VSRS Sodba I Ips 270/2010-280

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 2. 9. 2010 spoznalo obsojeno L. B. za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katero ji je določilo kazen enega leta zapora (dejanje opisano pod točko 1) in treh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, za katere ji je za vsako določilo kazen dveh mesecev zapora ter kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero ji je določilo kazen štiri meseca zapora (dejanja opisana pod točko 2); za tem pa izreklo enotno kazen enega leta in sedem mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen ji je vštelo čas pridržanja in hišnega pripora od 4. 1. do 2. 9. 2010. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče iz razloga 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženko zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 5. 2011 pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je dejanje na škodo D. B. opisano pod točko 2, pravno opredelilo po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ter ji za to kaznivo dejanje določilo kazen dveh mesecev zapora, za tem pa ji ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kaznivo dejanje po 299. členu KZ-1 in treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katero ji je vštelo čas pripora od 4. 1. do 2. 9. 2010; v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 4. 10. 2011 pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev. V zahtevi navaja, da je dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod točko 1 ugotovljeno nepravilno, kar je posledica bistvenih kršitev določb kazenskega postopka – kršitev 17. člena ZKP; graja tudi ugotovitev dejanskega stanja glede kaznivih dejanj pod točko 2 in v zvezi s tem uveljavlja kršitev materialnega prava.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 8. 12. 2011, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V odgovoru navaja, da je sodišče dokazni predlog obrambe sprejelo, dejstvo, da dokaza ni bilo mogoče izvesti, pa ne pomeni zatrjevane kršitve postopka. Glede dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da so kazniva dejanja podana; dejstvo, da je obsojenka Romkinja, na ugotavljanje obstoja elementa kaznivega dejanja nima vpliva. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena ter se je zagovornik o njem pisno izjavil dne 19. 12. 2011.

B.

4Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ v zvezi s 34. členom KZ-1 uveljavlja kršitev načela materialne resnice (17. člen ZKP). Navaja, da je obramba glede vsebine pogovora med policistom B. B. in obsojenko predlagala pribavo posnetka tega pogovora, ki se je snemal s pomočjo UKV naprave, vendar po pojasnilu PU Krško posnetka zaradi tehničnih težav ne morejo izročiti sodišču, zaradi česar je bilo prekršeno navedeno načelo. Izvedba dokaza bi bila v korist obsojenke, ker gre za materialni dokaz, ki mu ne obsojenka ne oškodovanec ne bi mogla utemeljeno oporekati in obenem dokaz, s katerim bi se obsojenka lahko zoperstavila izpovedbi policistov. Sodišče je dopustilo, da so bili na škodo obsojenke selektivno predloženi zgolj dokazi v breme obsojenke, in ker PU Krško ni dostavila dokaza v korist obsojenke, bi moralo sodišče glede tega kaznivega dejanja postopek ustaviti, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon.

5Že iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je sodišče prve stopnje predlogu obrambe za pribavo posnetka pogovora med obsojenko in policistom B. ugodilo in ga zahtevalo od policijske uprave, ki pa je z dopisom z dne 26. 8. 2010 sodišče obvestila, da posnetkov ni bilo mogoče pridobiti zaradi tehničnih težav z napravo, katera shranjuje posnetke pogovorov v radijskem sistemu Tetra. Sodišče, ki je tako v dokaznem postopku ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, vendar dokaza kasneje ni izvedlo, ker je ugotovilo, da predlagani dokaz ne obstaja, s tem ni kršilo pravic obrambe (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 339/2008 z dne 18. 12. 2008). Ker sodišče v konkretni zadevi tega dokaza ni moglo izvesti, je moralo svojo dokazno presojo opreti na druge v postopku izvedene dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da je obsojenka dne 4. 1. 2010 s silo poskušala preprečiti uradno dejanje uradni osebi, ko je ta opravljala naloge policije in z namenom, da prepreči izvedbo policijskega postopka zasega predmetov, s kraja zaustavitve odpeljala, za tem pa, ko jo je policist M. M. na predpisan način na cestišču ustavljal in ji signaliziral naj vozilo ustavi, z nezmanjšano hitrostjo zapeljala proti njemu, zaradi česar je moral policist v izogib povoženju odskočiti s cestišča, kar vse je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje stran 4 – 6, sodba sodišča druge stopnje točke 5 do 7). Zato navedbe zagovornika v zahtevi, ki dokazne ocene in zaključka sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi ne sprejema in se v zahtevi sklicuje na kršitev 17. člena ZKP (procesno načelo iskanja resnice), po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, vsebujejo očitek zahteve, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zanesljivo in popolno. S tem pa zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče, ki je obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, s tem zagrešilo kršitev materialnega zakona. Neredno šolanje romskih otrok ne predstavlja znakov kaznivega dejanja, temveč družbeno problematiko, ki ji Ustava in zakon namenjata posebna določila. Glede teh kaznivih dejanj obsojenki ni mogoče očitati krivde, ker razlogi za neizobraževanje romskih otrok niso v sferi posameznika, pač pa v sferi celotne romske populacije. Obsojenka je bila z obsodbo neenakopravno obravnavana, saj sodišče ugotavlja, da romski otroci obiskujejo šolo zgolj 50 %; otrok ni zanemarjala v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1 in je kljub temu, da je samohranilka vedno poskrbela za 7 otrok, ki so vsi prehranjeni, oblečeni in srečni.

7V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev materialnega prava ni podana, saj opis dejanj vsebuje vse zakonite znake obsojenki očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Kaznivo dejanje zanemarjanje otroka in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 stori roditelj, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka. Iz konkretnega opisa obsojenki očitanih kaznivih dejanj izhaja, da je kot starš hudo kršila svoje dolžnosti, skrbi in vzgoje svojih mladoletnih otrok A., B., J. in D., ko ni poskrbela za pravice in koristi le-teh do rednega šolanja, ko ni ukrenila ničesar v smeri preprečevanja njihovega izvrševanja tatvin in neprimernega obnašanja otrok v šoli, najstarejšega sina D. je pogosto jemala s seboj na izvrševanje kaznivih dejanj, zaradi obsojenkine pogoste odsotnosti pa je njena mladoletna hči J. morala skrbeti za mlajše otroke. Po določbah 102. in 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo; po svojih močeh so dolžni skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Obsojenka je z ravnanjem, ki se ji očita, ravnala v nasprotju s koristmi mladoletnih oškodovancev in s tem huje kršila svoje dolžnosti vzgoje in skrbi, ki jih ima do njih kot roditelj. Ker iz opisa dejanj ne izhaja zgolj v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljen očitek v zvezi z nerednim šolanjem otrok, so neutemeljene navedbe v zahtevi, da je bila obsojenka kot pripadnica romske skupnosti neenakopravno obravnavana. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenka otrok ni nikoli zanemarjala v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1, zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede obsojenki očitanih kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, saj je obtoženka mati sedmih otrok, za katere je dolžna skrbeti in jih preživljati ter bi bilo lahko s plačilom tega stroška postopka ogroženo njihovo vzdrževanje.