VSL sodba in sklep I Cp 2140/2011

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki glede plačila uporabnine, zahtevane za čas od 7.8.2004 dalje, ter v 2. točki izreka in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo uporabnine. Stroški tožene stranke v višini 1.889,24 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku delno ugodi (prisodi uporabnina zaradi uporabe nespornega 10 % deleža skupnega premoženja), v ostalem delu pa sodba razveljavi ali izda vmesna sodba o podlagi zahtevka. Podredno predlaga spremembo sodbe z izdajo vmesne sodbe ali razveljavitev sodbe. V ponovljenem postopku naj odloča drug sodnik, saj razpravljajoča sodnica ni ravnala ekonomično, ker se je ukvarjala z ugotavljanjem višine zahtevka, ki ga je potem zavrnila po temelju. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je dejanski stan zadeve II Ips 201/2003, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, drugačen od obravnavanega. Drugače kot v navedeni pravdni zadevi se je bil tožnik iz stanovanja prisiljen izseliti, toženka uporablja celotno stanovanje in tožniku vstopa v stanovanje ne dovoli. Kot nevzdržno in nasprotujočo 198. čl. Obligacijskega zakonika ocenjuje zahtevo sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral biti aktiven in zahtevati pravico do uporabe stanovanja. Opozarja, da je dokazal vse tri predpostavke neupravičene pridobitve: korist pridobitelja, vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem in odsotnost pravnega temelja. Graja prvostopenjsko stališče o potrebnosti, da razlog za prikrajšanje oz. obogatitev izvira iz sfere tistega, ki naj bi bil obogaten. Neupravičena pridobitev lahko nastane tako z ravnanjem neupravičeno prikrajšanega kot neodvisno od volje neupravičeno prikrajšanega. Tako stališče izhaja iz pravne teorije kot tudi sodne prakse. Tožena stranka bi se lahko ekskulpirala, če bi zatrjevala in dokazala obstoj dogovora o uporabi stanovanja, ne more pa tožeča stranka dokazovati, da tak dogovor ne obstaja. Opozarja, da je zatrjevala, da toženka tožniku onemogoča uživanje nepremičnine, protipravno preprečuje uresničevanje lastninske pravice. Sodišče neutemeljeno navaja, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da stanovanja ne more uporabljati zaradi ravnanja tožene stranke in da tožnik ni zahteval, da mu toženka omogoči uporabo stanovanja. Tožnik je tudi izpovedoval, da ga toženka v stanovanju ne želi niti videti, kaj šele, da bi tam lahko živel; opisal je situacijo ob ogledu, ko toženka niti njega niti njegovega pooblaščenca ni spustila v stanovanje; povedal je, da so bile na toženo stranko posredovane zahteve, da se uredi tako lastništvo kot uporaba stanovanja. Ker je zamenjana ključavnica vhodnih vrat, se tožnik v stanovanje ne more vrniti. Toženka je potrdila, da tožnika niti ob sodnem ogledu ni spustila v stanovanje, da ni bilo potrebe, da bi tožnikov pooblaščenec hodil po stanovanju. Dokazni postopek je pokazal, da med strankama obstaja veliko nerešenih situacij in sovražno razpoloženje. Kot nesprejemljivo ocenjuje, da bi tožnik, razvezani zakonec, moral od toženke zahtevati, da mu omogoči bivanje v skupnem stanovanju. Bistvo razveze med zakoncema je v tem, da se razvežeta v vseh pogledih, uredita tudi vsak svoje bivališče. Zahtevati od tožeče stranke, da se vseli v skupno stanovanje, od tožene pa, da takšno vselitev dopusti, je nelogično. Ni jasno, kakšno tožnikovo ravnanje bi bilo po mnenju sodišča potrebno, da bi izpolnil predpostavke za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Dokazni postopek je pokazal, da toženka tožniku onemogoča uporabo stanovanja. Ni mu dovolila niti vstopa v stanovanje, kaj šele uporabe le-tega. Kot pravno pomembno ocenjuje dejstvo, da o ugovoru zoper začasno odredbo, ki je tožniku naložila obveznost izselitve iz stanovanja, še ni bilo odločeno. Odločitev o tem, kdo je zakrivil situacijo, zaradi katere tožeča stranka do 7.7.2004 ni mogla uporabljati skupnega stanovanja, je odvisna od vprašanja, ali je bila začasna odredba zakonita ali ne, ne pa od vprašanja, ali je bila sploh izdana. Če bi bila začasna odredba razveljavljena, bi bil tožnik iz stanovanja izseljen nezakonito, kar pomeni, da mu pripada uporabnina. Pravnomočne odločitve o začasni odredbi še ni. Dolžnik ima pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z neutemeljeno začasno odredbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Zgolj, če bi tožnik stanovanje izpraznil zaradi ravnanj toženke, bi bil prikrajšan, toženka pa obogatena. Tožnik je s svojim ravnanjem povzročil, da mirno sobivanje ni bilo mogoče, kar je zloraba solastninske pravice. Po izdaji sodb, ki jih citira pritožba, se je sodna praksa spremenila. Sodba II Ips 508/2006 zahteva konkretno ravnanje za dosego dopustitve uporabe. Tovrstnih trditev pa tožeča stranka ni podala niti dokazovala. Smisel začasne odredbe, ki preprečuje nasilje, ni v tem, da zakonec, ki se je zaradi nasilja moral izseliti, od pretepenega zakonca dobi poplačilo z uporabnino.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet spora je uporabnina zaradi uporabe nepremičnine, ki jo smeta stranki uporabljati sorazmerno njunemu deležu na skupnem premoženju, v sklop katerega sodi (1. odstavek 66. in 72. čl. Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Če so razlogi, zaradi katerih je eden od solastnikov (skupnih lastnikov) ne uporablja ali ne more uporabljati, na njegovi strani, do uporabnine ni upravičen, kajti institut neupravičene pridobitve je namenjen saniranju nepravičnosti, ki nastane v primeru neutemeljenega prehoda premoženja. V primeru, ko se imetnik stvari sam odloči, da je ne bo uporabljal, nepravičnosti ni. Enaka je situacija v primeru, ko sam zakrivi, da nepremičnine ne more uporabljati. Do uporabnine v teh primerih ni upravičen, saj bi nasprotno stališče nasprotovalo temeljnim obligacijskim načelom: načelu vestnosti in poštenja (5. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. čl. OZ), pa tudi izrecno 12. čl. SPZ, ki lastnika omejuje z enakimi pravicami drugih in obvezuje, da svojo pravico izvršuje v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, njihovim namenom in naravo stvari. Ker gre za skupno stanovanje, ga je bil tožnik dolžan uporabljati v sožitju s solastnico (toženko), ki ga ima tudi pravico imeti v posesti in souporabljati (1. odstavek 66. in 72. čl. SPZ). Pritožbeno sklicevanje, da je pri odločanju o uporabnini pravno relevantno le golo prikrajšanje na eni strani, obogatitev na drugi strani in vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem, je zato preozko. Ker nobena od strank ni zatrjevala kakršnegakoli dogovora o uporabi stanovanja, ga nobena od strank ni dolžna dokazovati. V primerjavo dejanskega stanja zadeve II Ips 201/2003 z dejanskim stanjem obravnavane zadeve se pritožbeno sodišče ne spušča, dejstvo pa je, da je v navedeni zadevi zavzeto pravno stališče, uporabljivo tudi v obravnavni zadevi (1).

Za obdobje do 6.8.2004 (do zaključka zakonskega spora, v katerem je bila izdana začasna odredba in 30. dni po njegovem zaključku) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik do uporabnine ni upravičen, ker je izkazano, da je nezmožnost souporabe stanovanja zakrivil. Da bi nezmožnost sobivanja zakrivila toženka, niti zatrjeval ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tisti, ki pri uporabi nepremičnine ni ravnal skladno s 1. odstavkom 66. čl. SPZ. Na podlagi podatkov spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani je zaključilo in na 9. strani sodbe argumentiralo, da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil, da sobivanje s toženko ni bilo mogoče oz. je njegovo ravnanje vzrok za izdajo začasne odredbe, s katero je bila odrejena njegova izselitev iz stanovanja. Tega materialnopravnega zaključka pritožnik ne graja; razlogov, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti dvomilo v pravilnost zaključka (2), pa tudi ni. Kot že rečeno, trditve, da bi bila izdaja začasne odredbe posledica toženkine neprimerne uporabe stanovanja, tožnik v tem postopku ni podal. Tožnikova izpoved, da je bila toženka nasilna, ne more nadomestiti trditev. V pritožbi podano zanikanje tožnikove odgovornosti za nezmožnost skupnega bivanja je prepozno (1. odstavek 337. čl. ZPP). Pravilna je zato odločitev, da v času veljavnosti začasne odredbe, ki je tožniku omejila njegovo pravico bivanja v skupnem stanovanju, do uporabnine ni upravičen. Ker sodišče razlogov za tožnikovo izselitev ni utemeljilo izključno z izdano začasno odredbo, ampak je tožnikovo uporabo stanovanja presojalo celovito, zlasti tudi upoštevajoč podatke sodnih spisov (dokaz C1), pritožbena trditev, da o ugovoru zoper začasno odredbo ni bilo odločeno, nima teže.

V 5. točki te sodbe navedena pravila in načela je treba uporabiti tudi pri odločanju o zahtevku za plačilo uporabnine za čas od 7.8.2004 dalje. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je materialnopravno določilo o neupravičeni obogatitvi (190. čl. OZ in njegovo konkretizacijo iz 198. čl. OZ), skušalo umestiti v sistema celotnega stvarnega in obligacijskega prava. Uporabnina je namreč posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral kot eno od dveh možnosti. Kot edino upravičenje je namreč s 1. odstavkom 66. in 72. čl. SPZ predvidena souporaba skupne nepremičnine; šele posledično, ko je upravičencu ta onemogočena, je upravičen do uporabnine. Uporabnina je torej sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko eden od lastnikov ne more uporabljati svoje nepremičnine (bodisi, da mu to preprečuje drugi od solastnikov, ali da je to objektivno nemogoče). V primeru, ko se lastnik sam odloči, da nepremičnine ne bo uporabljal, ne izkaže interesa za (so)uporabo nepremičnine, ki bi bila možna, do uporabnine ni upravičen. Tožnik v teku postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da je souporaba stanovanja nemogoča. Šele pritožba opozarja, da bi bilo sobivanje tudi po prenehanju veljavnosti začasne odredbe zelo oteženo, psihično naporno, lahko tudi nevzdržno. Prvostopenjsko sodišče se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik po prenehanju začasne odredbe toženki izrazil interes, da začne (so)uporabljati stanovanje oz. se ponovno vseli v stanovanje. Le v tem primeru je mogoče govoriti o njegovem prikrajšanju (3). S prvostopenjskim zaključkom, da v tej smeri tožnik ni bil aktiven, da toženki ni izrazil želje oz. volje, da stanovanje začne souporabljati (tega niti ni zatrjeval), pritožbeno sodišče soglaša, ne pa tudi z iz te ugotovitve izvedenim zaključkom, da je s tem privolil v svoje prikrajšanje, ki ga je nekonkretizirano zatrjeval kot nemožnost uresničevanja lastninske pravice.

Ni namreč samo toženec tisti, ki bi po prenehanju veljavnosti začasne odredbe moral tožnici izraziti interes za ponovno (so)uporabo skupne nepremičnine; tudi od toženke je pričakovati, da bo izkazala interes za ureditev razmerja in prilagoditev uporabe nepremičnine lastninskemu stanju. Trditve, da tožnik stanovanja ne more uporabljati, toženka ni zanikala. Ob prenehanju veljavnosti začasne odredbe (dne 6.8.2004) je bilo zatečeno stanje, da je skupno nepremičnino uporabljal eden od skupnih lastnikov (toženka), drugi (tožnik) pa ne. Toženka bi po izteku veljavnosti začasne odredbe morala računati, da je pred nastopom finančne obveznosti, ki jo predstavlja uporaba deloma tuje nepremičnine. Ne da bi bila s strani toženca posebej pozvana, bi morala računati, da bo plačevala uporabnino, če načina uporabe skupne nepremičnine ne bo prilagodila obsegu svoje pravice ali poiskala druge rešitve. Njena trditev v odgovoru na tožbo, da je bil toženec nasilen in s svojimi izpadi onemogočil sobivanje, je tega ne odvezuje. Toženka ne zatrjuje, da bi v smeri iskanja rešitve gornjega problema karkoli storila; zatrjuje le svojo darežljivost v pogajanjih za izplačilo toženčevega deleža na skupnem premoženju. Celo po prejemu tožbe, v kateri je tožnik podal trditve, da mu toženka preprečuje uresničevanje lastninske pravice in po prejemu vloge z dne 22.9.2009, v kateri je tožnik navajal, da stanovanja ne more uporabljati, ker ga uporablja toženka, tožniku ni ponudila, da spet začne souporabljati skupno nepremičnino. Tožnik je toženko pozival k delitvi nepremičnine (dopis z dne 5.4.2007 – dokaz A3) in sprožil postopek zaradi razdružitve skupnega premoženja (dokaz B6); res, da oboje šele leta 2007, ko je vložil tudi tožbo zaradi plačila uporabnine. Na odklonilen odnos toženke do tožnikove (so)uporabe stanovanja pa kaže tudi njen odnos v tem pravdnem postopku, ko tožniku (in njegovemu pooblaščencu) vstopa ni dovolila niti pri ogledu po izvedencu. Pritožbeni trditvi, da se je tožnik v primerih hčerkine bolezni s hčerko srečeval na stopnišču in da je na vhodnih vratih še vedno nameščena ključavnica, ki je bila zamenjana po prisilni izselitvi, pa sta pritožbeni novoti, zato na odločitev pritožbenega sodišča nista vplivali (1. odstavek 337. čl. ZPP). Nepravilen je torej zaključek, da je zgolj tožnik s svojo neaktivnostjo povzročil oz. privolil v svoje prikrajšanje. Ni pa mogoče pritrditi niti materialnopravnemu zaključku toženke, da ni obogatena, ker stanovanje po tožnikovi izselitvi uporablja na enak način kot pred tožnikovo izselitvijo. S tem, ko je sama uporabljala stanovanje, je nase prevzela tveganje, ali ji bo stanovanje prinašalo korist in utemeljenost tožnikovega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženka izkorišča stanovanje. Nedobroverni posestnik je namreč dolžan povrniti tudi vrednost plodov, ki jih ni obral (2. odstavek 96 čl. SPZ). Vse to so razlogi, da pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjsko odločitvijo, da tudi za obdobje po prenehanju veljavnosti začasne odredbe, tožnik do uporabnine ni upravičen.

Neekonomično postopanje ni razlog, ki bi terjal dodelitev zadeve drugemu sodniku, zato sodišče predlogu za dodelitev zadeve v obravnavanje drugemu sodniku, ni sledilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Solastnik, ki nepremičnino uporablja, pa ne krši pravice solastnika, ki je prenehal z uporabo nepremičnine, ni dolžan plačati uporabnine.

(2) Po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče pazi na taksativno naštete bistvene kršitve pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. čl. ZPP).

(3) Tako sodba Vrhovnega sodišča II Ips 508/2006.