UPRS sodba I U 87/2011

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ s 1. točko izreka zavrgel zahtevo tožnika za vročitev odločbe, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, v 2. točki izreka pa zahtevo tožnika za pregled dokumentov v zadevi izdaje dovoljenja Zavodu A. zavrnil. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik zahteval vročitev odločbe, št. 31227-1/2008-129, izdane v skladu s 150. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in v postopku, ki je tekel na podlagi zahteve Zavoda A., v katerem tožnik ni imel položaja stranskega udeleženca, na podlagi drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Slednji ureja pravico do pritožbe. Glede na to, da zoper odločbo, katere vročitev tožnik zahteva, pritožba ni mogoča, organ ugotavlja, da je tožnik svojo zahtevo za vročitev oprl na napačno pravno podlago. Poleg tega, da zoper odločbo pritožba ni dovoljena, tožnik v postopku, v katerem je bila izdana zahtevana odločba, tudi ni bil udeležen kot stranski udeleženec, drugi odstavek 229. člena pa določa pravico do pritožbe in vročitve odločbe osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec. Tožnik je med postopkom dvakrat vložil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca, organ pa je obe zahtevi zavrnil s sklepoma. Zoper sklep, št. 31227-1/2008-33 z dne 17. 3. 2007, je tožnik vložil tožbo, sodišče pa je s sodbo, opr. št. I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010, sklep potrdilo. Drugo zahtevo je organ zavrnil s sklepom, št. 31227-1/2008-125. Organ je zato odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa. Dodal je še, da je zahtevano odločbo v vednost tožniku poslal že 21.10. 2010, vročena mu je bila 8. 11. 2010. Poleg tega je 25. 10. 2010 na sedežu organa v imenu tožnika ga. B.B., v spremstvu pooblaščenke tožnika iz Odvetniške družbe C., podala ustno zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, ki ji je bilo ugodeno in organ je ge. B.B. nemudoma izročil fotokopijo odločbe, kar pomeni, da tožnik z njo razpolaga. V zvezi s tožnikovo zahtevo za pregled dokumentov (ki jo je ta vložil na podlagi 82. člena ZUP) v zadevi izdaje dovoljenja Zavodu A. pa je organ navedel, da pravno korist tožnik izkazuje s tem, da izdano dovoljenje Zavodu A. nedvomno posega v njegove pravne koristi, saj se je z dovoljenjem odločalo tudi o pravicah na avdiovizualnih delih, katerih imetniki so tudi člani tožnika, kateremu je bilo izdano tudi začasno dovoljenje, s katerim je upravljal pravice vseh imetnikov pravic na avdiovizualnih delih v primeru kabelske transmisije, z imetniki pravic na avdiovizualnih delih oziroma tujimi organizacijami ima sklenjene ustrezne sporazume o zastopanju, z reprezentativnim združenjem kabelskih operaterjev pa ima tudi sklenjen sporazum o izkoriščanju pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del v Sloveniji. Svojo pravno korist je še utemeljeval z drugimi navedbami. Organ je ugotovil, da je bil tožnik imetnik začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki je prenehalo veljati 11. 10. 2010, ko je bilo izdano dovoljenje Zavodu A. V začasnem dovoljenju je bilo namreč izrecno navedeno, da velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Kot imetnik začasnega dovoljenja, ki je že prenehalo veljati, tožnik nima pravne koristi za pregledovanje dokumentov v postopku, ki je tekel na zahtevo druge stranke. Na pravno korist ne vpliva niti dejstvo, da tožnik združuje tudi avtorje oziroma imetnike avtorskih pravic na avdiovizualnih delih in da ima sklenjene sporazume oziroma pogodbe o izkoriščanju pravice kabelske retransmisije. Tožnik lahko v skladu z ZASP upravlja le tiste pravice in na tistih delih, za katere ima dovoljenje organa. Tožnik ima ''trajno'' dovoljenje, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, na podlagi katerega kolektivno upravlja avtorske pravice na avtorskih delih s področja glasbe. Tožnik lahko po 147. členu ZASP vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih, o katerem bo organ odločal v samostojnem postopku. Prav tako s to odločbo ni bilo poseženo v dovoljenje tožnika z dne 12. 3. 1998, saj se v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. ni odločalo o pravicah avtorjev glasbenih del, temveč o pravicah soavtorjev avdiovizualnih del. Po 105. členu ZASP sodi med soavtorje avdiovizualnega dela tudi skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu. Skladatelj glasbe v primeru avdiovizualnega dela nastopa v vlogi soavtorja avdiovizualnega dela in ne v vlogi avtorja glasbenega dela. Pravice skladatelja glasbe na avdiovizualnem delu zato na podlagi dovoljenja z dne 11. 10. 2010 upravlja Zavod A., pravice istega skladatelja na glasbenem delu pa tožnik na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998. Podobno se avtor glasbe lahko pojavi tudi v vlogi izvajalca in s tem imetnika sorodnih pravic, ki jih upravlja Zavod D. Tožnik z razlogi torej zasleduje svoj dejanski interes, ne pa pravnega, zato od pregledovanja dokumentov ne bi imel pravne koristi, ampak samo dejansko. Pravno korist bi imel v primeru, če bi že imel ''trajno'' dovoljenje za kolektivno upravljanje na avdiovizualnih delih, česar pa nima.

Tožnik je tožbo vložil iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi ter s sodbo odloči tako, da ugodi predlogu tožnika za vročitev odločbe in dovoli pregled dokumentov v zadevi izdaje dovoljenja Zavodu A., podrejeno pa, da sklep odpravi in vrne organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa, da naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka. Navedel je, da je kolektivna organizacija, ki združuje avtorje in imetnike pravic z glasbenega in tudi avdiovizualnega področja ter drugih imetnikov tovrstnih pravic na avtorskih delih. Tožnika so za uveljavljanje pravic pooblastili številni domači in tuji avtorji in drugi imetniki pravic, ki svojih pravic ne morejo uveljaviti drugače kot preko tožnika. V postopku, ki je tekel na podlagi zahteve Zavoda A., je tožnik zahteval udeležbo, vendar mu ta možnost ni bila dana. Organ je Zavodu A. dejansko izdal dovoljenje, začasno dovoljenje pa naj bi tožniku (čeprav tega izrek odločbe ne določa) z izdajo zahtevane odločbe prenehalo veljati, brez da bi tožnik lahko sodeloval v tem postopku. Meni, da je odločba nezakonita, ker Zavod A. ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja, kot tudi protiustavna zaradi kršitve avtorske pravice, pravice do enakega varstva pravic, enakosti pred zakonom in pravice od svobode združevanja, organ je odločal je mimo zahteve Zavoda, odločbe pa tudi ne bi smel izdati, ni ugotavljal dejanskega stanja v času izdaje izpodbijane odločbe, kršil načelo materialne resnice in izdal odločbo zasebni organizaciji, ki ne more biti kolektivna organizacija enakopravnih članov, saj je niso ustanovili avtorji in imetniki pravic, temveč uporabniki. Te okoliščine potrjujejo poseg v pravne koristi in interes tožnika, o čemer se organ sploh ni opredelil. Presojal tudi ni, da tožnik združuje tudi avtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih in da upravlja z repertoarjem avdiovizualnih del, da je bilo poseženo v njegovo trajno dovoljenje in začasno dovoljenje domnevno odvzeto, pri čemer tožnik za to sploh ni vedel, saj mu sodelovanje v postopku ni bilo omogočeno. V posledici je tako ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršeno pa je bilo tudi načelo materialne resnice. Tožniku se je s tem, ko je organ izdal odločbo z dne 11. 10. 2010, pravni status spremenil, saj mu je dovoljenje prenehalo, pri čemer mu sploh ni bila dana možnost, da bi v postopku sodeloval. To pa tudi pomeni grob poseg v ustavne pravice (načelo pravne države, pravica enakega varstva pravic, pravica do sodnega varstva, pravica do zasebne lastnine, svoboda gospodarske pobude in varstvo pravic iz ustvarjalnosti), saj je smisel teh določb, da državo izključijo iz pretiranega poseganja v samostojno upravljanje avtorjev oziroma imetnikov avtorskih pravic. S podelitvijo dovoljenja Zavodu A. je poseženo v vse te pravice. V tem postopku se je odločalo o načinu izvrševanja ustavne pravice iz ustvarjalnosti avtorjev, članov in pooblastiteljev tožnika. Tožniku sodelovanje ni bilo omogočeno, avtorji in imetniki pa sami tudi niso mogli sodelovati v postopku izdaje dovoljenja. Zahtevana odločba po mnenju tožnika tudi ne nudi enakega varstva avtorskih pravic. Sporna odločba se v primeru kabelske retransmisije nanaša zgolj na soavtorje, medtem ko ostale kategorije imetnikov pravic (producente in televizijske programe) mirno spregleda, kar glede na prenehanje veljavnosti dovoljenja tožniku v celoti ne more vzdržati. V posledici tega je jasno, da so pooblastitelji tožnika, izdajatelji televizijskih programov in svetovni producenti (ki jih zastopa E., preko njih pa tožnik) ostali brez možnosti svojih pravic v RS. Organ je z zahtevano odločbo tudi posegel v trajno dovoljenje tožnika, saj je z odločbo podelil tretji osebi pravico uveljavljati in zbirati avtorska nadomestila za uporabo naročene glasbe v avdiovizualnih delih v primeru, če se ta dela kabelsko retransmisirajo. S tem se tožniku onemogoča zbiranje avtorskih nadomestil za uporabo naročene glasbe (tudi) v TV programih za primere, ko se ta dela ne retransmisirajo preko kabla, ampak npr.: preko sobne antene. Organ v obrazložitvi zahtevane odločbe ne pojasni, kako bodo uporabniki ločevali med tem, ali je glasba, ki se predvaja v filmu ali drugi avdiovizualni oddaji v njihovih televizijskih programih ustvarjena po naročilu ali ne. Ni jasno, komu bo treba pošiljati te podatke in komu plačevati za uporabo glasbe, ki je bodisi naročena, bodisi ne. Ta odločba je tudi dejansko neizvršljiva. Tožnik je še poudaril, da v primerih, ko je lahko pravni interes na podlagi nejasnih materialnih predpisov težko ugotovljiv, potrebno v dvomu pravni interes in s tem pravno korist priznati in omogočiti sodelovanje v postopku. 229. člen, na katerega je organ oprl svojo razlago, ureja tudi, kdo ima poleg stranke pravico do vročitve odločbe in kdo lahko poleg stranke vloži pritožbo. Vročitev odločbe lahko zahteva oseba, ki zanj ni vedela in se ga zato ni mogla udeleževati, ki ji ni bila izdana odločba in ki izkazuje pravni interes (142. člen ZUP v povezavi z 229. členom ZUP). Pritožbo pa lahko poleg stranke vloži tudi druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Razlaga organa, kot izhaja iz sklepa, je zato napačna. Ustavno sodišče je v odločbi, št. U-I-219/03 v letu 2005 zapisalo, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi moralo biti to pravno sredstvo zagotovljeno znotraj konkretnega postopka, temveč lahko funkcijo pravnega sredstva izjemoma opravi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku, kar zlasti velja v primerih, ko inštančno odločanje ni v funkciji poenotenja upravne prakse. Zato je mogoče v primerih, ko o posamezni upravni zadevi odločajo najvišji organi posameznih vej oblasti ali strokovni organi, ki so v ta namen ustanovljeni z zakonom kot organi na prvi in zadnji stopnji, mogoče šteti upravni spor kot ''drugo pravno sredstvo'' v smislu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, vendar pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen inštančnosti, to je, da je pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. To stališče je treba upoštevati tudi pri razlagi drugega odstavka 229. člena ZUP. V ZUS-1 namreč ni določbe, ki bi urejala položaj iz tega člena. S tega vidika bi lahko govorili o neustavni pravni praznini, ki pa jo lahko zapolnimo z logično in namensko razlago tega člena. Logično namreč je, da v primeru, ko poseben zakon (v obravnavanem primeru 150. člen ZASP) izključuje pritožbo, ki jo drugi odstavek 229. člen ZUP dopušča, te določbe ZUP ni mogoče razlagati tako, da na njegovi podlagi ni mogoče zahtevati vročitve zaradi vložitve drugega pravnega sredstva, ki je zagotovljeno namesto izključene pritožbe, tj. tožbe za začetek upravnega spora. Stališče organa je tako napačno in v nasprotju s 25. členom Ustave RS. Navedba organa, da je tožniku odločbo posredoval, je zato s tega stališča popolnoma irelevantna. Tudi z vidika udeležbe organ napačno razlaga to določbo. Tožnik seveda ni bil udeležen, je pa ves čas postopka uveljavljal pravico biti udeležen, kar je organ zavrnil. Obe zahtevi sta sicer res bili zavrnjeni, vendar je v obeh primerih spor še odprt – zadeva opr. št. I U 653/2009 je v revizijskem postopku, v zadevi I U 1739/2010 pa o tožbi še ni bilo odločeno. Organ zato ne bi smel izdati obvestila o pravnomočni odločbi na svoji spletni strani. Tudi sklepi, kot je izpodbijani, se morajo skladno z razlago pravice do učinkovitega pravnega sredstva izvršiti oziroma se na njihovi podlagi postopek izdaje odločbe nadaljuje šele, ko so pravnomočni. Navedeno pomeni, da sklep, s katerim organ osebi ne prizna lastnosti stranke, postane izvršljiv s pravnomočnostjo, kar pomeni, da zahtevana odločba še ne bi smela biti izdana. Glede na zgoraj povedano tožnik tudi meni, da utemeljeno zahteva vpogled v spis v postopku, v katerem se je odločalo tudi o njegovih pravicah, predvsem pa o prenehanju njegovega dovoljenja in se na vse zgoraj povedano tudi sklicuje.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ni res, da je tožnik razpolagal do izdaje odločbe z dvema dovoljenjema. Tožnik je namreč razpolagal in še vedno razpolaga z dovoljenjem št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, na podlagi katerega kolektivno upravlja pravice avtorjev in drugih imetnikov pravic na avtorskih glasbenih delih. Začasno dovoljenje pa je bilo izdano na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP in se je nanašalo na avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, kar pomeni, da je pokrivalo samo avtorsko pravico kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih. Sporna odločba pa je obsežnejša, saj poleg tega ureja tudi pravico do nadomestila za tonsko ali vizualno snemaje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP za avtorje avdiovizualnih del, filmske producente in izvajalce v avdiovizualnih delih. Organ je tudi pojasnil, da je začasno dovoljenje tožnika prenehalo veljati na podlagi 2. točke izreka začasnega dovoljenja, tožnik pa v postopku ni sodeloval, ker za to ni imel pravnega interesa. Tožnik namreč nikoli ni izpolnjeval pogoja za izdajo ''trajnega'' dovoljenja za upravljanje teh pravic, saj ni bil kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, zaradi česar tudi ne more imeti pravnega interesa v postopku, ki je tekel na zahtevo druge osebe za pridobitev tega dovoljenja. Zgolj zaradi vključitve nekaterih avtorjev avdiovizualnih del k tožniku pa to že ne pomeni, da je tožnik postal taka kolektivna organizacija. Ker pa tožnik ni taka organizacija, to pomeni, da izdaja dovoljenja Zavodu A. ne bi vplivalo na avtorje glasbenih del, ki jih zastopa tožnik, saj so to imetniki pravic na glasbenih delih, o teh pravicah pa se v postopku, ki je tekel na zahtevo Zavoda A., ni odločalo. V postopku izdaje sporne odločbe se je odločalo o tem, ali pravna oseba, ki je vložila zahtevo, izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja. 60. člen Ustave, na katerega se sklicuje tožnik, je zakonodajalec realiziral z določitvijo obveznega kolektivnega upravljanja avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije (tretji odstavek 147. člena ZASP). Tako tudi Upravno sodišče v sodbi, opr. št. I U 1082/2010 z dne 1. 2. 2011. Sporna odločba pa se nanaša na več pravic in več imetnikov pravic, na kot se je nanašalo začasno dovoljenje. Tožnik očitno ne razume, kdo ima na podlagi ZASP avtorske pravice na avdiovizualnih delih. RTV organizacije in filmski producenti so nosilci sorodnih pravic, avtorskih pa le v primeru, ko so le-te nanje prenesene. Pravice RTV organizacij ureja 137. člena ZASP, pravice filmskega producenta pa 134. in 135. člen ZASP. Filmski producent svoje sorodne pravice kabelske retransmisije sploh nima, RTV organizacija pa lahko pravico kabelske retransmisije upravlja individualno. Po 105. členu ZASP med soavtorje avdiovizualnega dela sodi tudi skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu. Skladatelj te glasbe tako ne nastopa v vlogi avtorja glasbenega dela v tem primeru. Pravice skladatelja na avdiovizualnem delu zato na podlagi sporne odločbe zastopa Zavod A., pravice istega skladatelja na glasbenem delu pa tožnik. Glede razlage 229. člena ZUP in zagotavljanja pravice do rednega pravnega sredstva pa toženka meni, da je redno pravno sredstvo zoper odločbo ali sklep toženke zagotovljeno z možnostjo vložitve tožbe v upravnem sporu in je njena razlaga 229. člena ZUP pravilna. Tožnik pa je tudi vložil predlog za obnovo postopka 8. 12. 2010. Drugi odstavek 150. člena ZASP pa določa le, da se obvestilo o pravnomočni odločbi o dovoljenju objavi v Uradnem listu RS, pri čemer citirani člen ne določa pravnega učinka takšne objave. Ker ZASP ne ureja teh vprašanj, se uporabljajo določbe ZUP. Po prvem odstavku 224. člena je odločba, ki se je ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Z dokončnostjo prične stranka izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Po 1. točki drugega odstavka istega člena pa odločba postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena. Prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, razen če zakon določa drugačne. Ker noben zakon ne določa drugače, je sporno odločbo lahko izdala pred pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi udeležbe tožniku v postopku izdaje sporne odločbe. Toženka pa tudi nikjer ni trdila, da je odločba pravnomočna. Poudarila je še, da začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 tožniku ni prenehalo veljati na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP , temveč na podlagi 2. točke izreka začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3, kot že navedeno. Toženka pa tožniku tudi nikoli ni oporekala pristojnosti za kolektivno upravljanje pravic na glasbenih delih. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrženju zahteve tožnika za vročitev odločbe ter zavrnitvi zahteve tožnika za pregled dokumentov.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožnik vložil zahtevo za vročitev odločbe – dovoljenja št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, ter zahtevo za pregled dokumentov v zadevi izdaje dovoljenja Zavodu A. Zahtevo za vročitev odločbe je oprl na drugi odstavek 229. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10), zahtevo za pregled dokumentov pa na 82. člen ZUP, utemeljeval pa ju je z naslednjimi dejstvi: - da je kolektivna organizacija, ki združuje (med drugim) tudi avtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih, - da se je z izdajo dovoljenja Zavodu A. poseglo v njegove pravice, ker je do sedaj imel začasno dovoljenje, s katerim je uveljavljal pravice vseh imetnikov pravic na avdiovizualnih delih v primeru kabelske retransmisije, - ter da ima z imetniki pravic na avdiovizualnih delih oziroma tujimi organizacijami sklenjene ustrezne sporazume o zastopanju, tak sporazum ima sklenjen tudi z reprezentativnim združenjem kabelskih operaterjev o izkoriščanju pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del in da ima bazo avdiovizualnih del z obsegom preko 3.500 že izvedenih in retransmisiranih del ter verjetno večji repertoar zaradi podpisanih mednarodnih pogodb s tujimi društvi od repertoarja Zavoda A., kar kaže v smislu 149. člena ZASP (Uradni list RS, št. 16/07 – ZASP-UPB3 in sprem. 68/08) na učinkovitejše upravljanje te pravice s strani tožnika. Upravni organ je zahtevo tožnika za vročitev odločbe zavrgel, ker zoper odločbo, katero tožnik zahteva, ni možna pritožba, tožnik pa v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ni bil in tudi ni mogel biti udeležen kot stranski udeleženec, zaradi česar je po oceni organa zahteva oprta na napačno pravno podlago. Zahtevo za pregled dokumentov pa je organ zavrnil, ker tožnik s svojimi navedbami ni izkazal pravnega interesa, saj mu je začasno dovoljenje, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2000, za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del prenehalo veljati z izdajo zahtevane odločbe, s katero se ni poseglo v tožnikovo dovoljenje, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, ker pa tožnik s temi pravicami ne upravlja, tudi ni pravno relevantno, da združuje tudi avtorje oziroma imetnike pravic na avdiovizualnih delih oziroma da ima sklenjene pogodbe o izkoriščanju pravic kabelske retransmisije.

Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna. Drugi odstavek 229. člena ZUP določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže; zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Glede na enostopenjski postopek, ki velja za obravnavani primer (ko zoper odločbo ali sklep pristojnega organa ni dovoljena pritožba, možna pa je tožba v upravnem sporu, o kateri odloča upravno sodišče na svojem sedežu – 150. člen ZASP), je organ zato pravilno zaključil, da tožnikovi zahtevi ni možno ugoditi že zato, ker citirana pravna podlaga v zahtevi tožnika ureja le pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, torej v primerih dvostopenjskega upravnega postopka. Namen citirane določbe je namreč ravno v tem, da se stranskemu udeležencu (torej osebi, ki bi ji morala biti vročena prvostopna odločba zaradi varovanja njenega pravnega interesa) omogoči vložitev pritožbe znotraj upravnega postopka. Na zmotno razlago citirane določbe tudi ne kaže stališče Ustavnega sodišča v odločbi, št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, po katerem lahko funkcijo pravnega sredstva (glede na pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS) izjemoma opravi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku (in ne le ''drugo pravno sredstvo'' znotraj konkretnega postopka), saj tudi Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) osebi, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ne omogoča vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). To, da tožnik ni bil in tudi ni mogel biti stranski udeleženec v obravnavanem postopku, pa je (in kar sicer navaja kot nadaljnji razlog za zavrženje te zahteve) ugotovil tudi upravni organ. To dejstvo pa med strankami tudi ni sporno.

Organ je izčrpno in v zadostni meri utemeljil tudi zavrnitev zahteve tožnika za pregled dokumentov po drugem odstavku 82. člena ZUP (sodišče zato ne more pritrditi tožniku, da se organ o teh njegovih razlogih ni opredelil). Po tej določbi ima vsakdo drug (poleg stranke) pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Tudi sodišče ocenjuje, da tožnik z začasnim dovoljenjem, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, svoje pravne koristi oziroma pravnega interesa ni izkazal. Z začasnim dovoljenjem, izdanim na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, je bilo tožniku začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, vendar le do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, kar je bilo izrecno določeno v drugem odstavku izreka tega začasnega dovoljenja. Tožnik tako ne more uspeti z ugovorom, da izrek odločbe z dne 11. 10. 2010 ni vseboval ugotovitve o prenehanju veljavnosti začasnega dovoljenja tožniku, saj je bila časovna veljavnost začasnega dovoljenja določena že v samem začasnem dovoljenju oziroma njegovem izreku. Zgolj imetništvo začasnega dovoljenja pa tudi ne daje osebi, ki tako dovoljenje ima, pravico do udeležbe v postopku za izdajo ''trajnega'' dovoljenja, saj je v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje tam navedenih pravic po 146. - 150. členu ZASP stranka oziroma udeleženec le pravna oseba, ki je podala pisno vlogo za izdajo dovoljenja in v primeru, če druga pravna oseba tako dovoljenje (tj. dovoljenje po 146. členu ZASP) že ima, tudi slednja pravna oseba. Začasno dovoljenje, izdano po tretjem odstavku 189. členu ZASP, pa med dovoljenja, izdana po 150. členu ZASP, ne sodi. S takim postopanjem pa zato organ tudi ni posegel v ustavne pravice tožnika (načelo pravne države, načelo enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva, pravico do zasebne lastnine, svobodo gospodarske pobude in varstvo pravic iz ustvarjalnosti). Ker tožnik ne upravlja z pravicami imetnikov avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, pravnega interesa tudi ne more izkazati s že sklenjenimi pogodbami o izkoriščanju pravic kabelske retransmisije oziroma z dejstvom, da združuje tudi avtorje oziroma imetnike avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, lahko pa kadarkoli na podlagi 147. člena ZASP vloži vlogo za izdajo dovoljenja za upravljanje teh pravic in v tem postopku glede na svoja zatrjevanja izkaže, da bi lahko zagotovil učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljal obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP). Dovoljenje, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, pa se nanaša na kolektivno upravljanje pravic avtorjev in drugih imetnikov pravic na avtorskih glasbenih delih, ne pa na avdiovizualnih delih, zaradi česar pravnega interesa tožniku tudi iz tega razloga ni mogoče priznati.

Tožbene ugovore, ki jih tožnik uveljavlja v zvezi z nezakonitostjo dovoljenja z dne 11. 10. 2010 in protiustavnostjo ravnanja organa pri njegovi izdaji (ki jih tožnik v zahtevi sicer sploh ni uveljavljal, zaradi česar jih organ tudi ni mogel presoditi) ter ugovor, da organ še ne bi smel izdati zahtevane odločbe pred pravnomočnostjo sklepov o zavrnitvi zahteve tožnika o udeležbi v postopku glede na pravila o izvršljivosti odločb, pa sodišče v tem upravnem sporu, ko presoja zakonitost odločitve upravnega organa o zahtevi tožnika za vročitev odločbe in zahtevi za pregled dokumentov, ne more upoštevati, saj za ta upravni spor niso pravno relevantni.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep pa je pravilen in zakonit, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče še dodaja, da je tožnik zoper odločbo – dovoljenje, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, že sprožil upravni spor, ki ga je sodišče vodilo pod opr. št. I U 1704/2010. S sklepom, opr. št. I U 1704/2010 z dne 8. 12. 2010, je tožbo zavrglo. Zoper citirani sklep je tožnik vložil pritožbo, o kateri Vrhovno sodišče RS še ni odločilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.