VSM sklep IV Kp 47460/2010

Pritožbi zagovornice obdolžene N.C. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo N.C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 5 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, ko mora po tretjem odstavku 50. člena KZ oškodovani družbi R. d.o.o. v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe vrniti znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 2.961,03 EUR, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana, določena kazen pa tudi izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani družbi prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 2.961,03 EUR, v presežku je bila družba napotena na pravdo, medtem ko mora obdolžena po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka v višini 77,60 EUR in sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica iz, kot je zapisala, vseh pritožbenih razlogov, obrazloženo pa le zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4Pritožnica šteje sodbo za nezakonito zato, ker obdolženi, med drugim ni bila dana možnost, da se ji sodi v njeni navzočnosti. S tem po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem bi namreč sodišče prve stopnje 9. 3. 2011 ne smelo nadaljevati z glavno obravnavo, saj je obdolžena tega dne opravičeno izostala.

5Pravica do sojenja v navzočnosti je eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem postopku iz druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v področnem zakonu udejanjena, med drugim tudi z izjemnostjo sojenja v nenavzočnosti oziroma ko je to dovoljeno pod posebej določenimi pogoji. Ti morajo biti tolmačeni ozko in preizkušeni z upoštevanjem posebnosti vsakega posameznega primera. Šele na takšni podlagi je mogoče ugotoviti, ali se je konkretni obdolženec po pravilnem vabljenju s svojim ravnanjem (običajno z neopravičeno odsotnostjo) navedenemu pravnemu jamstvu odpovedal.

6Po razlogih sodišča prve stopnje in bržkone po pritožbeni obrazložitvi ni dvoma, da je bila obdolžena na navedeno nadaljevanje glavne obravnave pravilno vabljena, s tem da po razlogih izostanka ni opravičila, medtem ko je bilo to po pritožbeni obrazložitvi storjeno s pritožničine strani. Zadnje, izhajajoč iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 123) nedvomno drži in je tako le še preizkusiti utemeljenost razlogov, zaradi katerih se obdolžena glavne obravnave ni udeležila.

7Pritožbeno sodišče v zvezi z zgornjim najprej izpostavlja, da obdolžena na nadaljevanje glavne obravnave ni pristopila in da niti iz pritožničinih navedb iz zapisnika o tem procesnem dejanju ni jasno, zakaj to fizično ni (z)mogla storiti. Obdolženkin obisk pri osebnem zdravniku zaradi podaljšanja bolniškega staleža in ne morebiti zaradi nujnega nudenja medicinske pomoči, njene fizične nezmožnosti, seveda ne pojasnjuje. Sposobnost pristopiti na glavno obravnavo in sposobnost učinkovite obrambe sta lahko, čeprav povezani, še vedno dve samostojni sposobnosti, zaradi česar je treba včasih vedeti, kaj je tisto, kar je posameznikov prihod na sodišče neposredno onemogočalo in kaj je preprečevalo, da bi se pred obtožbo učinkovito branil. Odgovor na prvo zahtevo ne določa zgolj vsebine druge zahteve, ampak jo tudi kontrolira in se mu v takšnih primerih kot je obravnavani, ne gre odpovedati.

8Spet po drugi strani pritožbeno sodišče ni moglo mimo priloženega zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja z dne 9. 3. 2011, izdanega na predpisanem obrazcu in ne mimo drugega zdravniškega potrdila z dne 3. 2. 2011 ter zlasti ambulantnih izvidov, na katere se je pritožnica sklicevala in zaradi katerih tudi samo meni, da bi morala biti obdolženkina sposobnost udeležiti se in braniti na glavni obravnavi dodatno preizkušena. Le tedaj, in ko bi bilo ugotovljeno, da obdolžena glede obeh sposobnosti obravnavanega dne ni bila prizadeta, bi bila domneva o odpovedi zgornjemu pravnemu jamstvu potrjena in bi glavna obravnava, ob ostalih izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 442. člena ZKP smela biti opravljena v njeni nenavzočnosti. V nasprotnem je škoda za pravice obrambe neizogibna, zakonitost same sodbe pa dvomljiva. Pritožničina prizadevanja so zato v tem delu utemeljena.

9Z ostalimi se pritožbeno sodišče z ozirom na učinke ugotovljene kršitve iz prvega odstavka 391. člena ZKP ni ukvarjalo, saj se pravica do sojenja v navzočnosti po naravi stvari nahaja pred pravico do izvajanja dokazov v lastno korist in obe pred dejanskimi ugotovitvami, ki zadevajo utemeljenost obtožbe. Je pa po drugi strani pritožbo preizkusilo še v delu, ko pritožnica mestoma neumerjeno terja sojenje pred drugim sodnikom posameznikom ter ugotovilo, da za kaj takšnega ni nobene potrebe. V ponovljenem sojenju je treba namreč (čeravno s pomočjo stalno navzočega izvedenca medicinske stroke) le dodatno paziti na obdolženkino procesno sposobnost ter po njenem zagovoru, izvedenem dokaznem postopku in po besedi strank o zadevi znova odločiti.