VSK sklep Cp 518/2011

Pritožbi se ugodi, sklepa z dne 15.4.2011 in 20.4.2011 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sklepom z dne 15.4.2011 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju toženke) in stranskih intervenientov zoper sklep o začasni odredbi ter slednjega razveljavilo, s sklepom z dne 20.4.2011 pa je sodišče sklep z dne 15.4.2011 dopolnilo tako, da je predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2Zoper sklepa z dne 15.4.2011 in 20.4.2011 se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica, ki izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da so sporne nepremičnine večinoma nepozidane, kar pa je pozidanega, je bilo v celoti financirano s toženkinimi sredstvi in da tožnica tudi ni izkazala, da bi bile sporne nepremičnine neodplačno prenesene na podjetja oz. organizacije za izvajanje dejavnosti po Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), zaradi česar vtoževane originarne pridobitve lastninske pravice ni mogoče utemeljiti na določbi 1. odst. 76. člena ZGJS in vtoževana terjatev ni verjetno izkazana. Tožnica je namreč že v tožbi navedla in to izkazala z ustreznimi dokazi, da so sporne nepremičnine javna infrastruktura in da so bile te financirane na način iz 76. člena ZGJS, poleg tega pa je tožbi priložila tudi Pogodbo za Kare II z dne 29.3.1973 in Pogodbo o upravljanju in gospodarjenju s komunalnimi objekti in napravami skupne rabe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, z dne 3.6.1994 z aneksi, pri čemer je iz prve pogodbe razvidno, da je toženkinin pravni prednik pridobil nezazidana stavbna zemljišča v uporabo pod pogojem izgradnje komunalne infrastrukture, taka gradnja pa je bila poplačana s posebno ugodnimi pogoji pridobitve zemljišč in z dejstvom poplačila s prodajo zazidanih objektov, v ceno katerih je bil vračunan tudi strošek za komunalno infrastrukturo, iz druge pogodbe pa je razvidno, da je tožnica na Javno podjetje K. brezplačno prenesla v upravljanje in gospodarjenje komunalne objekte in naprave skupne rabe, pri čemer priloga določa seznam infrastrukturnih objektov in naprav ter drugih sredstev, ki so na podlagi ZGJS postala last občine po stanju na dan 31.12.1992. Pritožba izpodbija tudi nepravilno odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi začasne odredbe in zavrnitvi predloga, kolikor se nanašata na stranske interveniente, saj zaradi odtujitve stvari, o kateri teče pravda, ni ovire za dokončanje pravde med istima strankama in lahko tožeča stranka s sodbo zahteva izvršbo tudi proti tretji osebi, na katero je tožena stranka med pravdo odtujila stvar. V predlogu za začasno odredbo je tožnica obširno utemeljevala nedobrovernost toženke in stranskih intervenientov pri prenosu lastninske pravice iz prve na druge, zaradi česar je zakonita tudi začasna odredba zoper stranske interveniente.

3Toženka in stranski intervenienti so na dolžnikovo pritožbo zoper izpodbijana sklepa odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pri presoji ugovora toženke in stranskih intervenientov zoper sklep o izdani začasni odredbi je sodišče prve stopnje ugovorne navedbe, skladno z določbo prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), štelo za resnične, ker tožnica na ugovor ni odgovorila, in na njihovi podlagi zaključilo, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve zoper toženo stranko.

6Izvršilni postopek in postopek zavarovanja se razlikujeta po svoji naravi, zato se določba prvega odstavka 58. člena ZIZ v postopku zavarovanja uporablja smiselno (239. člen ZIZ). Medtem ko za predlog za izvršbo zadošča navedba izvršilnega naslova (40. člen ZIZ) in tudi ugovor zoper sklep o izvršbi praviloma ne izpodbija resničnosti trditev o obstoju izvršilnega naslova, ampak navaja nova oz. druga dejstva, ki preprečujejo izvršbo, mora predlog za izdajo začasne odredbe vsebovati trditve in dokaze, s katerim upnik izkazuje utemeljenost svojega predloga po 270. ali 272. členu ZIZ in si posledično v ugovornem postopku stojita nasproti dve kontradiktorni si trditveni podlagi glede relevantnega abstraktnega dejanskega stanu iz 270 ali 272. člena ZIZ. Glede na opisane razlike so tudi posledice upnikovega neodgovora na ugovor v izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja različne. Dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi o dejstvih, ki preprečujejo izvršbo, bo sodišče, skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ, štelo za resnične, saj te, kot navedeno, ne nasprotujejo trditvam iz predloga, medtem ko dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ki nasprotujejo trditveni podlagi iz upnikovega predloga za začasno odredbo, sodišču ne dovoljujejo spregledati procesno gradivo, ki ga je upnik predložil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Za resnične se lahko štejejo le tiste ugovorne navedbe, ki ne nasprotujejo trditveni podlagi iz predloga za začasno odredbo, sicer mora sodišče upoštevati procesno gradivo obeh strank in na njegovi podlagi presojati utemeljenost ugovora zoper izdano začasno odredbo.

7Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi, oba izpodbijana sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva in presodi celotno procesno gradivo, zbrano v postopku, in se do njega ustrezno opredeli.

8Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).