VSRS Sodba II Ips 289/2008

Reviziji se zavrneta.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da sta solidarno dolžni plačati prvemu tožniku 2.100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in mu povrniti 490.570 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2006 dalje do plačila. Zahtevek druge tožnice za povrnitev premoženjske škode je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank zavrnilo in v izpodbijanem prisodilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdilo.

3Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili obe toženi stranki.

4Prvotožena stranka H. d.o.o. uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določb 207. člena Zakona o obligacijskem razmerju (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s presojo, da je skupaj z drugo toženko solidarno odškodninsko odgovorna prvemu tožniku. Navaja, da po navedeni določbi naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del; pogoj je, da se dela izvajajo na nepremičnini in da je škoda povzročena v zvezi z izvajanjem teh del. V konkretnem primeru ni bilo tako. Prvotožena stranka je drugotoženi stranki naročila gradbena dela v notranjosti lokala, ne pa na sporni terasi. Na terasi se niso opravljala nikakršna dela, tam se ni niti skladiščil material, potreben za gradnjo. In ker se je nesreča pripetila na terasi, le-te ni mogoče šteti za nepremičnino, na kateri so se izvajala gradbena dela, ki jih je po naročilu prvotožene stranke izvajala drugotožena stranka. Dodatna ovira za uporabo določbe 207. člena ZOR je okoliščina, da je drugotožena stranka jeklenke postavila na zemljišče, ki ni v lasti prvotožene stranke ter da jeklenka na teraso sploh ni bila postavljena v zvezi z deli, ki so se izvajala v lokalu, kar potrjuje ugotovitev v dokaznem postopku, da je bila na dan nezgode ena podobna jeklenka v lokalu. Kot posebej pomembno izpostavlja vprašanje lastništva sporne jeklenke in trdi, da je jeklenka, ki je poškodovala prvega tožnika, ni bila njena last, pač pa last P. L.. Zanjo torej objektivno odgovarja lastnik. V zvezi z očitkom sodišča, da je bila njena dolžnost sporno jeklenko na terasi zavarovati, pa odgovarja, da iz razloga, ker sporna jeklenka ni bila njena, ker je na teraso niso postavili njeni delavci ali osebe, za katere odgovarja, njej ni mogoče očitati opustitve varnostnih ukrepov v zvezi z zavarovanjem jeklenke na terasi. V zvezi z odločitvijo o deljeni odgovornosti meni, da je delež odgovornosti, prisojen toženima strankama, glede na premajhno skrb stare matere pri varovanju in nadziranju mladoletnega tožnika previsok. Delež sokrivde stare matere znaša najmanj 50%, saj je dopustila, da se je tožnik od nje oddaljil za 5 do 6 m in se igral z jeklenko, medtem, ko je sama očitno svojo pozornost usmerila predvsem na vhod trgovine, saj je pričakovala prihod svoje znanke prav od tam. Še posebej je pomembno, da je prvotožnikova stara mati jeklenko videla že pred nezgodo in da so se tudi drugi ljudje čudili, da se kaj ne zgodi, saj je tako sama izpovedala. Zato bi morala svojo pazljivost še povečati.

5Drugotožena stranka sodbo izpodbija iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je v pritožbi v okviru graje dejanskih ugotovitev trdila, da je sama pred pričetkom adaptacijskih del v lokalu demontirala le strop nad točilnim pultom, ogledala in napo, kar je razvidno iz njenega računa št. 128/2000, a se pritožbeno sodišče o tem ni izreklo, zato sodbe zaradi odsotnosti razlogov o tem odločilnem dejstvu ni mogoče preizkusiti. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga po dodatnem zaslišanju priče L., s katerim bi bila ovržena verodostojnost priče Janša o tem, da je bila drugotožena stranka edini izvajalec del v lokalu. Iz računa vodoinštalaterja, izstavljenega prvotoženi stranki za demontažo elementov, instalacije in odvoz opreme v skladišče, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, bi se potrdilo, da je bilo pričanje priče J. nezanesljivo. Bistvene okoliščine, ali so jeklenko na teraso odnesli delavci drugotožene stranke oziroma njeni podizvajalci, ali pa kdo drug, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, zaključek pritožbenega sodišča o tem pa je nedoločen. V zvezi s presojo odgovornosti za nastanek škodnega dogodka pa ni upoštevana krivda tožnika samega, ki je nase zvrnil jeklenko. Prvostopenjsko sodišče o tem nima razlogov, na izrecno pritožbo drugotožene stranke pa pritožbeno sodišče ni odgovorilo, saj se je ukvarjalo zgolj s soprispevkom tožnikove stare matere, zato sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti. Končno pa je presoja o zgolj 10% sokrivdi stare matere tožnika zmotna. Ker je sama izpovedala, da je jeklenko že nekaj dni pred dogodkom videla na terasi, je njena soodgovornost bistveno višja. Ker je skrbela za še ne 4-letnega vnuka, bi morala biti bolj pazljiva. S tem, ko je otroka izpustila iz rok in nato še izpred oči, je k nastanku škodnega dogodka pripomogla bistveno in ne le z 10%.

6Obe toženi stranki predlagata primarno spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Revizija vsake od toženih strank je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki in preostali toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave).

8Reviziji nista utemeljeni.

O soodgovornosti toženih strank na podlagi 207. člena ZOR

9Po določbi 207. člena ZOR naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.

10Ugotovljeno je, da je prvotožena stranka H. d.o.o. izvedbo notranjih gradbenih del (adaptacije) svojega gostinskega lokala ... naročila drugotoženi stranki G. d.o.o., ta pa je, ker je bilo treba v lokalu opraviti tudi rušitvena dela, iz njega iznesla dve jeklenki za točenje pijače pod pritiskom, visoki 1,7 m in težki po 30 kg, ter ju odložila na neograjeni zunanji terasi lokala, dostopni s pločnika, po katerem se zaradi neposredne bližine trgovine giblje veliko število pešcev; jeklenki je pustila nezavarovani ter se je ena od njiju prevrnila na mladoletnega tožnika. Stališče prvotožene stranke, da je bila določba 207. člena ZOR uporabljena napačno, saj se na terasi niso vršila nikakršna dela, poleg tega pa je tudi ni mogoče šteti za nepremičnino, je materialnopravno zmotno. Odločilno je, da so se dela vršila v lokalu in da so delavci drugotožene stranke jeklenki iz lokala odstranili prav zaradi del, ki so jih v njem opravljali. Te okoliščine pa ne glede na lastništvo jeklenk in terase, na katero sta bili odloženi, nedvomno dopuščajo uporabo določbe 207. člena ZOR, katere namen je olajšati položaj oškodovanca glede dokazovanja dejanskega povzročitelja škode – izvajalca del na nepremičnini. Gre za posebno obliko odgovornosti naročnika del, ki je akcesorna odgovornosti izvajalca del.(1)

11Revizijske trditve, da ni bilo potrebe za postavitev sporne jeklenke na teraso (da bi lahko ostala v lokalu), zaradi česar ni vzročne zveze med namestitvijo jeklenke na terasi in deli v lokalu in da ni podlage za oceno, da bi lastnica lokala jeklenko lahko tudi sama odstranila, so lahko relevantne za notranje razmerje med toženima strankama, ne pa tudi za njuno razmerje do oškodovancev.

O prispevku oškodovanca k škodi

12Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odgovornost toženih strank in otroka za škodo slednjega deljena, pri čemer znaša delež odgovornosti toženih strank 90% in prispevek otroka 10%. Ta presoja, ki jo je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilno, temelji na za revizijsko sodišče zavezujočih dejanskih ugotovitvah (tretji odstavek 370. člena ZPP): da je mladoletni K. T., takrat star nedopolnjena 4 leta, v spremstvu babice zapuščal trgovino, v katero je vhod urejen s pločnika v nadaljevanju terase gostinskega lokala prve tožene stranke; da je babica otroka držala za roko; da se ji je otrok, ko se je ozrla, da bi preverila, ali ji sledi znanka z vnukom, iztrgal iz roke, stekel k 5 do 6 m oddaljenima jeklenkama na terasi lokala prve tožene stranke in eno objel; da se je jeklenka pri tem prevrnila, otroka pokopala pod seboj in ga hudo telesno poškodovala.

13Stališči obeh toženih strank, da bi moral biti tožnikov prispevek zaradi neskrbnosti babice večji od 10%, in druge tožene stranke, da je za škodni dogodek kriv tudi tožnik sam (pa o tem razlogov v sodbi pritožbenega sodišča ni), sta materialnopravno zmotni.

14Splošno načelo odškodninskega prava je, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Mladoletnemu tožniku sta škodo povzročili toženi stranki: namestitev jeklenk na lahko dostopno mesto v stoječem položaju je bil odločilen (adekvaten) vzrok škodnega dogodka (padca jeklenke), ta pa tožnikove škode. Krivda toženih strank se domneva, da bi škoda nastala brez njune krivde, pa nista dokazali.

15Po določbi 190. člena ZOR sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Gre za temeljno načelo popravljanja škode: doseči je treba premoženjski in nepremoženjski položaj, kakršnega je oškodovanec imel pred škodnim dogodkom. Skladno s tem načelom je mogoče odškodnino kot način povrnitve škode v primerih, ko le-te ni mogoče (ali primerno) odpraviti na drug način, znižati le, če je tako določeno z zakonom. Tako je mogoče že na podlagi določbe 190. člena ZOR odškodnino znižati, če oškodovanec krši svojo obveznost v razumnih mejah ukrepati v smeri zmanjšanja škode. Poleg tega izjemi od pravila o pravici do popolne odškodnine predstavljata še določbi 191. in 192. člena ZOR. Skladno z določbo 191. člena ZOR je znižanje odškodnine mogoče, če je povzročitelj slabega premoženjskega stanja, škode pa ni povzročil naklepno ali iz velike malomarnosti, ali če je škodo povzročil, ko je delal v korist oškodovanca. Po določbi prvega odstavka 192. člena ZOR pa ima le do sorazmerno zmanjšane odškodnine pravico tudi oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.

16Sodišči prve in druge stopnje sta odškodnino tožniku znižali zaradi njegovega na 10% ocenjenega prispevka k nastanku škodnega dogodka, ki je bil v tem, da se je jeklenkama približal in eno prijel (objel) in zamajal. Pri tem je sodišče prve stopnje v otrokovo breme upoštevalo kot ključno po njegovi presoji ne povsem zadostno varstvo otroka s strani stare matere, češ da bi se morala zavedati, da se ji otrok lahko izmuzne (in torej to preprečiti), še posebej, ker je za nezavarovani jeklenki vedela. Sodišče druge stopnje pravilnosti presoje o tem, da tožnikov prispevek dejansko predstavlja pravkar opisana opustitev njegove babice, ni niti izrecno potrdilo, niti zanikalo. Ker tožnik sodbe ni izpodbijal in je bilo po pritožbah toženih strank sporno le, ali je prispevek tožnika samo 10%, kot je bilo razsojeno, ali večji, je, kot je razumeti njegove razloge, zavzelo stališče, da niti primerjava s strani sodišča prve stopnje tožnikovi babici očitane opustitve skrbnosti z opustitvami skrbnost toženk ne utemeljuje presoje o od 10% večjem prispevku skrbnosti tožnika in da je očitana opustitev varstva tožnika le v manjši meri prispevala k nastanku škode.

17V 192. členu ZOR ureja predpostavke, pod katerimi je mogoče odstopiti od načela popolne odškodnine, zaradi oškodovančevega prispevka k škodi. Do znižanja odškodnine lahko privede samo objektivno upoštevano oškodovančevo ravnanje ali opustitev, ki je bilo v vzročni zvezi z nastankom škode; subjektiven odnos oškodovanca do nastanka ali povečanja škode je izključen. Povedano drugače: krivda ni predpostavka za presojo o obstoju in velikosti oškodovančevega prispevka k škodi. Zato povzročitelj škode lahko uveljavlja znižanje odškodnine zaradi prispevka oškodovanca tudi zoper tistega oškodovanca, ki po zakonu ne odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči drugim; tak oškodovanec je tudi otrok do dopolnjenega 7 leta starosti. Prispevek k škodi namreč še ne pomeni tudi odškodninske odgovornosti za škodo, saj oškodovanec ne posega v tujo zavarovano dobrino, pač pa v svojo, kršitev lastne pravne dobrine pa ni prepovedana. Zato oškodovanec ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil sam sebi, ampak mora le trpeti njene posledice v tistem delu, v katerem je sam prispeval k njenemu nastanku ali večjemu obsegu. Ugotavljata se le (ne)običajnost ravnanja oziroma opustitve in vzročna zveza. Zato sedaj veljaven Obligacijski zakonik ne govori več o deljeni odgovornosti, pač pa o prispevku oškodovanca k lastni škodi. In prav zato je materialnopravno pravilno sodišče izpodbijane sodbe, da je podan – sicer minimalen – prispevek tožnika zato, ker je zamajal nezavarovano jeklenko, pa čeprav je šlo za otroka, ki ne more biti odškodninsko odgovoren. Tako ravnanje glede na njegovo starost ni moglo biti nepričakovano, krivda oškodovanca pa že v splošnem ni relevantna, in tudi če bi bila, o njej v konkretnem primeru glede na oškodovančevo starost ne bi moglo biti govora, zato so neutemeljeni očitki drugotožene stranke, da nižji sodišči nista upoštevali tožnikove krivde (ki bi očitno morala imeti za posledico več kot 10% znižanje odškodnine) in da sodišče druge stopnje na tak očitek v njeni pritožbi ni odgovorilo.

18Odškodnina se zaradi prispevka oškodovanca zniža na dva načina (drugi odstavek 192. člena ZOR): če je mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja, potem oškodovanec ni upravičen do odškodnine za to škodo; če tega ni mogoče ugotoviti – in tako je tudi v konkretnem primeru – mu sodišče prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, praviloma tako, da določi razmerje glede na pomembnost vzrokov na povzročiteljevi in oškodovančevi strani. Glede na razloge (vsaj prvostopenjskega) sodišča tako okoliščino primera predstavlja, ko je oškodovanec otrok, ki je prispeval k nastanku škode, neustrezna skrb osebe, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo. Takšno je očitno tudi stališče ob toženih strank, saj v revizijah uveljavljata, da bi moralo sodišče zaradi premajhne skrbnosti tožnikove babice odškodnino zmanjšati za bistveno več kot 10%. Ali je to stališče pravilno ali ne pa za odločitev o revizijah toženih strank ni bilo pomembno; dejanske ugotovitve o okoliščinah nastanka obravnavanega škodnega dogodka namreč presojo o neskrbnosti (malomarnosti in s tem krivdi) tožnikove babice izključujejo: otroka ni pustila brez nadzora, pač pa ga je, nasprotno, držala za roko tudi medtem, ko sta stala pred trgovino in čakala znanko z vnukom, zato ni jasno, na kakšen način bi ga lahko še dodatno nadzirala in varovala. Tudi, ko se ji je izmuznil iz rok, je takoj stekla za njim, a se je otrok približal jeklenki, preden ga je uspela dohiteti. Po drugi strani pa presoja o morebitni pomanjkljivosti skrbnosti, ker ni predvidela te možnosti in preprečila, da bi se ji otrok izmuznil iz rok, skupaj z objektivnim prispevkom otroka samega, v primerjavi z izrazito neskrbnostjo druge toženke, ki je dve po 170 cm visoki in 30 kg težki jeklenki postavil nezavarovani na terasi, popolnoma prosto dostopni s pločnika, po katerem se dnevno giblje veliko število ljudi, tudi otrok, ob pravilni uporabi določb 192. člena ZOR, ne bi dopuščala zmanjšanja odškodnine za več kot 10%.

19Reviziji sta torej neutemeljeni in ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): V zadevi II Ips 11/2007 je bilo odločeno, da naročnik gradnje odgovarja za škodo tožnikov, ker je na avto njihovega v škodnem dogodku umrlega očeta padlo drevo, rastoče 5 m od ceste, ki so mu delavci pri gradnji ceste preveč posekali korenine, zato so strohnele, drevo pa je izgubilo stabilnost.