VSRS Sodba II Ips 1083/2008

Revizija se zavrne.

Stranski intervenient mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 506,74 EUR.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine delno utemeljen. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči 16. 6. 2001, ki jo je povzročil stranski intervenient, tožnik pa je bil sopotnik v vozilu. Ocenilo je, da je tožnik zato, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in ker je prisedel v vozilo k stranskemu intervenientu, čeprav je bil ta pod vplivom alkohola, s 30 % soprispeval k nastanku škode. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka in valoriziranega zneska že izplačane odškodnine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo še 1.363,89 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo. Glede odločitve o tožnikovem soprispevku je pritožbo v celoti zavrnilo, glede višine prisojene odškodnine pa je pritožbi tožnika delno ugodilo in je prisojeno odškodnino zvišalo na 16.189,21 EUR. Sicer je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper takšno odločitev stranski intervenient na strani tožene stranke vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da se je škodni dogodek zgodil v obdobju, ko regres še ni bil limitiran, kar pomeni, da bo glede na višino svojega osebnega dohodka, ki znaša le 400 EUR mesečno, dolg odplačeval celo življenje. Stranski intervenient poudarja, da mu je tožnik dal v uživanje alkoholno pijačo nato pa ga je izzval, naj gre za volan, pred škodnim dogodkom pa ga je tudi nagovarjal, naj beži pred policisti, kar vse je pripeljalo do izgube kontrole nad vozilom in prometne nesreče. Opozarja, da tožnik ni napravil osnovnega za svojo varnost, ker ni uporabil varnostnega pasu, to pa je bilo ključno za nastanek poškodb. Meni, da se je pokazalo, da je to odločilno, saj je on sam v enaki situaciji ostal brez večjih poškodb, tožnik pa je bil hudo poškodovan. Opozarja, da je sodišče druge stopnje narobe uporabilo tretji odstavek 159. člena in 191. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Poudarja, da je tožnik po nepotrebnem zavlačeval postopek, poleg tega pa je bilo tožnika še po nesreči mogoče videti pri najtežjih opravilih, ob uživanju alkoholnih pijač in podobno. Meni, da največ o tožnikovem zdravstvenem stanju povedo izvidi in izvedensko mnenje, ki po zaključenem zdravju ne vidijo ne poslabšanja stanja, niti kakšnih novih in neozdravljenih bolezenskih sprememb. Stranski intervenient meni, da je ob upoštevanju navedenega, zlasti pa tožnikovega soprispevka, sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Opozarja tudi, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, zlasti z listinami v spisu. Po njegovem mnenju gre predvsem za neskladje med izvedenskim mnenjem in razlogi v zvezi s trajanjem telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da so razlogi sodbe tudi v nasprotju z izpovedbo stranskega intervenienta in prič. Opozarja, da je oškodovanec doma na kmetiji, in da so ga on in druge priče videli pri najtežjih kmečkih opravilih in tudi na višini, ko so prekrivali streho. Zagotovo je dobil hudo telesno poškodbo, ki pa na srečo ni zapustila tako hudih posledic, kot se prikazujejo.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da je sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo in so neutemeljene navedbe revidenta, ki skušajo omajati pravilnost odločitve kazenskega sodišča, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na tretji odstavek 159. člena ZOR. Opozarja, da gre za izpodbijanje dejanskega stanja, saj je sodišče ugotovilo, da se je stranski intervenient v alkoholizirano stanje spravil sam in to še preden je prišel k tožniku. Poudarja, da ni vplival na revidenta, naj ne ustavlja, pa tudi težjih fizičnih del po poškodbi ni opravljal. Opozarja, da je sodišče kljub temu, da je že sam zato, ker je v izhodišču priznal 20 % soprispevek, postavil nižji odškodninski zahtevek, tega še znižalo za 30 % odstotkov, kar pomeni, da mu je bila prisojena prenizka, nikakor pa ne previsoka odškodnina. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

tožnik je bil sopotnik v vozilu, ki ga je vozil stranski intervenient. Voznik je imel ob nesreči 1.25 do 1.42 gramov na kilogram alkohola v krvi, je pa zapeljal s ceste, ko je hotel pobegniti pred policisti;

tožnik ob nesreči ni bil pripet z varnostnim pasom, zaradi česar ga je vrglo iz avtomobila. Če bi bil pripet, ne bi prišlo do panfacialne frakture glave in zloma baze lobanje. Sodišče oceni, da je tožnik s tem z 20 % soprispeval k nastanku škode;

tožnik bi iz obnašanja stranskega intervenienta moral ugotoviti, da je pod vplivom alkohola in se ne bi smel peljati z njim. Sodišče oceni, da je s tem še z dodatnimi 10 % soprispeval k nastanku škode;

tožnik je bil 36 dni hospitaliziran, 11 mesecev se je ambulantno zdravil, imel je 10 dni hude bolečine in zmerno hude 30 dni, nevšečnosti, ki so zdravljenje spremljale, z nadaljnjimi zmernimi bolečinami in občasnimi bolečinami tudi v prihodnje;

tožnik je bil ob nesreči star 23 let in ima po kompliciranem zlomu obraznega skeleta vdrti levo ličnico in levo oko, v levo ima zvito nosno piramido, zaradi česar težko diha in je izgubil vonj. Ima asimetričen obraz, postooperativno brazgotino na čelu, brazgotine na desni frontalni regiji, pod levim očesom in v levem vestibulumu ter rahlo deformacijo leve strani zgornje ustnice. Zaradi zloma lobanje ima glavobole, po pretresu možganov ima manjšo sposobnost koncentracije, peša mu sluh, kar se bo še poslabševalo, na levem očesu ima za 60 % zmanjšan vid, zmanjšan globinski vid, delno okvaro desnega okulomotoriusa in levega n. ulinarisa, ima 90 % izgubo voha.

tožnik 6 do 12 mesecev ni bil sposoben za športne aktivnosti, ni sposoben poklicno upravljati cestnega vozila, ne more opravljati dela na višini in ozki stojni površini ter v prostorih, kjer obstaja nevarnost sproščanja škodljivih plinov ali nevarnost poškodbe drugega očesa, ne more opravljati dela avtoličarja, za katerega se je izučil in ga je opravljal pred poškodbo, invalidska komisija pa ga je uvrstila v III. kategorijo invalidnosti.

7Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da stranski intervenient v postopku pred sodiščem prvem stopnje sploh ni uveljavljal ugovora, da obstajajo pogoji za uporabo 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine (škoda ne sme biti povzročena namenoma niti iz hude malomarnosti), zato sodišče teh pogojev tudi ni ugotavljalo. Stranski intervenient se tudi ni pritožil zoper prvostopenjsko sodbo glede odločitve o temelju njegove odškodninske obveznosti. Ker sodišče druge stopnje glede temelja odškodninske obveznosti, kamor spada tudi odločitev o tožnikovem soprispevku, pritožbi tožnika ni ugodilo in v ničemer ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, stranski intervenient z revizijo odločitve sodišča druge stopnje v tem delu ne more več izpodbijati. Vrhovno sodišče zato na revizijske navedbe v zvezi s temeljem odškodninske obveznosti ne odgovarja.

8Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči nista zagrešili očitane bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje obsega tožnikove nepremoženjske škode ni ugotovilo le na podlagi končnega povzetka v izvedenskem mnenju, ampak na podlagi celovite ocene vseh dokazov, zlasti tudi celotne zdravstvene dokumentacije in izpovedi tožnika. Izpoved stranskega intervenienta ter prič je sodišče ocenilo skupaj z drugimi dokazi in prišlo do ugotovitve, da je obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika manjši kot pa je zatrjeval in izpovedoval tožnik, zato so revizijski očitki v tej smeri neutemeljeni. Stranski intervenient v reviziji tudi navaja, da gre za neskladje med izvedenskim mnenjem in razlogi v zvezi s trajanjem telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšno pavšalno izpodbijanje odločitve sodišča ne omogoča resnega revizijskega preizkusa, saj bi moral stranski intervenient v reviziji natančno navesti, katere ugotovitve sodišča so v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

9Upoštevajoč ugotovljeni obsegu strahu, duševnih in telesnih bolečin pa primerjava z odškodninskimi primeri, ki so s tožnikovim primerljivi (glej predvsem primere od številke II/7 (stran 266) do številke II/12 (str. 268) v A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2010) pokaže, da je bila tožniku prisojena pravična odškodnina.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločitev, da stranski intervenient sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora stranski intervenient tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 506,74 EUR (900 točk po 0,46 EUR, 2% mat. stroške in od vsega še 20 % DDV).