UPRS sodba I U 2227/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovila, da je 1. 8. 2011 postala izvršljiva 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-2555/2010-4 (8209) z dne 9. 12. 2010 in dovolila njeno izvršbo po drugi osebi. V 2. točki izreka je tožniku določila naknadni rok za izpolnitev obveznosti iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe, v nasprotnem primeru bo izvršbo opravilo pooblaščeno podjetje.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bilo tožniku v izvršljivi 2. točki izreka inšpekcijske odločbe odrejeno, da do 31. 7. 2011 z zemljišča parc. št. 395/1 k.o. ... odstrani leseni pritlični objekt in da vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Ker je bilo ob inšpekcijskem pregledu 30. 8. 2011 ugotovljeno, da tožnik ni izpolnil naložene obveznosti, je upravni organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, glede stroškov pritožbenega postopka pa je v 2. točki izreka ugotovil, da jih ni bilo. V razlogih med drugim navaja, da se pritožbene navedbe nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, zato jih glede na prvi odstavek 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila izvršba dovoljena v zvezi z nepravnomočno odločbo, saj je bil zoper njo sprožen upravni spor I U 1645/2011. Po njegovem mnenju za izvršbo niso bili izpolnjeni pogoji, saj se izvršba po uradni dolžnosti opravi, če to zahteva javna korist. V skladu z javno koristjo pa zagotovo ni izvršitev odločbe, ki še ni pravnomočna. Razveljavitev izvršilnega naslova bo lahko pripeljala do odškodninske odgovornosti upravnega organa in v zvezi s tem opozarja na 293. člen ZUP. V nadaljevanju še pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju ni pravne podlage za odstranitev spornega objekta. Ne strinja se s pritožbenim organom, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo, saj so mu nastali stroški za pooblaščenca in plačane upravne takse. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je stališče, da v obravnavani zadevi javna korist ne zahteva oprave izvršbe po uradni dolžnosti.

Po 147. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se prisilna izvršba inšpekcijskih ukrepov, izdanih v skladu z določbami tega zakona, opravlja po določbah ZUP, če ta zakon ne določa drugače. V tretjem odstavku 286. člena ZUP je določeno, da se izvršba opravi po uradni dolžnosti takrat, kadar to zahteva javna korist.

Sodišče po vpogledu v predložene upravne spise ugotavlja, da je bil izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 9. 12. 2010, izdana zaradi nelegalne gradnje. Ker se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, pomeni, da je bil izvršilni naslov izdan in v njem naloženi ukrepi po uradni dolžnosti, saj je to zahtevala javna korist. V takem primeru je logično, da tudi prisilno izvršitev ukrepov, ki jih zavezanec ni sam izvršil, narekuje javna korist, kar ima za posledico vodenje postopka po uradni dolžnosti.

Do posega v tožnikove pravice ni prišlo niti z dovolitvijo izvršbe na podlagi nepravnomočne inšpekcijske odločbe. Ne vložena pritožba (tretji odstavek 146. člena ZGO-1), ne tožba v upravnem sporu (prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ne zadržita oz. ne ovirata izvršitve inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi določb ZGO-1.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni očitki v zvezi z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka. Po drugem odstavku 118. člena ZUP v primeru, če organ na drugi stopnji zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je treba izrek o stroških v drugostopenjski odločbi razlagati z vidika njegovega (ne)uspeha v pritožbenem postopku. Zato ugotovitev, da v tem postopku ni bilo stroškov, ne pomeni drugega, kot da niso nastali stroški, katerih plačilo bi bilo treba naložiti tožniku v breme.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).