VSK sklep CDn 8000000083/2011

Pritožbi se ugodi, sklep zemljiškoknjižnega sodnika z dne 15.7.2011 in sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika z dne 21.6.2011 se razveljavita ter se zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke in potrdilo sklep zemljiškoknjižne pomočnice, s katerim je bil dovoljen predlagani vpis pridobitve neprave stvarne služnosti.

Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in v pritožbi navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se za prenos neprave stvarne služnosti smiselno uporabljajo pravila za prenos lastninske pravice oziroma hipoteke. Meni, da glede na naravo neprave stvarne služnosti pravila o prenosu lastninske pravice oziroma hipoteke niso primerna. Neprava stvarna služnost je namreč po svoji vsebini sicer enaka stvarni služnosti, vendar se ustanovi v korist določene osebe, zato SPZ določa, da se glede nastanka in prenehanja smiselno uporabljajo pravila o osebnih služnostih. Tako je tudi neprava stvarna služnost časovno omejena in traja najdlje do smrti služnostnega upravičenca, kar pomeni, da je nepodedljiva. SPZ sicer ne vsebuje izrecne določbe glede neprenosljivosti neprave stvarne služnosti, vendar je po mnenju pritožnice treba smiselno uporabiti pravila o osebnih služnostih, ki določajo, da se osebne služnosti ne more prenesti (229. člen SPZ). Takšna razlaga je tudi smiselna z gledišča obeh pogodbenih strank, ki sklepata služnostno pogodbo. Če stranki skleneta pogodbo, s katero se ustanovi neprava stvarna služnost, je njuna pogodbena volja jasna – ustanoviti služnost v korist poimensko določene osebe in zato gotovo nimata v mislih prenosljivost te pravice. V nasprotnem primeru bi ustanovili klasično stvarno služnost. Glede na navedeno je po mnenju pritožnice nedopustno, da bi služnostni upravičenec svojo služnostno pravico enostransko prenesel na novega imetnika. Če bi zavzeli stališče sodišča, da je neprava stvarna služnost prenosljiva, bi s tem izgubile pomen določbe o njenem trajanju oziroma prenehanju, prav tako pa institut neprave stvarne služnosti.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vpis spremembe služnostnega upravičenca pri že vknjiženi služnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila pred spornim vpisom pri nepremičninah parcelah št. 2055/2 in 2055/3 k.o. D., last nasprotne udeleženke (pritožnice), vpisana stvarna služnost vožnje in pešpoti kot neprave stvarne služnosti v korist A.M.M.. Slednja je bila kot služnostna upravičenka vpisana na podlagi sklepa o dedovanju po pok. M.V., pridobitelju neprave stvarne služnosti (Pogodba o služnostni pravici, priloga A2 in sklep Dn.št. 1 v prilogi A3). S spornim vpisom je sodišče prve stopnje dovolilo vpis opisane neprave stvarne služnosti na predlagatelja K.Š., in sicer na podlagi Pogodbe o prenosu neprave stvarne služnosti z dne 4.6.2010 (priloga A1). Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica ugovor zavrnila in sklep o vpisu potrdila.

Nepravo stvarno služnost ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 226. členu, kjer je določeno, da se služnost, ki je po svoji naravi stvarna služnost, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Drugih določil glede neprave stvarne služnosti SPZ ne vsebuje. Ob sklenitvi pogodbe o prenosu neprave stvarne služnosti se je notarka (pogodba je sklenjena v notarskem zapisu) sicer sklicevala na komentar omenjenega 226. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 925 - 928), za takšno obliko prenosljivosti neprave stvarne služnosti se je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča takšno stališče materialnopravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Ob odsotnosti zakonske ureditve prenosljivosti neprave stvarne služnosti ter ob upoštevanju njenega namena in časa trajanja oziroma načina prenehanja (ustanovljena je v korist določene osebe najdlje za čas njenega življenja, prvi odstavek 227. člena SPZ) je namreč po oceni pritožbenega sodišča za prenos potrebno sodelovanje lastnika obremenjene nepremičnine (v konkretnem primeru pritožnice), ki edini lahko svojo nepremičnino obremeni na tak način. Zgolj (v konkretnem primeru sicer formalnopravno popolna) pogodba o prenosu in zemljiškoknjižno dovolilo odsvojitelja ne zadoščata, saj slednji za obremenitev (tuje) nepremičnine z nepravo stvarno služnostjo pridobitelja nima razpolagalne sposobnosti. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi lastnica spornih nepremičnin (pritožnica) kakorkoli sodelovala (soglašala, privolila) pri prenosu sporne neprave stvarne služnosti na njenih nepremičninah, sodišče prve stopnje pa zaradi napačnega materialnopravnega stališča pri odločanju o vpisu, listine o takšnem sodelovanju tudi ni zahtevalo.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in izpodbijani sklep ter sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v

ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1), ki naj pri ponovnem odločanju upošteva gornje napotke.