VSL sklep in sodba I Cpg 1084/2011

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani odločbi potrdita.

Uvodno pojasnilo

1Sodišče prve stopnje je z odločbo (red. št. 16) z dne 18. 05. 2011 (sklep) tožbo na plačilo civilne kazni zavrglo (1. točka izreka). S sodbo pa je tožbeni zahtevek na mesečno poročanje do sklenitve pogodbe s tožečo stranko o ureditvi medsebojnih razmerij, povezanih z mesečnim poročanjem o javnem priobčevanju fonogramov v dejavnosti tožene stranke (II/1. točka izreka) in na plačilo 331,10 EUR s pripadki (II/2. točka izreka) zavrnilo.

2Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo in predlog "za izdajo popravnega in dopolnilnega sklepa". Temu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo in dne 30. 06. 2011 izdalo sklep in dopolnilno sodbo (red. št. 20). S to odločbo je odpravilo pisno pomoto v imenu tožene stranke in izrek svoje sodbe z dne 18. 05. 2011 dopolnilo tako, da je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke.

T

3Tožeča stranka je pravočasno pritožbo vložila tudi proti dopolnilni sodbi.

Pritožba tožeče stranke

4V svojih pritožbah tožeča stranka uveljavlja "vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče "izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo tudi v delu, v katerem je zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni zavrnjen, ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo civilno kazen, ki jo bo določilo samo ter da bo tudi v zavrnilnem delu v celoti ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo obveznost mesečnega poročanja ter plačilo zapadlih nadomestil z zakonito uporabo fonogramov", podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

K zavrnitvi pritožbe na sklep o zavrženju tožbe iz naslova plačila civilne kazni

7Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da zahtevek na plačilo civilne kazni "za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče", ni prilagojen zahtevam iz 180. člena ZPP. V izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na jasne in popolne razloge izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je zapisalo, da je vpogledalo "vse listine v spisu" pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj na podlagi izvedbe dokazov sodišče prve stopnje ne sme prisoditi tožeči stranki ničesar, česar ni zahtevala z določno postavljenim zahtevkom.

8Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti 1. točki izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tega dela izpodbijane odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti sklepu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K zavrnitvi pritožbe proti odločitvi, da je tožbeni zahtevek poročanja sklenitve pogodbe neutemeljen

9Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek na poročanje do sklenitve pogodbe, navedene v II/1. točki izreka prvostopne sodbe kot neutemeljen zavrnilo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da že ZASP sam v 4. odstavku 159. člena uporabnikom varovanih del nalaga mesečno sporočanje podatkov o njihovi uporabi pristojnim kolektivnim organizacijam. Pravilno se je tudi sklicevalo na določilo 1. odstavka 311. člena ZPP in k tej obrazložitvi pritožbeno sodišče nima česa dodati.

10V zvezi s pritožbenim izvajanjem pa pripominja, da ima kršitev konkretne zakonske zapovedi lahko za posledico le kazensko sankcijo ali pa plačilo civilne kazni (primerjaj 3. odstavek 168. člena ZASP), vendar takega zahtevka tožeči stranki ni uspelo oblikovati skladno z določilom 1. odstavka 180. člena ZPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje, kot je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve, pravilno ravnalo, ko je tožbo v tem delu zavrglo. Prav s sodbo na plačilo civilne kazni zaradi kršitve poplačilnih pravic je namreč kršitelje možno stimulirati k sklepanju pogodb po 1. odstavku 158. člena ZASP. Do meritornega odločanja o civilni kazni pa ne more priti, če je zahtevek na plačilo civilne kazni nedoločen in ga tožeča stranka ni pripravljena ustrezno oblikovati. Zato je neupoštevno pritožbeno opozarjanje, kaj spada v pristojnost kolektivnih organizacij, teoretiziranje o smislu poplačilnih pravic in sklicevanje na določilo 1. odstavka 158. člena ZASP. Pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče zavzema za ukinitev ene od pravic proizvajalcev fonogramov ter da je sodišče prve stopnje zaradi "popolnega nepoznavanja materije ključno poseglo v sistem ... in imetnikom pravic ukinilo eno od pravic" pa je za sodišče prve stopnje žaljivo do te mere, da terja razmislek o kaznovanju sestavljalca pritožbe.

11Iz gornje obrazložitve je razvidno, da tudi pritožba proti temu delu izpodbijane sodbe ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi proti temu delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v tem okviru ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

K zavrnitvi pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe na plačilo nadomestila za uporabo fonogramov

12Po določilu 1. odstavka 130. člena ZASP mora vsakokratni uporabnik, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, uporabi za radiofuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Po določilu 2. odstavka istega člena mora proizvajalec fonogramov polovico nadomestila iz prejšnjega člena izplačati izvajalcem, katerih izvedbe so posnete na uporabljenem fonogramu, če niso s pogodbo med njimi določeni drugačni deleži.

13Določilo 1. odstavka 130. člena ZASP se nanaša na primere, ko se komercialni fonogrami predvajajo po radiju in televiziji, v restavracijah, barih, trgovinah in nakupovalnih središčih, v hotelih, na prevoznih sredstvih (avtobusih, vlakih, letalih), v disko klubih itd., torej na vse tisto, kar se v teoriji označuje s pojmom "sekundarna uporaba fonogramov" (ZASP s komentarjem, GV 1977, komentar k 130. členu, stran 313). Bistvo pri tem je, da gre za predvajanje fonogramov, ne pa videogramov.

14Po določilu 146. člena ZASP kolektivne organizacije izterjujejo plačilo nadomestil za male avtorske pravice. Kot izhaja iz Dovoljenje Urada za intelektualno lastnino z dne 07. 11. 2000 (A1) je tožeča stranka tista, ki ji je dovoljeno kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih med drugim tudi takrat, kadar gre za javno priobčitev fonogramov (male glasbene pravice), kar vključuje tudi uveljavljanje pravic iz predvajanja fonogramov po radiu in televiziji. Zmotno je torej izhodišče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka neutemeljeno zahteva plačevanje nadomestil za predvajanje fonogramov po radiu ali televiziji, kot pravilno opozarja pritožba. Pri tem je odločilno, da se po TV predvajajo fonogrami. Če se predvajajo avdiovizualna dela (DVD), za uveljavljanje malih pravic ni pristojna tožeča stranka, pač pa Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del (AIPA), ki ima sedež na istem naslovu kot tožeča stranka. Drugačno stališče tožeče stranke, zavzeto v IX. točki navedb (pripravljalne vloge z dne 18. 01. 2011, list. št. 26 do 27), po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo tudi za predvajanje DVD-jev, je torej pravno zmotno. Pravno zmotno je torej izhodišče prvostopnega sodišča, da za predvajanje fonogramov na tak način, da RTV organizacija priobčuje fonograme javnosti (po radiju), istočasno pa je tako priobčevanje dostopno javnosti po lokalih, tožeči stranki ne pripada nadomestilo (primerjaj 32.a člen, 5. točko 1. odstavka 129. člena, 1. odstavek 130. člena in 6. točko 1. odstavka 146. člena ZASP) od uporabnikov (npr. lastnikov lokalov ali najemnikov takih lokalov).

15V prid trditev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo nadomestila utemeljen, je le-ta v II. točki svoje tožbe navedla, "da je bilo pri terenskem ogledu dne 21. 11. 2006 ugotovljeno, da tožena stranka pri opravljanju svoje dejavnosti priobčuje fonograme ...", kar je ponovila v VII. točki svoje pripravljalne vloge z dne 18. 01. 2011 (list. št. 25) in v XI. točki svoje vloge z dne 11. 04. 2011 (list. št. 24 - pritožbeno sodišče ugotavlja, da spis ni urejen skladno z določili Sodnega reda), ko je navedla, "da je bil 11. 04. 2011 pri toženi stranki ponovno opravljen terenski ogled, ob katerem je bilo ponovno ugotovljeno, da tožena stranka še vedno neavtorizirano javno priobčuje komercialne fonograme. Na glavni obravnavi (list. št. 34) pa je navedla, da iz dokaznih predlogov izhaja, da tožena stranka za predvajanje glasbe uporablja tudi radijski sprejemnik oziroma CD predvajalnik.

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženec v edini vlogi, ki jo je vložil v tem sporu dne 11. 03. 2010 (list. št. 11), ni izjasnil, ali po televizorju predvaja fonograme ali DVD-je. Navedel je le, da uporablja samo televizijo. Ker pa se da iz obrazca z dne 20. 01. 2010 (A9), ki ga je v spis vložila tožeča stranka, razbrati, da naj bi po lastnih navedbah toženec predvajal "le filmsko glasbo preko DVD-jev", čemur tožeča stranka ni nasprotovala, v 5. rubriki istega obrazca pa je navedeno, da se v lokalu nahaja CD predvajalnik, dejansko obstoji možnost, da tožena stranka v svojem lokalu preko TV sprejemnika predvaja le DVD-je. To tembolj, ker je tožeča stranka (v IX. točki, vloga z dne 18. 01. 2011, list. št. 27) sledila toženi stranki, da v svojem poslovnem prostoru, ki je dostopen in namenjen širšemu krogu ljudi, predvaja DVD-je.

17Iz trditvene podlage tožeče stranke torej ne izhaja, da tožena stranka svoj televizor uporablja za predvajanje fonogramov, niti kaj takega ne izhaja iz predloženih listin. Iz Vprašalnika o javnem predvajanju glasbe z dne 21. 11. 2006 (A2) izhaja, da se glasba predvaja preko radijskega sprejemnika, iz tistega z dne 11. 04. 2011 (A20) enako, iz tistega z dne 20. 01. 2010 (A9) pa, da preko CD predvajalnika, pri čemer iz opomb izhaja, da toženec za predvajanje glasbe uporablja le DVD-je. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Upoštevajoč naziranje tožeče stranke med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačevanje nadomestila ni pomembno, ali se po TV predvajajo fonogrami ali videogrami, pa sedaj s pritožbenim zatrjevanjem, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, češ da tožena stranka v svojem lokalu le CD predvajalnik, tožeča stranka ne more doseči razveljavitve prve sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti ne more doseči pritožbene obravnave. Do drugačne ugotovitve dejanskega stanja bi bilo možno priti le na podlagi zaslišanja edine priče, ki opravlja kontrolo priobčevanja fonogramov pri toženi stranki in bi lahko razjasnila nasprotujoče si podatke v listini A9, predlog za zaslišanje te priča pa je tožeča stranka umaknila.

18K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je pravno zmotno stališče pritožnika, da plačevanje prispevkov SAZAS-u in ZAMP-u dokazuje, da toženec priobčuje fonograme. ZAMP kolektivno varuje in upravlja pravice avtorjev zlasti s področja književnih del, SAZAS pa zlasti pravice skladateljev in tekstopiscev. Ta dela so lahko vsebovana tako v videogramih in fonogramih, težje pa si je predstavljati, da bi lahko bilo književno delo podlaga za glasbo, vsebovano v fonogramih.

19Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena, ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.