VSRS Sklep X Ips 417/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka po odvetnici vložila revizijo, v kateri glede dovoljenosti uveljavlja razloga iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper dopolnilno odločbo Upravne enote z dne 14. 10. 2009 (1. točka izreka), in zavrnilo revidentkin zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Prvostopni upravni organ je z navedeno dopolnilno odločbo med drugim odločil, da se vrnejo v skupno last in posest upravičenki Pašni skupnosti A. oziroma njenim v izreku naštetim članom, katerim so bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice do tam navedenih deležev, zemljišča s parc. št. ..., vpisanih v vl. št.... k. o...., na katerih je vknjižena družbena lastnina na ime revidentke (1. točka izreka), da je zavezanec za vračilo navedenih zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (2. točka izreka) in določil vrednost vrnjenih zemljišč ter zemljiškoknjižne odredbe. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je z odločbo z dne 27. 1. 2010 revidentkino pritožbo zavrnilo.

4Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta po presoji sodišča prve stopnje upravna organa pravilno določila Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za zavezanca v obravnavani zadevi, in sicer na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ). Prav tako sta pravilno odločila o aktivni legitimaciji za denacionalizacijo upravičenke Pašne skupnosti A. oziroma njenih članov, ki so pravni nasledniki nekdanje Agrarne skupnosti B. ter da je izkazana istovetnost odvzetih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS (npr.: I Up 858/2008).

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Revidentka navaja, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Po njenem mnenju ponovno vzpostavljena Pašna skupnost A. ni identična nekdanji Agrarni skupnosti B. že po imenu. Poleg tega v današnji skupnosti premoženje ni določeno kot skupna last, kot ga je imela nekdanja agrarna skupnost, pač pa je v novi skupnosti njeno premoženje opredeljeno kot solastnina z določenimi solastniškimi deleži. To pa je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sodbah X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, I Up 1058/2002 in I Up 1059/2002, kjer se je sodišče opredelilo, da ne more iti za identične pravice, če ponovno vzpostavljena agrarna skupnost ni vzpostavljena z identičnimi pravicami, kot so bile opredeljene v nekdanji skupnosti.

8Po presoji Vrhovnega sodišča rešitev zastavljenega pomembnega pravnega vprašanja o istovetnosti premoženjskih in drugih pravic nove pašne skupnosti s pravicami nekdanje skupnosti ne predstavlja tistega vprašanja, od rešitve katerega bi bila odvisna odločitev v obravnavani zadevi.

9Revidentka na prvem mestu izpostavlja pomanjkanje pravnega nasledstva že zaradi imena nove skupnosti, ki ni identično imenu stare skupnosti. Iz listin v spisu, zlasti iz 1. člena Sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti A. izhaja, da je ime agrarne skupnosti „Pašna skupnost A.“, ki se vzpostavlja za območje nekdanje Agrarne skupnosti „B.“. Po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) je pogoj za ponovno ustanovitev agrarne skupnosti zlasti članstvo in območje nekdanje agrarne skupnosti, ne pa popolnoma isto ime. Nesporno pa gre za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti istih članov oziroma njihovih dedičev in predvsem za isto območje nekdanje agrarne skupnosti, zato za dovoljenost revizije ni relevantno malenkostno odstopanje sedanjega imena od nekdanjega imena skupnosti, poleg tega pa v tem upravnem sporu ni sporno vprašanje vpisa nove agrarne skupnosti v imenik, pač pa samo vračanje premoženja nekdanje agrarne skupnosti.

10Z dopolnilno odločbo Upravne enote z dne 14. 10. 2009 je bilo odločeno, da se vrne v skupno last in posest upravičenki Pašni skupnosti A. oziroma njenim v izreku naštetim članom v tam navedenih deležih. V novi skupnosti je premoženje torej opredeljeno kot skupna lastnina z določenimi solastniškimi deleži, kar je za revidentko najbolj sporno. Vendar je bilo tudi v nekdanji agrarni skupnosti njeno premoženje opredeljeno prav tako kot skupna lastnina z določenimi deleži članov skupnosti. Iz izreka razlastitvene odločbe Državnega sekretariata za finance z dne 21. 8. 1958 izhaja, da so bile sporne parcele skupna last desetih posestnikov, članov agrarne skupnosti, z vpisanimi različnimi solastniškimi deleži. Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da je bila že dne 26. 10. 1889 vknjižena pri vl. št.... k. o.... sprva lastninska pravica na ime petih posestnikov samo iz vasi C. po različnih deležih. Razlastitveni organ je iz podatkov spisa povzemal, da so dobili kmetje iz vasi C. zemljo na planini D. ob zemljiški odvezi v skupno last in uživanje. Posestniki so večkrat (zlasti med obema svetovnima vojnama) želeli razdružiti solastno zemljo na planini, vendar nikoli niso prišli do skupnega dogovora zaradi skupne paše, predvsem pa zaradi edinega studenca na planini. Prav zato je razlastitvena komisija z navedeno odločbo z dne 21. 8. 1958 razlastila na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih (Uradni list RS, št. 52/47) tedanjo pašno skupnost zemljišč, ki so jih uživali skupno, in za katere sedanja pašna skupnost zatrjuje, da so kot pravni nasledniki upravičenci do denacionalizacije teh zemljišč. Ker se za premoženje po prvi (in ne drugi) alineji tretjega odstavka 1. člena ZPVAS štejejo premoženjske pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete s predpisi, med katere sodi tudi Zakon o agrarnih skupnostih, in sicer lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost in njene člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih, kot solastnina članov (nove) agrarne skupnosti, v obravnavanem primeru pa so bili deleži vpisani na člane skupnosti že konec 19. stoletja, v razlastitveni odločbi pa kot skupna lastnina z opredeljenimi deleži, se članom Agrarne skupnosti A. po presoji Vrhovnega sodišča ne vrača premoženje v drugi obliki, kot jim je bilo podržavljeno. Da pa predmet presoje v tem upravnem sporu ni vpis na novo organizirane agrarne skupnosti v register agrarnih skupnosti, temveč vračanje premoženja, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo že v 9. točki te obrazložitve. V obravnavanem primeru so torej bili tako v zemljiški knjigi kot tudi v razlastitveni odločbi opredeljeni deleži članov agrarne skupnosti na zemljiščih v skupni lasti, člani pa so bili tudi imensko navedeni. S tem je podana opredelitev zakonske domneve iz prve alineje tretjega odstavka 1. člena ZPVAS, pri tem pa ni pomembna navedba v razlastitveni odločbi in odločbi upravnega organa prve stopnje o „skupni lasti nekdanjih posestnikov“, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. S tem pa tudi ni izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010) glede pravnega vprašanja, ki naj bi bilo bistveno za odločitev v obravnavani zadevi.

11Glede uveljavljanega razloga za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revidentka sicer navedla navedeno določbo ZUS-1 kot razlog za dovoljenost revizije, vendar ni pojasnila, v čem ima izpodbijana odločitev zelo hude posledice za stranko, da bi bilo treba dovoliti revizijo.

12Ker revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.