VSM sodba in sklep I Cp 193/2012

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in II. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, tretje toženko in četrtega toženca zavrnjen, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi (III. točka izreka), ki se nanaša nanje, in se zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se, v kolikor je v I. in II. točki izreka zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in so mu s III. točko izreka priznani pravdni stroški, potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in četrtega toženca se pridrži za končno odločbo.
IV. Prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek (I. in II. točka izreka), ki ga je tožeča stranka 2. 6. 2011 pri tem sodišču vložila zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic, zlasti pravice do časti in dobrega imena. S primarnim zahtevkom je od drugega toženca in tretje toženke zahtevala, da na spletnem portalu

www.sobotainfo.com

prekličeta neresnično kolumno z naslovom »Igranje s seksualnostjo v vzgojno-izobraževanem procesu Gimnazije M.S.« z dne 14. 3. 2011 in se tožeči stranki javno opravičita, tako da to zapišeta v preklic, od drugega toženca pa tudi, da na tem spletnem portalu na lastne stroške objavi uvod, izrek in obrazložitev sodbe. Plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov pa je tožeča stranka zahtevala nerazdelno od vseh toženih strank. S podrejenim tožbenim zahtevkom je zahtevala enako kot s primarnim, z razliko, da je od drugega toženca in tretje toženke zahtevala preklic natančno navedenih neresničnih navedb iz sporne kolumne, kakor natančneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Glede na neuspeh v postopku je sodišče prve stopnje tožečo stranko zavezalo, da toženim strankam povrne pravdne stroške (brez navedbe izpolnitvenega roka), in sicer prvemu tožencu znesek 1.451,64 EUR, drugemu tožencu in tretji toženki nerazdelno skupaj 1.514,70 EUR, četrtemu tožencu pa znesek v višini 1.143,72 EUR (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V svoji obširni pritožbi prereka prvostopenjsko pravno presojo, da v ravnanju prvega toženca, ko je ta z mobilnim telefonom posnel plesni vložek tožeče stranke in ga objavil na facebooku, ni elementov protipravnosti. Tak zaključek po prepričanju pritožbe namreč temelji na nepopolno ali celo zmotno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma zmotni dokazni presoji. Tožeča stranka izpostavlja, da je bila uporaba mobilnih telefonov skladno s 4. členom Pravilnika o šolskem redu v srednjih šolah (v nadaljevanju Pravilnik) ter 8. členom Šolskih pravil Gimnazije M.S. (v nadaljevanju Šolska pravila) prepovedana, na kar okoliščina, da je šlo za uporabo telefona med odmorom ne more vplivati. Tudi priča R.C., ravnateljica gimnazije, je izpovedala, da je prvi toženec s svojim ravnanjem vsekakor prekršil pravila šole v zvezi uporabo prenosnih telefonov, vendar zoper njega disciplinski postopek ni bil uveden. Tudi fotografije s šolskih prireditev se objavijo le, če se predhodno pregledajo in pridobi soglasje dijakov oziroma celo njihovih staršev. Zaradi navedenega ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje sledi prvemu tožencu, da je uporaba prenosnih telefonov, še zlasti funkcija fotografiranja in snemanja, na šoli običajna. Prvostopenjski zaključek, da je bila tožeča stranka s snemanjem seznanjena, ne drži, je dokazno nepodprt in neargumentiran, saj sodišče ne pojasni, zakaj je verjelo prvemu tožencu, ni pa sledilo izpovedbam prič B.A. in M.G., ki snemanja nista vedela potrditi. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka s kamero tudi ni koketirala, predana je bila svojemu plesnemu vložku, zgolj na tej osnovi, ko je v smeri kamere pogledala zgolj slučajno, pa ni mogoče sklepati, da je za snemanje vedela in vanj molče privolila. Kljub izjavi tožeče stranke, da se ji ples ni zdel nič posebnega, pa presojanje protipravnosti ravnanja prvega toženca ne more temeljiti na njenem subjektivnem pogledu na plesni vložek. V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti ostalih toženih strank pritožba sicer pritrjuje koliziji med svobodo obveščanja in zagotavljanjem varstva osebnostnih pravic tožeče stranke, vendar odločno nasprotuje prvostopenjski pravni presoji, da z objavo sporne kolumne brez privolitve tožeče stranke ni bil izvršen nedovoljen poseg v njene osebnostne pravice. Strinja se s stališčem, da je svoboda delovanja množičnih medijev v demokratični družbi nujna, vendar meni, da je hkrati potrebno varovati osebnostno sfero. Javnost sicer ima interes, da zve za določene dogodke in dejstva iz življenja t.i. »javne osebe,« ki more zaradi opravljanja javne funkcije imeti večjo stopnjo tolerance, ko gre za izražanje o njej, vendar pa takšna oseba tožeča stranka ni. Je zgolj javna uslužbenka, ki se v javnosti sicer ne pojavlja. Z objavo sporne kolumne je bilo nedvomno poseženo v zavarovano osebnostno sfero tožeče stranke, saj je četrti toženec z negativnimi vrednostmi sodbami ter izrazito zaničevalnim pisanjem izpostavil njeno psihološko naravo iz najbolj intimnega in zasebnega področja človeka, to je s področja spolnosti. Označevanje tožeče stranke z nimfomanko, striptizeto, prostitutko, navajanje o njeni čustveni invalidnosti, o tem, da jo zadovoljuje vzburjanje ostalih, pri čemer tovrstne potrebe zadovoljuje z dijaki, niso le kratek komentar vzgojno-izobraževalnega procesa. Ne gre zgolj za kritičen slog pisanja, ki bralcu prepušča, da si o zapisanem ustvari svoje mnenje, temveč za jasno negativno vrednostno oceno o tem, kako je lahko oseba s čudaškimi seksualnimi potrebami zaposlena v šolstvu. Pisanje je objektivno žaljivo, posmehljivo in ni mogoče slediti četrtemu tožencu, da ni zasledoval namena zaničevanja. Na navedeno kaže tudi okoliščina, da je z žalitvami nadaljeval še tudi v teku predmetnega postopka, saj je zaslišan kot stranka izpovedal, da ravnanje tožeče stranke predstavlja seksualno nasilje nad dijaki. V spornem pisanju je tožeča stranka vsekakor individualizirana, saj avtor jasno navede, da gre za »strokovno delavko, zaposleno na tamkajšnji srednji šoli,« še toliko bolj, ker je kolumni pripet tudi sporni posnetek, kjer je jasno razvidno, da je na njem tožeča stranka. Tudi iz komentarjev k članku izhaja, da je bila prepoznana kot »knjižničarka.« Avtorjeva navajanja o seksualnem življenju tožeče stranke so nesprejemljiva. Tovrstne trditve v manjšem okolju, v katerem ta živi in dela, veljajo za čudaške, sramotne in so deležne obsodbe. Povprečni bralec glede na način pisanja, sploh ko je to podkrepljeno še s posnetkom, navedbe v sporni kolumni dojema kot resnične in na tej osnovi sklepa o lastnostih tožeče stranke. Članek brez dvoma vsebuje elemente pretiravanja in je zanjo žaljiv, tudi priče pa so potrdile, da ne odraža dejanskega stanja, kot se je kritičnega dne odvilo. Prvostopenjski zaključki, da sporna kolumna ne vsebuje objektivno žaljivih elementov in torej razžalitev časti in dobrega imena ni podana, so zato materialnopravno zmotni. Tožeča stranka uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca v zvezi z ugotavljanjem dejstev o pravno priznani škodi, ki jo je utrpela. Tudi sicer pa je zavrnitev takega dokaznega predloga, česar pritožba ne odobrava, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje pred drugega sodnika, v obeh primerih pa toženim strankam v plačilo naloži še pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Odgovor na pritožbo sta po svojih pooblaščencih vložila prvi in četrti toženec, ki pritožbene navedbe tožeče stranke, v kolikor se nanašajo nanju, v celoti prerekata. Prvostopenjsko odločitev sprejemata kot pravilno in zakonito, zato se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, podana pa ni niti zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP sicer v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, vendar pa je zmotna prvostopenjska materialnopravna presoja, da ravnanje drugega toženca, tretje toženke in četrtega toženca ni protipravno ni v tej posledici njihova odškodninska odgovornost ni podana. Ker bo potrebno odločiti še o zatrjevanem soprispevku tožeče stranke k nastanku škode, o tožbenem zahtevku po višini ter drugih zahtevanih sankcijah, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v obsegu kot natančno izhaja že iz I. točke zgornjega izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. Materialnopravno pravilna pa je prvostopenjska odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in je izvajanja pritožbe ne morejo omajati, posledično pa vzdrži tudi stroškovna določitev v njegovo korist.

6Uvodoma velja zavrniti pritožbene trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je z ozirom na to, da elementov protipravnosti v ravnanju toženih strank ni ugotovilo, dokaz z izvedencem nevropsihiatrom, ki ga je tožeča stranka predlagala zaradi dokazovanja pravno priznane škode (duševnih bolečin), pravilno zavrnilo, saj se z ugotavljanjem višine odškodnine, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, ni rabilo ukvarjati. Procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni storilo. Z ozirom na to, da je svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga že na zadnji glavni obravnavi 18. 11. 2011 ustrezno obrazložilo in sicer, da je temelj odškodninske odgovornosti že toliko pojasnjen, da lahko sodišče o temelju, posledično pa tudi o celotnem tožbenem zahtevku, razsodi, pa tudi kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Ker izpodbijana sodba torej ima razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem zavrnilo, pravica tožeče stranke do izjave v predmetnem pravdnem postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in s tem tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ni bila prizadeta. Ne gre pa prezreti, da jo je tožeča stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo s procesno grajo po 286.b členu ZPP tudi učinkovito uresničila. Ne glede na navedeno pa zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava sodišču prve stopnje presoja o potrebnosti tega dokaznega predloga v okviru novega sojenja, kjer po potrebno odmeriti pravično denarno odškodnino, še zmeraj ostaja odprta.

K sklepu (I. točka izreka):

7Tožeča stranka s predmetno tožbo odškodninsko odgovornost drugega toženca (imetnika spletne strani), tretje toženke (odgovorne urednice) ter četrtega toženca (avtorja sporne kolumne) uveljavlja predvsem zaradi posega v njeno osebnostno pravico do časti in dobrega imena s samovoljno spletno objavo članka oziroma kolumne, ki tožečo stranko na področju njenega intimnega življenja negativno vrednostno opredeljuje. Z neresničnimi tako subjektivno kot objektivno žaljivimi navedbami jo hkrati zaničuje, kar vse je s pripetim posnetkom njenega plesnega vložka le še dodatno podkrepljeno.

8Izhodišča prvostopenjskega sodišča za pravno presojo v predmetni zadevi, ko je to pristopilo k reševanju kolizije ustavno varovanih pravic, so sicer pravilna, vendar pa je hkrati utemeljena bistvena pritožbena graja, da je ob tem prekomerno zavarovalo pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS, osebnostnim pravicam tožeče stranke do časti in dobrega imena ter zasebnosti pa ni dalo prave teže.

9Temelj pravnega varstva časti in dobrega imena kot tudi zasebnosti predstavljata določbi 34. in 35. člena URS, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic, vendar pa navedeno ne pomeni, da te pravice niso z ničemer omejene. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena URS so namreč človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami in svoboščinami drugih. Kolizijo med ustavno varovanimi pravicami je zato potrebno reševati ob tehtanju interesov in ob tem, upoštevajoč vse okoliščine primera in pomen prizadete dobrine, ugotoviti, kje je tista meja, ko je zaradi uveljavljanja pravice določene osebe, že nedopustno prizadeta pravica druge osebe. Ustavno garantirane pravice niso absolutne, vendar pa je o protipravnem posegu mogoče govoriti kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo (test sorazmernosti). Tako izraženega načela sorazmernosti pa sodišče prve stopnje ob pravni presoji odškodninske odgovornosti drugega toženca, tretje toženke in četrtega toženca (v nadaljevanju tožene stranke, v kolikor ni potrebna individualizacija posamezne) v predmetni zadevi ni pravilno realiziralo.

10Razžalitev časti in dobrega imena je pravni standard, saj njegove vsebine dikcija 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot zakonska podlaga za prisojo denarne odškodnine iz tega naslova ne opredeljuje. Zapolniti ga je zato potrebno glede na vse okoliščine konkretnega primera v času in prostoru. Ena od značilnosti posega v zgoraj navedeno pravico je prav v tem, da se oškodovalec neposredno ali posredno, tako da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen, obrne na oškodovanca in mu da vedeti, da ta nima ugleda oziroma moralnih vrednost, ki mu jih pripisuje družba.(1) Pomembno je, da so trditve takšne, da so ljudje zaradi njih do oškodovanca negativno razpoloženi, ga zaničujejo oziroma prezirajo. Ker se pojma časti in dobrega imena kot dva pola ene celostne osebnostne pravice, pri čemer je čast zavest o lastni vrednosti (subjektivni element), dobro ime pa ugled in spoštovanje človeka v družbi in njegova veljava v očeh drugih (objektivni element), prepletata, je pogoj za zatrjevani civilni delikt ne le, da gre za subjektivno doživljanje kršitve (obstoj duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico), ki jo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotavlja (drugi odstavek na strani 16 in prvi odstavek na strani 17 izpodbijane sodbe), temveč mora biti podana protipravnost dejanja tudi v objektivnem pogledu. Le-ta pa je po prepričanju sodišča druge stopnje glede na vsebino sporne kolumne in izhajajoč iz njenega celotnega konteksta (2) podana. Za zaključek o nasprotnem pa sklicevanje na ustavno pravico do svobode izražanja, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, ne nudi zadostne protiuteži.

11Z ozirom na to, da predmetni škodni dogodek predstavlja nedovoljena objava kolumne kot interpretativne zvrsti komentarja, katere bistvena značilnost se kaže v izražanju izrecnih stališč in mnenj avtorja, se z vprašanjem resničnosti njenih navedb ni bistveno ukvarjati. Sporno pisanje in predvsem v tem zajete vrednostne sodbe (slednjih objektivno ni mogoče preverjati,(3) da je avtor iskreno oziroma v resnici mislil, kar je zapisal, pa so v postopku na prvi stopnji izrecno izpostavljale že tožene stranke same) namreč izražajo avtorjevo subjektivno dojemanje in kritiko plesnega vložka tožeče stranke, po tem, ko je predhodno z vidika svoje stroke sicer razpravljal o družbeni problematiki – spornosti igranja s seksualnostjo v pedagoškem procesu. Resničnost spornih navedb pa ni bistvena niti z vidika presojanja posega v zasebnost oškodovanke, saj je ta lahko podan tudi v kolikor se javnosti razkrijejo resnična dejstva, za katera ima posameznik interes, da ostanejo skrita.(4) Zaradi navedenega za zaključek o protipravnosti ravnanja toženih strank, ob tem ko sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja subjektivno prizadetost oškodovanke, zadošča že ugotovitev o objektivni žaljivosti v kolumni izraženih vrednostnih sodb,(5) posebej če segajo tudi v sfero zasebnosti.

12Sodišče prve stopnje je vprašanje (ne)dopustnosti posega v osebnostne pravice tožeče stranke sicer pravilno presojalo tudi izhajajoč iz ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena URS. Ta zagotavlja svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, vendar le tako, da s tem ne posega v pravno (ustavno) varovano osebnostno sfero drugega. Razlogom izpodbijane sodbe, da obstaja interes in potreba (širše) družbene skupnosti po javni razpravi o problematiki odnosov med pedagoškim delavcem ter otroci in mladino, tudi če gre za sporno vprašanje »igranja s seksualnostjo,« ni oporekati. Prav tako je izhajati iz interesa in potrebe družbene skupnosti po obveščenosti o dogodkih, ki se kot obravnavani (plesni vložek tožeče stranke) odvijejo v javnem vzgojno-izobraževalnem zavodu, zato so ti sploh, ko otroci že po 56. členu URS uživajo posebno varstvo in skrb, javnosti lahko upravičeno razkriti. Posameznik mora z vstopom v prostor družbenega dogajanja, ki presega sfero zasebnosti, nase prevzeti tveganje, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje. Tako je tudi tožeča stranka, ki je s svojim plesnim vložkom kabaret plesalke v okviru delovnega časa šole kot pedagoška delavka v vzgojno-izobraževalnem zavodu, glede dogajanja v katerem je prisoten interes javnosti do obveščenosti, v določeni meri vstopila v družbeno okolje (in s tem iz sfere svoje zasebnosti), reakcije družbene skupnosti na takšno ravnanje, tudi takšne ki pomenijo kritično vrednotenje, morala pričakovati. Četrti toženec je zato o dogajanju s pustnega rajanja na Gimnaziji M. S. dne 8. 3. 2011 javnosti lahko poročal, tudi v obliki kolumne in s slogovnimi značilnostmi tega avtorsko zaznamovanega besedila. Vendar pa tega ni smel storiti tako, da je v besedilu sporne kolumne, po tem, ko je kot socialni delavec z gledišča svoje stroke najprej odpiral dileme o problematiki »igranja s seksualnostjo v vzgojno-izobraževalnem procesu,« zavzel še negativne vrednostne sodbe o psihološki naravi tožeče stranke na področju njenega intimnega življenja kot ene najbolj varovanih sfer posameznika. Takšnega posega v osebnostne pravice ustavna pravica do svobode izražanja in obveščanja namreč ne opravičuje.

13Sporna kolumna s svojo vsebino ne predstavlja le komentarja in (ostre) kritike vzgojno-izobraževalnega procesa v ... gimnaziji in tudi zgolj izraz avtorjevega neodobravanja oškodovankinega pustnega plesnega vložka presega. Avtor neposredno pod naslovom besedila z vprašanjem »Gre za pustno rajanje, striptiz, razvrat, poigravanje s fantazijami dijakov ali samo nedolžen ples strokovne delavke, zaposlene na tamkajšnji srednji šoli?« sicer uvodoma odpira dilemo, vendar pa nato s celoto svojega pisanja povprečnemu bralcu ne pušča prostora, da si mnenje o opisanem dogajanju ustvari tudi sam. Do obravnavanega dogodka avtor namreč ne ohranja prav nobene distance in brez rezerve pri izražanju neodobravanja oškodovankinega ravnanja negativno vrednostno oceno opravi že sam. Ker pa gre pri tem za zaključke o domnevnih spolnih potrebah in spolnem življenju tožeče stranke, ki so takšni, da v socialnem okolju sprožajo zaničevanje in prezir, pa ne le, da je v svojem izražanju objektivno (v očeh povprečnega bralca) žaljiv, temveč nedovoljeno posega tudi v zasebnost tožeče stranke.

14Tožeča stranka v sporni kolumni sicer ni poimenovana, vendar je z navedbo, da gre za strokovno delavko na Gimnaziji M.S., ki je podkrepljena še s pripetim posnetkom plesnega vložka, kjer je jasno razvidno, na katero osebo se pisanje nanaša, individualizirana do te mere, da je v okolju, iz katerega izhaja, in tudi v širši (zainteresirani) družbeni skupnosti prepoznavna. To izhaja tudi iz komentarjev k posnetku in kolumni (A3 in A5), kjer je tožeča stranka prepoznana kot knjižničarka, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja. Uvodoma četrti toženec igranje s seksualnostjo v pedagoškem procesu opredeli kot absolutno sporno zadevo in izpostavlja odgovornost pedagoških delavcev, ki so jim otroci in mladina zaupani v vzgojno-izobraževalni proces. Vzpostavitev določenega odnosa med pedagoškim delavcem in učenci vidi kot pomembno za uspešno prenašanje učnih vsebin, nadaljuje pa, da se na ravni učitelj – učenec dogajajo stvari, ki lahko težijo k seksualni zadovoljitvi na psiholoških ravneh, kar je potrebno kontrolirati. V drugem odstavku avtor otroke izpostavlja kot spolna in seksualna bitja, kar morejo pedagoški delavci spoštovati in mladino usposobiti, da bodo znali upravljati s svojimi seksualnimi težnjami, ob tem pa izraža prepričane, da si zlasti strokovni delavec poigravanja s seksualnostjo mladih ne sme privoščiti in opozarja, da mora brezpogojno varovati meje v odnosih. Tožeče stranke pri tem sicer z ničemer ne izpostavlja, stori pa to v sledečem (tretjem) odstavku sporne kolumne.

15Najprej v zvezi z dogajanjem na gimnaziji ponavlja dilemo, kot jo odpre že z v uvodu navedenim vprašanjem. Sicer navaja, da naj bi se tožeča stranka (ena od zaposlenih na šoli) za pustni torek oblekla v prostitutko, vendar pa, sploh ko je tudi tožeča stranka ob svojem zaslišanju dopuščala možnost, da je bilo njen kostim glede na posnetek mogoče oceniti tudi tako, temu zaključku pri iskanju elementov protipravnosti ni pomembno pripisati posebne teže. Bistven je avtorjev miselni tok v nadaljevanju, ko navaja, »da pustna maska in obnašanje v našemljenosti izdata še bolj,« saj s tem bralca najprej vodi v prepričanje, da je v nadaljevanju navedene osebnostne lastnosti razumeti kot lastnosti strokovne delavke, ki je izvedla plesni vložek. Hkrati pa s tem želi izraziti, da je ravno v našemljenosti izkoristila priložnost, da pokaže svoje resnične značajske lastnosti, ki naj jih, kot jih avtor v nadaljevanju opisuje, bralec tudi razume kot resnične. Navedbe, da »nekatere osebe pač živijo spogledljivi slog v odnosih in priokuse nimfomanstva, kar ima psihološko osnovo in priča o določeni čustveni invalidnosti osebe, ker je v svojem svetu prisiljena zasledovati domišljijske standarde, ki jih (v realnosti) seveda nikoli ne more doseči,« je zato mogoče dojeti le tako, da avtor opisane karakteristike pripisuje tožeči stranki. V zaključku pa celo sklepa o tem, kar se prav tako lahko nanaša le na tožečo stranko, da ta »rabi tako močne zunanje potrditve, ki jih doseže s tem, da je seksualno tudi drugim izzivalno poželjiva in jo zadovoljuje (šele) spoznanje, da odkrito vzburja še ostale, problematično pa je te osebne sporne potrebe zadovoljevati z dijaki.« Ob tem pa se četrti toženec sprašuje celo, kako je s takšno osebo, torej tožečo stranko, mogoče vzdrževati partnersko/ljubezenski odnos. S takšnim razmišljanjem in opredeljevanjem osebnostnih lastnosti tožeče stranke pa avtor jasno izrazi, kako je potrebno odgovoriti na v uvodu zastavljeno vprašanje, torej, da je sporni ples razumeti kot striptiz, razvrat ter poigravanje s fantazijami dijakov. S tem prostora za individualno vrednotenje plesnega vložka tožeče stranke v očeh posameznega bralca ne dopušča in je glede na slog pisanja in izbrano izrazoslovje kvečjemu zaznati prizadevanje prav v smeri ustvarjanja videza resničnosti v kolumni zapisanih navedb (vrednostnih sodb). Njegova izpovedba, da je plesni vložek predstavljal spolno zlorabo in seksualno nasilje nad dijaki (list. št. 104, str. 8 zapisnika), prepričanje v tej smeri le še utrjuje. Že označevanje tožeče stranke kot čustveno invalidne osebe, ki jo zadovoljuje šele vzburjanje ostalih in namigovanja, da te svoje seksualne potrebe zadovoljuje z dijaki, po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja takšno negativno vrednostno opredeljevanje, zaradi katerih je tožeča stranka v družbeni okolici lahko deležna le obsodbe. Avtor pa je dal s tem javnosti vedeti, da tožeča stranka, sploh ko je pedagoška delavka, nima moralnih vrednot, ki jih ji pripisuje družba. Vse že zgoraj izpostavljeno opredeljevanje tožeče stranke po prepričanju sodišča druge stopnje zato izpolnjuje pravni standard objektivne žaljivosti kot konstitutivnega elementa zatrjevanega civilnega delikta. Še več, ker zavzete negativne vrednostne sodbe segajo na najbolj varovano področje posameznikove zasebnosti, to je v sfero intimnega življenja oziroma spolnosti, ni mogoče prezreti, da sporna kolumna hkrati pomeni nedovoljen poseg v oškodovankino pravico do zasebnosti.

16Ustavni pravici iz 39. člena URS je sicer potrebno pripisati večjo težo, kadar gre za izražanje o t.i. »javni osebi,« saj mora imeti ta, ker z opravljanjem javne funkcije vzbuja večji interes javnosti, večjo toleranco, ko gre za izražanje o njej. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javnosti nastopanja gre,(6) le-to pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno oceni. Kljub prisotnem interesu družbene skupnosti za javno poročanje o dogajanju v javnih institucijah vzgojno-izobraževanega pomena, pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka le javna uslužbenka in kot knjižničarka gimnazije vendar nima položaja javne osebe, ki bi zasedala kakšno pomembno politično ali drugo javno funkcijo, ki bi z vidika pravice javnosti do obveščenosti zahtevala še več prostora za kritiko, posredovanje informacij in mnenj in s tem strožjo presojo kolizije osebnostnih pravic s pravico do svobode izražanja. Slednja pa tudi ko je govora o pomembni osebi iz javnega življenja, žaljivih negativnih vrednostnih sodb o tej kot posamezniku ne opravičuje, brez privolitve pa tudi razprave o njenem intimnem življenju ne dovoljuje.(7) Prav to vsebino pa četrti toženec združuje v sporni kolumni s komentarji in namigovanja o domnevni spolni sprevrženosti tožeče stranke. Ob tem pa ni odveč dodati, da takšno pisanje tudi standard še sprejemljive javne kritike primernosti ravnanja strokovnega pedagoškega delavca pri izvajanju njegovih poklicnih obveznosti, ki jo interes družbene skupnosti glede na njegovo družbeno vlogo v določeni meri upravičuje, presega. Izpostaviti velja še, da v obravnavani zadevi tudi o posebnem pomenu pravice do svobode izražanja v okviru novinarskega poročanja, ki ji Ustavno sodišče RS v določenih okoliščinah (novinarsko poročaje o temi, ki je ima velik pomen za javnost in zadeva osebo, ki opravlja pomembno javno funkcijo) v konfliktu človekovih pravic sicer pripisuje pomembno težo,(8) ni bistveno razpravljati, kakor to v obrazložitvi izpodbijane sodbe stori sodišče prve stopnje. Nesporno v obravnavani zadevi je namreč, da četrti toženec kot avtor sporne kolumne, po poklicu sicer socialni delavec, statusa novinarja po določbah 21. člena Zakona o medijih nima. Ni ne zaposlen pri drugemu tožencu kot imetniku spletne strani (izdajatelju), prav tako pa novinarstva ne opravlja kot samostojne poklicne dejavnosti. Njegovega ravnanja zato tudi na osnovi Kodeksa novinarjev RS, na katerega se sodišče prve stopnje sicer opira, ni mogoče presojati. Kot že zgoraj ugotovljeno pa v obravnavani zadevi okoliščine, ki jih izpostavlja Ustavno sodišče RS, niso izražene.

17Po obrazloženem sodišče druge stopnje okoliščin, ki bi prag tolerance tožeče stranke pri poseganju v njene osebnostne pravice višale do te mere, da bi ob sklicevanju na pravico do svobode izražanja in obveščanja lahko govorili o izključitvi protipravnosti ravnanj toženih strank, ne ugotavlja. Z v sporni kolumni izraženimi objektivno žaljivimi negativnimi vrednostnimi sodbami, ki hkrati zadevajo najglobljo sfero človekove zasebnosti, to je intimno življenje, je četrti toženec nedovoljeno posegel v čast in dobro ime tožeče stranke ter njeno pravico so zasebnosti. Drugi toženec in tretja toženka pa za protipravni poseg v osebnostne pravice tožeče stranke odgovarjata zaradi spletne objave te nedovoljene vsebine skupaj s posnetkom, ki težo kršitve le še podkrepi. Ob tem, ko že tudi sodišče prve stopnje sprejema zaključke o subjektivni prizadetosti tožeče stranke, so po prepričanju sodišča druge stopnje podani vsi elementi, ki civilnopravno sankcijo zahtevajo in pogojujejo.

18Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke skladno s 355. členom ZPP delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka ter v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na drugega toženca, tretjo toženko in četrtega toženca, in v tem obsegu zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka). Potrebno bo namreč odločiti še o podanem ugovoru soodgovornosti tožeče stranke k nastanku škode, o utemeljenosti zahtevka za plačilo nepremoženjske škode po višini ter drugih zahtevanih nedenarnih sankcijah. Predlogu tožeče stranke za vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugega razpravljajočega sodnika sodišče druge stopnje ni sledilo, saj tehtnih razlogov zato ne najde, teh pa ne zatrjuje niti pritožba.

K sodbi (II. točka izreka):

19Materialnopravno pravilna pa je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvega toženca. Odškodninsko odgovornost slednjega tožeča stranka uveljavlja zaradi nedovoljenega snemanja plesnega vložka in objave posnetka v socialnem omrežju facebook, vendar pa sodišče druge stopnje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v tem ravnanju ni elementov protipravnosti, pritrjuje. Sprejemljiva pa je tudi prvostopenjska dokazna presoja. Kot pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje, je do spornega dogodka prišlo v javni vzgojno-izobraževani ustanovi, plesni vložek pa je tožeča stranka izvedla kot pedagoška delavka med delovnim časom (med odmorom) in v navzočnosti večjega števila dijakov (okoli petdeset). Glede na navedeno zato brez dvoma ne gre za posredovanje dogodka iz njenega zasebnega življenja, temveč za prikaz dogajanja v okolju, glede katerega je z vidika pravice do svobode izražanja iz 39. člena URS prisoten interes javnosti do obveščenosti. Tožeča stranka je z izvedbo pustnega plesnega vložka stopila v sfero družbenega dogajanja, ki javnosti naj ne ostane prikrito, zato je kakor že v zgornji obrazložitvi izpostavljeno, z določenimi odzivi na njeno ravnanje morala računati in jih sprejeti, četudi ti niso zgolj odraz odobravanja. V zvezi z zatrjevanim posegom v pravico do časti in dobrega imena pa tudi ne gre prezreti njene izpovedbe, da v svojem plesu sama ni videla ničesar slabega in spornega in glede tega kot tudi glede kostima ni imela nobenih pomislekov, kar daje osnovo za sklep, da zgolj z objavo spornega posnetka tožeča stranka ni bila subjektivno prizadeta. Tudi sama v izpovedbi izpostavlja, da jo je zelo prizadel ravno sporni članek, kar hkrati predstavlja tudi bistvo njenih tožbenih navedb. Z oziroma na že pojasnjeno, da sklep o protipravnem posegu v pravico do časti in dobrega imena terja tako subjektivno kot objektivno prizadetost posameznika, pa je tudi prepričanje tožeče stranke, da presoje protipravnosti ravnanja prvega toženca ni mogoče podkrepiti še s sklicevanjem na njeno subjektivno vrednotenje plesnega vložka, označiti kot pravno zmotno.

20Odločilno ni niti, ali je tožeča stranka snemanje prvega toženca dejansko zaznala (o čemer je izhajajoč iz posnetka sicer mogoče sklepati), saj bi, ne glede na to, da uporaba osebnih naprav za povezovanje s podatkovnim in telekomunikacijskim omrežjem skladno z določili Pravilnika in Šolskimi pravili na gimnaziji sicer ni bila dovoljena, že z ozirom na okoliščine, v katerih se je za izvedbo plesnega vložka spontano odločila, mogla in morala pričakovati, da bodo dijaki tak dogodek z uporabo mobilnih telefonov oziroma drugih elektronskih naprav skušali dokumentirati. S tem pa je z oziroma na današnje zmožnosti sodobne informacijske tehnologije sprejela hkrati tudi tveganje prenašanja tako narejenega posnetka po spletnih omrežjih. Plesni vložek, še posebej ker ga je izvedla v kabaret plesalko maskirana pedagoška delavka in je bil pri plesu udeležen tudi dijak gimnazije, je namreč objektivno gledano v šolskem okolju nedvomno predstavljal zanimiv in nevsakdanji dogodek, ki je lahko le pritegnil posebno pozornost navzočih dijakov. Tožeči stranki pa je bila tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, upoštevaje tudi njene dolgoletne delovne izkušnje (na gimnaziji je bila zaposlena 18 let), uporaba mobilnih telefonov, vključno s funkcijo fotografiranja in snemanja, v šolskem okolju gotovo poznana. Z ozirom na danes vse splošno prisotnost in razširjenost uporabe te tehnologije pa je prvostopenjski zaključek o običajni rabi mobilnih telefonov vsaj med odmori, na prireditvah, izletih in podobnih dogodkih, kot je bil tudi predmetni, že povsem izkustveno sprejemljiv. Tožeča stranka pa, ko (tudi s sklicevanjem na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) graja prvostopenjske dokazne zaključke, tudi prezre, da je ravnateljica gimnazije, priča R.C. izpovedala, da kljub načelni prepovedi uporabe mobilnih telefonov dijakom nikakor ne more preprečiti, da bi poročali o dogajanju v šoli. Da so se dijaki splošne prepovedi uporabe mobilnih telefonov na območju šole (le o tem je povedala tudi priča M.G.) sicer zavedali, vendar se tega hišnega reda nihče ni držal, pa izhaja tudi iz izpovedbe dijakinje, priče B.A.

21Zgolj s snemanjem plesnega vložka in objavo posnetka na straneh spletnega socialnega omrežja facebook prvi toženec po obrazloženem v osebnostne pravice tožeče stranke ni nedopustno posegel. Čeprav je s svojim ravnanjem sprožil splet dogodkov pa, ker to ravnanje nima elementov protipravnosti, z nastankom pravno priznane škode, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi ravnanja drugega toženca, tretje toženke in četrtega toženca, ne more biti v pravno relevantni vzročni zvezi. Na tem mestu ni odveč dodati tudi, da prvi toženec po objavi spornega posnetka na svojem profilu v omrežju facebook k širjenju spornega posnetka po spletu ni prispeval. Sam je namreč izpovedal, da mu ni znano, kako je bil sporni posnetek nato objavljen na »you-tube,« tudi četrti toženec pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da je v sporni posnetek zaradi govoric o spornem dogodku vpogledal tako, da je vstopil v spletni profil prvega toženca, torej brez njegove vednosti oziroma privolitve.

22Glede na navedeno je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke v preostalem, v kolikor z njo izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in posledično stroškovno odločitev v njegovo korist, kot neutemeljeno zvrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

K stroškovni odločitvi (III. in IV. točka izreka):

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in četrtega toženca je sodišče druge stopnje z ozirom na delno razveljavitev prvostopenjske sodbe v obsegu kot izhaja iz I. točke izreka skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

24Pritožbene stroške je priglasil tudi prvi toženec. Glede na to, da njegova izvajanja v odgovoru na pritožbo k predmetni odločitvi niso bistveno pripomogla, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da prvi toženec te stroške krije sam (IV. točka izreka).

25V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo v razveljavljenem obsegu, torej o tožbenem zahtevku zoper drugega toženca, tretjo toženko in četrtega toženca. To bo storilo tako, da bo po zgoraj zavzetih materialnopravnih stališčih izhajalo iz protipravnosti njihovega ravnanja in s tem njihove odškodninske odgovornosti za zatrjevani civilni delikt. Denarno odškodnino zaradi posega v osebnostno pravico do časti in dobrega imena ter pravico do zasebnosti naj tožeči stranki odmeri tako, da bo, upoštevaje merila iz 179. člena OZ, ustrezno zapolnilo pravni standard pravične in primerne denarne odškodnine, pri čemer naj vzame v ozir tudi vprašanje razsežnosti kršitve. Z ozirom na izvajanja četrtega toženca v odgovoru na pritožbo, kjer sicer ponavlja enako kot v odgovoru na tožbo, pa velja dodati le, da je odgovornost toženih strank za škodne posledice tožeče stranke solidarna, svoj prispevek k nastanku škode pa lahko drugi toženec, tretja toženka in četrti toženec rešujejo v okviru regresnega razmerja (186. in 188. člen OZ). Po tem, ko bo sodišče prve stopnje presodilo še utemeljenost drugih s tožbo zahtevanih sankcij in o tem zavzelo razloge, pa naj glede na dosežen uspeh pravdnih strank v ponovljenem postopku znova odloči tudi o pravdnih stroških. Pozorno pa naj bo tudi na določitev roka za izpolnitev naloženih obveznosti.

-------------------------

op. št.(1): Tako tudi VS RS sodba II Ips 634/2003 z dne 23. 12. 2004 in VSL sodba in sklep I Cp 2356/2010 z dne 30. 6. 2010.

op. št.(2): VS RS sodba II Ips 658/2004 z dne 7. 12. 2006.

op. št.(3): Up-462/02 z dne 13. 10. 2004.

op. št.(4): VS RS sklep II Ips 720/2004.

op. št.(5): VS RS sodba II Ips 634/2003 z dne 23. 12. 2004.

op. št.(6): Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 in Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.

op. št.(7): VS RS sodba II Ips 296/2002 z dne 25. 9. 2003, glej tudi VSL sklep I Cp 1289/2000 z dne 26. 10. 2000.

op. št.(8): Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.