričan, da je sam lastnik. Kot zemljiškoknjižni lastnik je do tega leta bila vknjižena tretja oseba, s katero tožnik ni dokazal nobenega pravnega razmerja. Tožnik ni v nobenem postopku priznanja lastninske pravice na garsonjeri do leta 2007 sodeloval ali bil poklican, da sodeluje, saj je lastninsko pravico ter upravičenja v celoti do tedaj izvrševal toženec oziroma prejšnji lastnik. Zato ne more dokazati dobrovernosti, zlasti pa ne, da je do leta 2007 menil, da je lastnik. Toženec je tega leta vložil tožbo pod opr. št. P 2, ker so bili izpolnjeni pogoji za prepis lastninske pravice na garsonjeri in poplačilo iz dogovora z dne 31.1.1995 in je bilo mogoče realizirati dogovor o ari, tožnik pa ni bil več pripravljen izvršiti svojih obveznosti. Leta 2003 je neodplačno razpolagal s svojo dediščino in je kar 2/3 slednje neodplačno podaril bratu. Vse to je storil zato, da bi izigral toženca. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 17.2.1994 in pogodbe o ari, ki izkazuje namero o menjavi nepremičnin izhaja, da je pri ari govora o deležu hiše s pripadajočim zemljiščem za zamenjavo stanovanja na U. V tožbenem zahtevku postavlja ugotovitev lastništva na stanovanju na naslovu O., kar je druga nepremičnina. Sodišče v obrazložitvi ugotavlja in povzema nekaj, česar tožnik v navedbah sploh ni zatrjeval, še manj dokazoval. Pritožba očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik ni uspel dokazati, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi pravnega posla, kot tudi ni dokazal, da bi bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice, zato bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti. Tožnik je bival v nepremičnini za katero je vedel, da se toženec šele dogovarja o pravnem prenosu lastninske pravice nanj in za katero je bilo nesporno dogovorjeno, da se bo pravni prenos izvršil šele z izpolnitvijo prenosa tožnikove lastninske pravice na dveh parcelah oziroma izpolnitvijo vsebine dogovorjenega kompleksnega pravnega posla. Zato ni dokazal dobre vere. Nikoli ni izvrševal zakonite lastniške posesti na garsonjeri. Na koncu toženec še navaja, da je sam ves čas plačeval položnice in stroške za to stanovanje. Tožnik tudi nikoli ni plačeval nobenih davščin v zvezi z nepremičnino. Vsi ti dokazi so v spisu opr.št. P 1 pri Okrajnem sodišču v Piranu. Sodišče je v postopku dolžno paziti tudi na moralno in pošteno razpolaganje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, predhodno vprašanje v tem postopku je odločitev v zadevi P 2, kjer je trenutno v teku ustavna pritožba in je vložen predlog za obnovo postopka. V tem postopku ne more biti ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v zadevi P 2. Podrejeno predlaga, da se izda zavrnilna sodba.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. V odgovoru navaja, da v spisu ni odgovora na tožbo, ki bi bil pravočasen. Odgovor na tožbo je datiran šele s 30.8.2011, kar pomeni, da je toženec odgovor na tožbo vložil pri Okrožnem sodišču v Kopru šele tega dne, to pa je kar mesec in pol po izteku roka za odgovor na tožbo. Trditve, da je priporočeno oddal pošiljko z odgovorom na tožbo 14.6.2011 niso resnične. Popis oddanih pošiljk tudi ne dokazuje tega, da bi bil oddan odgovor na tožbo. Nerazumljive so navedbe, da je o zahtevku že pravnomočno razsojeno, saj o zahtevku, ki je postavljen v konkretni zadevi, še ni bilo odločeno. V zadevi P 2 je tekla povsem drugačna pravda. Očitno si pritožba napačno razlaga inštitut razsojene stvari. V zadevi P 2 je bilo razsojeno v sporu med tožnikom in tožencem glede vprašanja, ali je toženec lastnik dveh njiv, za katere se je v postopku P 2 ugotovilo, da ju toženec ni kupil, niti plačal sedanjemu tožniku in da sta njivi last tožnikovega brata M.T. in ne sedanjega tožnika A.T. Glede dejanskih okoliščin, pomembnih v zvezi s konkretnim sporom, tožnik opozarja na izpoved toženčeve žene K.K., ki je na izrecno vprašanje sodišča, s čim in kako so plačali nepremičnino na S., to je hišo in dvorišče in pot, odgovorila, da so to plačali z garsonjero in da so tožniku dali še 10.000 DEM. Ta izpoved potrjuje tožbene navedbe iz 3. točke, da se je toženec v listini, ki jo je sam napisal, zavezal tožniku, da bo garsonjero na naslovu O., ki jo je izročil v last in posest tožniku, do konca marca 1995 prepisal na tožnika. Dejstva tožnikove dejanske posesti pa toženec ne prereka, zato tudi ne more biti dvoma, da je tožnik dobroverni posestnik in predlaga, da se pritožba zavrne ter potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje ter tožniku priznajo še stroški odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ne drži pritožbena navedba, da je toženec že 14.6.2011 poslal v tej zadevi priporočeno po pošti odgovor na tožbo. Iz potrdila pošte o posredovanju pošiljk, ki ga je toženec priložil pritožbi, je razvidno, da je pooblaščenka toženca oddala 14.6.2011 na pošto pet priporočenih pošiljk, od tega eno za Okrožno sodišče v Kopru in eno za Okrajno sodišče v Piranu, kar tudi sama navaja v pritožbi, ko navaja, da je poslala odgovor na tožbo tudi na Okrajno sodišče v Piran, in sicer v vednost temu sodišču z zadevo P 1. Pritožbeno sodišče je v skladu z njenim predlogom poizvedovalo o tej vlogi in Okrajno sodišče v Piranu je pritožbenemu sodišču poslalo kopijo odgovora na tožbo, ki ga je odvetnica poslala na Okrajno sodišče v Piranu v zadevi opr.št. P 1. Gre za identično vlogo, ki jo je vložila ista odvetnica na Okrožno sodišče v Kopru 30.8.2011, le da je na prvi vlogi, ki je prišla 15.6.2011 na Okrajno sodišče v Piranu, navedeno kot pristojno sodišče Okrajno sodišče v Piranu in se je zato ta vloga tudi vezala v spis P 1. Na vlogi, ki je bila vložena v konkretni zadevi 30.8.2011, pa je naslov sodišča popravljen in je navedeno, da gre za odgovor na tožbo, ki se vlaga v zadevi na Okrožnem sodišču v Kopru. V zadevi opr. št. P 2 je ista odvetnica poslala 14.6.2011 priporočeno vlogo na Okrožno sodišče v Kopru in sicer predlog za obnovo postopka. Te listine tako povsem jasno dokazujejo, da je odvetnica 14.6.2011 res poslala priporočeno eno vlogo na Okrožno sodišče Koper (predlog za obnovo postopka v zadevi P 2) in eno vlogo na Okrajno sodišče Piran v zadevo P 1. Ta dejstva dokazujejo, da je odvetnica očitno poslala odgovor na tožbo v zadevi P 3 namesto na Okrožno sodišče v Kopru, na Okrajno sodišče v Piran. Po ustaljeni sodni praksi pa si stranka, če pošlje vlogo nepristojnemu sodišču, s tem ne zavaruje roka. Vloga je namreč pravočasna samo, če je v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP pravočasno prispela na pristojno sodišče. V tej zadevi je bilo pristojno sodišče Okrožno sodišče v Kopru in ne Okrajno sodišče v Piranu, kamor je očitno potoma bil poslan odgovor na tožbo in to z jasnim naslovom in opravilno številko, ki se vodi na tem sodišču. Zato toženec ni dokazal, da bi odgovoril na tožbo pravočasno. Ker v roku ni odgovoril na tožbo, je prvi pogoj iz 318. člena ZPP bil izpolnjen.

6Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zadeva, ki je tekla pod opr.št. P 2 med strankama Z.K. kot tožnikom in M.T. ter A.T. kot tožencema, zaradi ugotovitve ničnosti in izstavitve listine, povsem drugačna od zadeve, ki teče v konkretnem sporu, zato ne gre za res iudicato, kot brez podlage očita pritožba. Pritožbeno sodišče se je o tem prepričalo z vpogledom v spis P 2, kot je predlagala pritožba.

7Tudi očitek, da so dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi v nasprotju z dokazi, ki jih sam predlaga ter da je tožba nesklepčna, ne držijo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenega neskladja med dokazi, ki jih je priložil tožnik k tožbi in navedbami, ki jih zatrjuje. Ta pritožbeni očitek je nekonkretiziran in tudi neutemeljen. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da bo toženec del kupnine za prodane nepremičnine poravnal s svojim lastniškim stanovanjem v L., da pa je zatem toženec to stanovanje zamenjal za garsonjero na O. in tožniku kot delno plačilo po kupoprodajni pogodbi ponudil in izročil v posest to garsonjero. Te navedbe dokazi, ki so priloženi tožbi, v celoti potrjujejo, saj se je toženec sam v listini z dne 30.1.1995 (priloga A5 spisa) zavezal, da bo garsonjero na naslovu O. izročil v last in posest tožniku do konec marca 1995 in nanj tudi prepisal lastnino. Drži pritožbena navedba, da je toženec uredil lastništvo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini šele v letu 2007 in je na izpisku za garsonjero navedeno, da se je toženec vpisal na podlagi soinvestitorske pogodbe z dne 24.8.1988, kupoprodajne pogodbe z dne 23.4.1994, menjalne pogodbe z dne 28.12.1994 in pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 23.5.2007. Te podlage pa niso takšne, da bi iz njih sledil sklep, da dokazi nasprotujejo tožbenim navedbam. Nasprotno iz vseh teh podlag in listin, ki so v spisu, izhaja, da je toženec že leta 1994 razpolagal s pogodbo, na podlagi katere bi se sam lahko vpisal kot lastnik, pa očitno tega ni storil. Ker je leta 1995 garsonjero v zapisu, ki ga je sam sestavil, izročil tožniku namesto dela kupnine in mu tedaj tudi izročil posest ter se zavezal urediti prepis lastništva, te okoliščine dokazujejo, da je bil tožnik od leta 1995 v dobroverni lastniški posesti garsonjere.

8Ker je bila izdana zamudna sodba, so dejanske okoliščine, ki jih navaja toženec v pritožbi, neupoštevne, saj se zamudne sodbe ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9Tožba ni bila nesklepčna. Tožnik je v tožbi pojasnil, da se je v stanovanje oziroma garsonjero vselil že v letu 1995 in da v njej živi že več kot 15 let. Prav tako je povedal, da je med pravdnima strankama bil sklenjen dogovor, da bo toženec prepisal lastništvo na tožnika. To dokazujejo dokazi, ki jih je priložil tožbi. Ob takšnem stanju zadeve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik že več kot 15 let dobroverni lastniški posestnik garsonjere. Njegove dobrovernosti ne more omajati pritožbena navedba, da je toženec šele leta 2007 uredil prepis lastništva na svoje ime, saj je iz podatkov spisa razvidno, da bi to lahko storil že leta 1994 in da se je tudi zavezal, da bo do marca 1995 uredil prepis lastništva na toženca. Ob takšnih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje imelo vso podlago za zaključek o dobroverni lastniški posesti, ki se tudi sicer domneva in bi nasprotno toženec moral dokazati. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje (člen 353 ZPP).

10Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec, ki ni uspel s pritožbo, je zato dolžan povrniti tožniku stroške, ki jih je ta imel z odgovorom na pritožbo in so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.