UPRS sklep I U 977/2011

Tožba se zavrže.
Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zaradi molka v zvezi z pritožbo, ki jo je vložila zoper odločbo (pravilno: sklep) Davčnega urada Ljubljana, št. DU 4295-1321/10-1-08021-05-PO z dne 29. 9. 2010. V tožbi navaja, da je izpolnila vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Problem pa je, da Davčni urad Ljubljana pravočasne pritožbe noče odstopiti pristojnemu drugostopnemu davčnemu organu. V nadaljevanju je tožena stranka sodišču sporočila, da ni in tudi ni mogla odločati v zadevi, saj je prvostopni organ s svojim sklepom št. DT 42916-232/2011-1-0802-08 z dne 17. 6. 2011 o pritožbi tožeče stranke odločal sam, in izdani sklep tudi vročil tožeči stranki po pooblaščencih. Tožeča stranka je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ prejel v reševanje 8. 7. 2011 in bo o njej odločil v najkrajšem možnem času.

Glede na dano situacijo je tožeča stranka v svoji vlogi tožbo zaradi molka skrčila na tisti del pritožbe, ki se je nanašal na povrnitev stroškov postopka. Navaja, da prvostopni organ v tem delu v svojem sklepu z dne 17. 6. 2011 ni odločil, zaradi česar se je na omejeni sklep tudi pritožila. Prvostopni davčni organ torej ni v celoti ugodil pritožbi.

V zvezi s slednjim tožena stranka odgovarja, da je imela v ponovljenem postopku tožeča stranka možnost izpodbijati sklep z dne 17. 6. 2011, tudi iz razloga, ker prvostopni organi ni odločil o stroških postopka. Tožeča stranka je slednje tudi storila. Navedeno pa po mnenju tožene stranke ne predstavlja molka organa.

Po mnenju sodišča je potrebno tožbo zavreči.

Med strankama ni sporno, da prvostopni organ vložene pritožbe zoper njegov sklep, izdan dne 29. 9. 2010, ni odstopil v reševanje pritožbenemu organu, pač pa je, na podlagi 242. člena ZUP, o zadevi odločil sam ter z novim sklepom nadomestil sklep, ki se je s pritožbo izpodbijal. Tudi ni sporno, da je novi sklep v fazi reševanja pritožbe pri toženi stranki. To pa po mnenju sodišča pomeni, da bi pritožbo tožeče stranke zoper novo izdani prvostopni sklep z dne 17. 6. 2011 v delu, ki se nanaša na stroške, bilo potrebno obravnavati kot novi molk organa. Povedano drugače to pomeni, da bi v zvezi z omenjenim delom pritožbe zoper sklep z dne 17. 6. 2011 tožeča stranka morala ponovno izvesti postopek iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1. Tožeča stranka slednjega ni storila. Procesne predpostavke za obravnavanje tega dela pritožbe kot molka organa zato, glede na navedeno, niso podane. Tožbo tožeče stranke je bilo zato potrebno kot prezgodaj vloženo zavreči, saj tožeča stranka ni izkazala, da je glede slednjega molk iz 28. člena ZUS-1 že nastopil.

Se pa sodišče strinja z smiselnim mnenjem tožeče stranke iz tožbe, da je potrebno rok za odločbo o pritožbi iz 256. člena ZUP, v povezavi z nastalim molkom organa, tolmačiti glede na konkretni primer in ne absolutno. Ni sporno, da mora organ druge stopnje odločiti o pritožbi najpozneje dva meseca po tem, ko je prejel popolno pritožbo. Vendar pa slednje po mnenju sodišča ne pomeni tudi, da drugostopnemu organu ni potrebno storiti ničesar za to, da popolno pritožbo čim prej prejme. Ni tudi sporno, da mora prvostopni organ brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od dneva, ko prejme pritožbo, le-to poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči. Izjema od slednjega lahko po mnenju sodišča nastopi le, če ima prvostopni organ opravičljiv razlog za to, da pritožbe ni poslal v reševanje takoj. Tak opravičljiv razlog bi na primer lahko bilo postopanje po 242. členu ZUP, kar se je zgodilo tudi v danem primeru. Vendar pa mora, po mnenju sodišča, tudi drugostopni organ, kadar je seznanjen s tem, da mu pritožba ni bila posredovana v reševanje v roku, določenem v 245. členu ZUP, kot organ, pristojen za reševanje pritožbe, v skladu s temeljnimi načeli ZUP (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi oziroma ekonomičnosti postopka) prvostopni organ pozvati, naj mu predloži pritožbo oziroma sporoči opravičljive razloge, zakaj tega ne stori. Iz podatkov v spisu pa ne izhaja, da bi bilo slednje storjeno, pač pa se je tožena stranka zgolj sklicevala na besedno razlago 256. člena ZUP in se pri tem zadovoljila z dejstvom, da do roka pritožbe ni prejela, čeprav jo je tožeča stranka opozorila, da obstojajo problemi. Po mnenju sodišča bi si torej moral pritožbeni organ v primerih kot je slednji, tudi sam prizadevati za to, da mu je pritožba čim prej predložena v reševanje. Tudi sam mora namreč spoštovati temeljna načela ZUP. Podobno postopanje nalaga ZUP drugostopnemu organu tudi v primeru iz 255. člena. Ta sicer ureja postopek s pritožbo v primeru, če prvostopna odloča ni bila izdana. Zakon konkretne situacije, ko pritožba ni bila poslana v reševanje, sicer direktno ne ureja. Vendar je po mnenju sodišča, glede na vse povedano, primerljiva s tisto iz 255. člena ZUP. Postopanje drugostopnega organa tako ni bilo ustrezno, kar pa v danem primeru, glede na okoliščine primera, na zadevo ni imelo (več) vpliva.

Po povedanem je moralo sodišče tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodaj vloženo zavreči.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1 in je posledica dejstva, da je bila tožnikova tožba zavrnjena.