VSRS Sklep II DoR 375/2011

Revizija se dopusti glede vprašanja sklepčnosti tožbe za presojo pasivne stvarne legitimacije prve toženke.

1Tožnica je 7. 1. 2003 padala in se poškodovala na poledeneli površini javne ceste K., katere upravljalec je prva toženka Mestna občina ... S koncesijsko pogodbo je ta izvajanje zimske službe zaupala pravnemu predniku stranskega intervenienta.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko in ji naložilo plačilo odškodnine tožnici v znesku 28.400 EUR. Prva toženka je po 6. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) dolžna čistiti javno površino, izvajanje tega pa je zagotovila v obliki podelitve koncesije stranskemu intervenientu. Kritičnega dne javna površina ni bila očiščena tako, da bi bila omogočena varna hoja. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je sodišče zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve toženke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 28.400 EUR. Navedlo je, da je v skladu s 53. členom ZGJS koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionarne gospodarske javne službe povzroči koncesionar tretjim, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Šele v primeru, ko bi stranski intervenient kot koncesionar odklonil odgovornost za škodo, ki je tožnici nastala na javni površini, ki jo je dolžan vzdrževati, je za izpolnjevanje njegovih obveznosti subsidiarno odgovoren tudi koncedent. Vendar pa tožeča stranka v trditveni podlagi za odškodninsko odgovornost prve toženke ni navedla vseh potrebnih dejstev. Zatrjevana dejstva namreč ne dajejo podlage za odločitev, da je podana odškodninska odgovornost prve toženke. Iz trditvene podlage tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka utemeljevala odškodninsko odgovornost prve toženke na navedeni materialnopravni podlagi, saj tožeča stranka ni navajala nobenega dejstva, ki bi utemeljevalo, da prva toženka krši svoje obveznosti kot upravljalec javnega dobra. To pa nadalje pomeni, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala protipravnega ravnanja prve toženke kot ene od predpostavk odškodninske obveznosti.

4Tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje različno sodno prakso višjih sodišč in ignoriranje sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 451/2004, II Ips 179/2006, II Ips 433/2008, III Ips 20/2007). Tožnica navaja, da je pritožbeno sodišče spremembo sodbe v 9. točki utemeljilo s 53. členom ZGJS in s koncedentovo subsidiarno odgovornostjo za škodo, ki jo povzroči koncesionar in je zato koncedent odgovoren šele v primeru, ko je koncesionar odklonil odgovornost za škodo, ki je nastala na javni površini. V obravnavanem primeru je na strani 4 prvostopenjske sodbe navedeno, da je stranski intervenient odklonil svojo odgovornost, češ da s prvo toženko ni imel sklenjene pogodbe o vzdrževanju javne površine. Nadalje predlagatelj navaja, da je trditev višjega sodišča, da iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka utemeljila odškodninsko odgovornost prve toženke na materialnopravni podlagi – torej na lastnini, iracionalna in pravno izmišljena, saj so vsa bistvena dejstva za odškodninsko odgovornost že navedena v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. V njej je jasno zapisano, da je prva toženka lastnica in upravljalka trga in je na podlagi ustavne odločbe dolžna skrbeti za varnost in očiščenost javnih površin, njen koncesionar pa je takšno odgovornost odklanjal.

5Predlog je utemeljen.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predlog za dopustitev revizije utemeljen glede vprašanja sklepčnosti tožbe za presojo pasivne stvarne legitimacije občine za škodo, ki je tožnici nastala na poledeneli površini javne ceste. Zato je na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP v tem obsegu revizijo dopustilo.