VSK sklep CDn 8000000087/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1S sklepom opr. št. Dn z dne 11.2.2011 je zemljiškoknjižna referentka dovolila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 3.7.1998 in kupoprodajne pogodbe z dne 14.1.2011 vknjižbo lastninske pravice v korist Š.P. in sicer na nepremičnini vpisani v k.o. P., identifikacijski znak: 12.E.

2Zemljiškoknjižna sodnica je s sklepom opr. št. Sdn, ki je bil izdan na podlagi podatka v predložitvenem poročilu 9.8.2011 in vročen pritožitelju 25.8.2011, ugovor nasprotnega udeleženca zavrnila in potrdila izpodbijani sklep.

3Nasprotni udeleženec v pritožbi proti sklepu zemljiškoknjižne sodnice ponavlja razloge ugovora. Meni, da prva kupoprodajna pogodba z dne 3.7.1998 ni vsebovala zemljiškoknjižnega dovolila v smislu 32. člena ZZK-1 v zvezi z določbo 23. člena SPZ, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati glede na določbo 246. člena ZZK-1, ki določa, da se za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče še ni odločilo do uveljavitve tega zakona uporablja določbe ZZK-1. Ker je bil v tej zadevi predlagan vpis šele 19.1.2011, bi moralo zemljiškoknjižno sodišče upoštevati to določbo. Kupoprodajna pogodba z dne 3.7.1998 ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi zadoščal formalnim pogojem glede vknjižbe, saj niso izpolnjeni pogoji iz 31. in 32. člena ZZK-1. Pritožnik je še vedno vpisan kot lastnik, zato ima pravni interes za udeležbo v postopku. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se vknjižba ne dovoli.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obličnost razpolagalnega, pri prenosu stvarnih pravic stvarnopravnega posla, določajo stvarnopravni predpisi. Zemljiškoknjižna pravila pa vsebujejo le formalne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko dovoli vpis. Tako je treba brati tudi določbo 246. člena ZZK-1, ki ima poleg prvega odstavka tudi druga pravila. V poglavju o »posebnih določbah o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila« (členi 33 do 38 ZZK-1) so določbe o formalnih pogojih, ki jim mora zadostiti predlagatelj vknjižbe pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila. Kakšna mora biti vsebina zemljiškoknjižnega dovolila, da je veljavna, pa se presoja po stvarnem pravu, ki se je prav glede zemljiškoknjižnega dovolila pri nas v preteklosti zelo spreminjalo. V času, ko se je civilno pravo opiralo še na avstrijski pravni sistem, je bila obvezna intabulacijska klavzula. V letu 1995 je Zakon o zemljiški knjigi opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo in se zadovoljil z overitvijo podpisa zemljiškoknjižnega prednika na pogodbi, ki je podlaga za nastanek zemljiškoknjižne spremembe. Šele Stvarnopravni zakonik, ki je začel veljati 1.1.2003, je kot materialnopravni predpis ponovno uvedel zemljiškoknjižno dovolilo v strogi oblični formi kot pogoj za vknjižbo pravice v zemljiško knjigo. V 267. členu pa je predpisal, da pravni posli, ki so bili veljavno sklenjeni pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi tudi, če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po tem zakonu. Če je bil pred uveljavitvijo tega zakona veljavno sklenjen pravni posel, ki predstavlja pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo, se vpis na podlagi tega pravnega naslova izvede po pravilih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona. Ta določba torej jasno pove, da za kupoprodajno pogodbo, ki je bila sklenjena v 1998, ni mogoče zahtevati, da bi vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo v obliki, ki jo od 1.1.2003 v 23. členu predpisuje SPZ. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je prva pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, ker je sestavljena v skladu s predpisi, ki so veljali v času njene sklenitve, je zato pravilno, pritožbene navedbe pa zmotne, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1 neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je dovoljena vknjižba lastninske pravice na predlagatelja.