UPRS sodba I U 219/2011

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, Inšpekcijske pisarne Domžale, št. 06122-3407/2010/17-4202 z dne 23. 4. 2010, v zvezi s 1. točko odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-159/2010-4 z dne 1. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, Inšpekcijske pisarne Domžale, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta tlorisnih dimenzij 17,00 x 12,00 m v kleti in atrijski del tlorisnih dimenzij 17,00 x 9,00 + 3,00 x 6,50 m v pritličju in mansardi, greznico tlorisnih dimenzij 3,00 x 4,00 do 4,80 m in oporni zid ob JZ delu stanovanjske hiše dolžine 11,30 m, debeline 0,30 m in višine od 0,40 do 3,40 m, vse na zemljišču parc. št. 1204 k.o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora v roku 30 dni po vročitvi te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo in vzpostaviti prejšnje stanje. Po preteku tega roka bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec (3. točka izreka). S 4. točko izreka je inšpekcijski organ odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko je odločil, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep, s 6. točko pa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi med drugim navaja, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje št. 351-336/2009-25238 z dne 1. 10. 2009 za gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih parc. št. 1209 in 1199/1, obe k.o ... Zaradi ugotovitve lege objekta v naravi je gradbeni inšpektor zaslišal A.A., direktorico podjetja A. d.o.o., ki je opravilo zakoličbo objekta, B.B. za izvajalca del B. d.o.o. in strokovnega nadzornika C.C. A.A. je povedala, da je bila na zemljiščih 1209 in 1199/1 izvedena groba zakoličba objekta in zavarovanje z dvema količkoma Z1 in Z2, C.C. in B.B. pa sta povedala, da so objekt po navodilu tožnika prestavili južneje od predvidene lokacije, ker ga na tej lokaciji, glede na temeljenje po PGD, ni bilo možno zgraditi. Dne 16. 3. 2010 je gradbeni inšpektor opravil še meritev lokacije stanovanjskega objekta. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ugotovil, da se stanovanjski objekt v celoti gradi na zemljišču parc. št. 1204 k.o. ... in je od predvidene lokacije gradnje prestavljen za cca 15 m. Ker tožnik za predmetno gradnjo nima gradbenega dovoljenja, ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 152. člena ZGO-1.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ spremenilo izpodbijano odločbo v 4. točki izreka tako, da se izrečena prepoved prometa nanaša zgolj na objekt in ne tudi na zemljišče, na katerem stoji, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da se po prvem odstavku 164. člena ZGO-1 vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Sicer pa je bil tožnik vabljen na zaslišanje dne 25. 2. 2010, ki se ga je v njegovem imenu udeležil predstavnik projektne organizacije D. d.o.o. Zato so neutemeljeni očitki, da se tožnik ni imel možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopenjski upravni organ na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič ter z opravljeno meritvijo lokacije gradnje ugotovil vsa dejstva, odločilna za izdajo odločbe. Enako lokacijo objekta je ugotovil tudi kmetijski inšpektor na ogledu dne 7. 5. 2010. Glede na navedeno je kot pavšalne in nedokazane zavrnil pritožbene navedbe, da se sporni objekt gradi v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je odločitev gradbenega inšpektorja nezakonita in arbitrarna ter posega v tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena in v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, so bila absolutno kršena pravila postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik namreč ni imel možnosti, da se seznani z zaslišanji prič (A.A., B.B. in C.C.) in z opravljeno meritvijo lokacije objekta, na katerih temelji izpodbijana odločba. Meni, da vodenje inšpekcijskega postopka kot nujnega ukrepa v javnem interesu ne pomeni, da se lahko izvede nezakonit postopek. Po tožnikovem prepričanju se gradnja izvaja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, to, da naj bi gradil na drugem zemljišču, pa je izvedel šele iz izpodbijane odločbe. Dvomi v zanesljivost uporabljene ročne naprave GPS za ugotovitev točne lokacije objekta. Sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da na podlagi 10. člena ZUP o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oz. odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor svojo ugotovitev, da je objekt prestavljen od v gradbenem dovoljenju predvidene lokacije gradnje, oprl na izjave prič in opravljeno meritev z uporabo GPS naprave. Tožnik v tožbi dvomi v zanesljivost uporabljene naprave, vendar sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi bilo mogoče pravno pomembnih dejstev in okoliščin v obravnavani zadevi ugotavljati tudi z uporabo te, saj je, kot rečeno, za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja treba upoštevati ne le vsak dokaz posebej, temveč vse dokaze skupaj.

Sodišče pa pritrjuje tožniku, da kršitev možnosti izjaviti se o relevantnih dejstvih in okoliščinah (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) pomeni kršitev načela zaslišanja strank, ki pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka in obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Po prvem odstavka 146. člena ZGO-1 se sicer vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. To zakonsko besedilo pa uporabo skrajšanega postopka opredeljuje le kot možnost (uporaba izraza „lahko“) in ne kot obveznost. Vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka je tudi v prvem odstavku 144. člena ZUP opredeljeno zgolj kot možnost (lahko) v tam naštetih primerih (točke 1 do 4). Niti ZGO-1 niti ZUP torej ne predvidevata avtomatičnega izvajanja skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak je odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, da to terjajo okoliščine primera (enako stališče tudi v sodbi tega sodišča U 2399/2008 z dne 28. 5. 2009).

Iz podatkov v upravnem spisu ali iz obrazložitve upravnih aktov pa niso razvidni razlogi za to, da bi v obravnavani zadevi šlo za odločanje v skrajšanem postopku. Celo nasprotno, dejstvo, da je inšpekcijski organ bistveno okoliščino za odločitev, tj. lego gradnje v naravi, ugotavljal z izjavami prič ter z opravljenimi meritvami lokacije objekta, kaže na to, da je v obravnavni zadevi dejansko odločal v rednem in ne v skrajšanem postopku. Poleg tega je bila izpodbijana odločba izdana več mesecev po pričetku postopka ter več kot mesec dni po opravljenih zaslišanjih in izvedenih meritvah, kar ne kaže na to, da bi bil postopek voden kot nujni in s tem skrajšani, v smislu prej navedenih določb ZGO-1. Sklicevanje upravnega organa na pravila skrajšanega (in ne rednega) postopka torej ni v skladu s podatki spisa, obrazložitvijo upravnih aktov in opravljenimi procesnimi dejanji. Povedano drugače: po presoji sodišča v tej zadevi ni mogoče šteti, da je upravni organ odločal v skrajšanem, temveč v rednem postopku.

Ker tožnik o zaslišanjih prič in o opravljenih meritvah ni bil seznanjen, to pomeni, da je upravni organ najpomembnejšo okoliščino za svojo odločitev oprl v celoti na dokaze, glede katerih se tožnik ni imel možnosti izjaviti. Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZUP pa organ v rednem postopku ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

Stališče drugostopenjskega organa, da je bilo načelu zaslišanja zadoščeno z zaslišanjem tožnika dne 25. 2. 2010, je napačno. Navedeno zaslišanje je bilo opravljeno pred izvedbo zaslišanj prič in meritev objekta, kar pomeni, da se tožnik o teh ni mogel izjaviti. S takim ravnanjem pa je bilo tožniku onemogočeno, da se izjasni o ugotovitvah upravnega organa glede dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, konkretno o tem, na kateri lokaciji se gradi sporni objekt. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker iz navedenega razloga tožniku tudi ni bila dana možnost, da za svoje trditve predloži dokaze (drugi odstavek 140. člena v zvezi z drugim odstavkom 146. člena ZUP), je stališče drugostopenjskega upravnega organa o nedokazanosti tožnikovih navedb, da gradi objekt v skladu z gradbenim dovoljenjem, preuranjeno.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo moral organ pred odločitvijo seznaniti tožnika z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev in mu omogočiti, da se o njih izreče ter da za svoje trditve predloži oz. predlaga dokaze.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče dodaja, da iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi za odločitev, da sta nelegalni gradnji tudi greznica in oporni zid.

K II. točki izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodna taksa bo tožniku v skladu s c točko Opombe 6.1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.