VSL sodba I Cpg 491/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, v znesku 839,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek:

„1. Ugotovi se, da je tožena stranka v gospodarskem prometu, namreč za polnjenje in prodajo vode, na dan vložitve tožbe uporabljala znak JULIJANA, pri čemer je zaradi podobnosti z znamko JULIJANA tožnice, reg. št. 9471492 in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstajala verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.

2Ugotovi se, da je tožena stranka z uporabo znaka JULIJANA v gospodarskem prometu, namreč pri polnjenju in prodaji vode, v času vložitve tožbe kršila pravice iz znamke JULIJANA tožnice, št. reg. 9471492.

3Toženi stranki se prepove bodoča kršitvena dejanja, namreč uporaba znaka JULIJANA v gospodarskem prometu, namreč pri polnjenju in prodaji vode.

4Toženi stranki se naloži odstraniti predmete kršitve, namreč z znakom JULIJANA označene plastenke, steklenice ali druge posode z vodo iz trgovskih tokov.

5Toženi stranki se naloži odstraniti sredstva kršitve, ki se izključno ali skoraj izključno uporabljajo oziroma so namenjena za proizvodnjo predmetov kršitve, oziroma, če kršitve ni mogoče odpraviti drugače, da se sredstva kršitve uniči, namreč polnilno linijo za polnjenje vode JULIJANA ter zaloge plastenk in etiket, ki vsebujejo znak JULIJANA.

6Pravnomočna sodba se objavi na stroške tožene stranke v dnevnikih Delo, Dnevnik in Večer ter v tednikih 7D, MAG in Mladina.

7Tožena stranka mora tožnici povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila v osmih dneh, da ne bo izvršbe.“ (1. točka izreka)

Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.903,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe (2. točka izreka).

2Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je predlagala tudi, da ji sodišče prisodi stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po ugotovitvi, da je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani V., d.d. (v tem postopku tožena stranka), vložila tožbo na razveljavitev znamke JULIJANA št. 9471492 zaradi neuporabe s strani R., d.d. (v tem postopku tožeče stranke), ter da je Vrhovno sodišče RS je 07. 09. 2009 s sodbo zavrnilo revizijo R., d.d., zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 04. 2008, s katero je bila navedena znamka razveljavljena, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Presodilo je, da tožeča stranka iz naslova (nacionalne) znamke JULIJANA št. 9471492 v tem sporu nima nobene pravice več. V zvezi s blagovno znamko Skupnosti JULIJANA št. 00667299, je zavzelo stališče, da ta predstavlja „drugo znamko“, ki je bila registrirana šele v letu 2008. V zvezi s tem je kot bistveno ugotovilo, da tožeča stranka ni navajala, da bi tožena stranka kakorkoli kršila blagovno znamko Skupnosti JULIJANA št. 00667299 .

6Pritožbeno sodišče je najprej preizkušalo, ali je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je tožeča stranka v pritožbi trdila, da ne ve, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter da sodbe ni mogoče preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje razumljiva in dovolj obrazložena, da je pritožbeni preizkus mogoč, tako da pritožbeni očitek absolutne kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Da je tožeča stranka razumela razloge izpodbijane sodbe, pa izhaja tudi iz drugih pritožbenih navedb.

7Tožeča stranka v pritožbi nadalje vztraja pri stališču, da je tožeča stranka v času vložitve tožbe kršila nacionalno znamko JULIJANA št. 9471492. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovitvena zahtevka, kot jih je uveljavljala tožeča stranka s spremembo tožbe (pripravljalna vloga z dne 16. 12. 2010, list. št. 77), nista dopustna. Z ugotovitveno tožbo po 181. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev (1) ali (ne)obstoja predpostavk pravnega razmerja (2), niti ne obstoja pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo v preteklosti in sicer zgolj ugotovitve, ali je tako razmerje v preteklosti obstajalo ali ne (3).

8Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka na dan vložitve tožbe uporabljala znak JULIJANA, meri na vprašanje obstoja dejstva (točka 1 tožbenega zahtevka, list. št. 77). Nadaljnja zahteva po ugotovitvi obstoja „verjetnosti zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko“ (točka 1 tožbenega zahtevka, list. št. 77) meri na ugotovitev obstoja dela pravnega razmerja. Z zahtevo na ugotovitev, da je tožena stranka v času vložitve tožbe kršila pravice iz znamke JULIJANA št. 9471492 (2. točka tožbenega zahtevka, list. 77) pa tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja pravnega razmerja oziroma kršitve pravic v času vložitve tožbe.

9Kot izhaja iz navedenega, opisani tožbeni zahtevki ne ustrezajo pogojem dopustnosti po 181. členu ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo tako tožbo zavreči in ne zavrniti, vendar pa te relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP tožeča stranka ni uveljavljala (4). Tožeča stranka s pritožbo ne more doseči takšne spremembe tega dela (1. in 2. točka izreka) izpodbijane odločbe, s katero bi pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

10Sicer pa tožeča stranka pritožbene očitke opira pretežno na dejstvo, da je 14. 11. 2008 pri OHIM registrirala znamko Skupnosti št. 006667299, ki naj bi bila po vsebini enaka sedaj že razveljavljeni nacionalni znamki JULIJANA št. 9471492. Slednja je bila razveljavljena dne 10. 04. 2008, to je z dnem pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

11Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno pravilna. Znamka je pravica industrijske lastnine, katere predmet varstva je znak (1. člen v zvezi s 42. členom Zakona o industrijski lastnini; ZIL-1). Stališče tožeče stranke, da gre pri nacionalni znamki št. 9471492 in znamki Skupnosti št. 00667299 za isto znamko, ker je (bil) z njima zavarovan po vsebini isti znak „JULIJANA“, je napačno. Po materialnem pravu predstavlja znamka Skupnosti št. 00667299 novo znamko, ki ni identična (že) razveljavljeni nacionalni znamki št. 9471492. Kljub istemu predmetu varstva (znak „JULIJANA“), sta bili ločeno registrirani dve pravici industrijske lastnine – dve znamki (42. člen ZIL-1).

12Ob takem materialno pravnem izhodišču sta odločilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje: prvič, da sega zatrjevana kršitev znamke v februar 2005 in drugič, da je bila znamka Skupnosti št. 00667299 registrirana novembra 2008. Tožba zaradi kršitve znamke Skupnosti št. 00667299 je zato nesklepčna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka z dejanjem iz leta 2005 (zatrjevano kršitvijo) ni mogla poseči v pravice iz znamke Skupnosti št. 00667299, ker teh pravic tožeča stranka takrat še ni imela, saj je navedeno znamko registrirala šele tri leta po zatrjevani kršitvi znamke. Kršitve pravic iz znamke Skupnosti št. 00667299, torej dejanja iz leta 2008 ali kasneje, s katerimi bi tožena stranka kršila pravice iz te znamke, pa tožeča stranka ni zatrjevala.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ima tožeča stranka pravni interes za prepoved nadaljnjih kršitev. Ker je za presojo odločilno vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka, tožeča stranka s pritožbenim zatrjevanjem, da ima pravni interes za tožbo, ne more uspeti.

14V pritožbi tožeča stranka graja tudi stroškovno določitev sodišča prve stopnje, saj naj bi sodišče prve stopnje previsoko odmerilo pravdne stroške tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka pri izračunu stroškov spregleda določbo 5. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 z nadaljnjimi spremembami).

15Tožena stranka je stroške priglasila v stroškovnikih z dne 09. 12. 2010 (list. št. 74) in na naroku dne 22. 12. 2010 (list. št. 80). Pri priglasitvi je po oceni pritožbenega sodišča upravičeno zahtevala 100 % povišanje priznanih nagrad za znanje tujih pravnih virov, strokovno znanje s področja drugih strok, uporaba tujega jezika in specialističnega znanja, kot je to določeno v 5. členu Odv. tarife. Vrednost spornega predmeta je 16.069,94 EUR, kar ob vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko znaša 35.011 odvetniških točk. V skladu s tarifno številko 18 sodi ta spor v lestvico v razponu od 35.000 do 50.000 točk, zato je pravilna odmera za odgovor na tožbo v višini 1.200 odvetniških točk (600 OT + 100% = 1.200 OT). Enako velja za prvo pripravljalno vlogo ter zastopanje na prvem naroku dne 05. 04. 2006.

16Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je toženi stranki priznalo tudi 900 OT za zastopanje na naroku dne 19. 10. 2006. Pri tem je prišlo do očitne pisne pomote sodišča prve stopnje (328. člen ZPP). Tega dne sodišče namreč naroka ni opravilo, je pa tožena stranka v spis vložila drugo pripravljalno vlogo, za katero je upravičena do nagrade v višini 900 OT (75 % tarifne št. 18, skupaj s 100 % povečanjem iz 5. člena Odv. tarife), kar je tožena stranka tudi pravilno priglasila (list. št. 74). Tudi za drugi narok z dne 22. 12. 2010 je sodišče pravilno priznalo 600 OT (2. točka 20. tarifne številke). Za pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2006 kot tretjo pripravljalno vlogo je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo 50 % tarifne št. 18, kar ob 100 % povečanju iz 5. člena Odv. tarife znaša 600 OT, enako tudi za nadaljnjo vlogo z dne 09. 12. 2006 v višini 600 OT.

17Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki zajemajo 1500 OT za sestavo odgovora na pritožbo in 25 OT materialnih stroškov, vse z 20 % DDV. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo 200 OT za posvetovanje s stranko, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 839,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

___________________________________

(1) Ude in Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (od tu dalje: Komentar ZPP), 2. knjiga, str. 144; enako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 222/1996 z dne 18. 12. 1997.

(2) Komentar ZPP, str. 146.

(3) Komentar ZPP, str. 147; enako odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 210/2009 z dne 16. 07. 2009.

(4) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 232/2004 z dne 16. 06. 2005.