VSL sklep II Cp 2061/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi ter se dovoli izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o vpisu.

II. Vsak udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor B. D. zoper zemljiškoknjižni sklep Dn. št. 21829/2006 z dne 18.1.2008, ohranilo v veljavi sklep zemljiškoknjižnega referenta, s katerim je bila dovoljena vknjižba izbrisa družbene lastnine na poslovnem prostoru, kot tudi vknjižba izbrisa pravice uporabe vknjižene v korist B., jugoslovanski kombinat gume in obuče, B. OOUR in dovoljena vknjižba lastninske pravice v korist gospodarske družbe B. d.d., proizvodnja in promet obuče, gumarskih i ostalih prostora, Hrvaška - do celote.

Odločitev sodišča po odvetniku izpodbijata M. in S. S. iz vseh pritožbenih razlogov. Tudi v pritožbenem postopku vztrajata, da predlagatelj nepremičnine ni pridobil na odplačen način, ker ni predložil dokaza, da je s sodno odločbo določeno odškodnino tudi plačal. Pogoja vzajemnosti sodišče v postopku ni ugotavljalo. Družbena lastnina na spornem poslovnem prostoru v korist pravnega prednika predlagatelja v zemljiški knjigi je bila le zaznamovana in ne vknjižena. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da se zaznamba pravica uporabe ipso jure pretvori v vknjižbo lastninske pravice. Glede na dejstvo, da se zemljiškoknjižni predlog glasi na nepremičnino, ki v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani ne obstaja več s podatki, s katerimi je opremljen zemljiškoknjižni predlog, bi bilo potrebno vsakršno vknjižbo v zvezi s tako označenimi nepremičninami zavrniti, saj že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu samo ugotavlja, da je bila po vložitvi predloga na objektu, v katerem se nahaja sporni prostor vzpostavljena etažna lastnina in je sedaj poslovni prostor vpisan v podvložku št. 481/17 k.o. X. in ima identifikacijsko številko 17E.

Pritožba ni utemeljena.

Pri odločanju o vknjižbi lastninske pravice predlagatelja je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Uradni list RS, št. 31/99 MP – BHRUPR), ki v 2. členu določa, da imajo fizične in pravne osebe ene pogodbenice, ki so pridobile lastninsko in druge stvarne pravice na nepremičninah na teritoriju druge pogodbenice na teritoriju te pogodbenice enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi kot je zajamčena domačim fizičnim in pravnim osebam. Za lastninsko pravico in druge stvarne pravice pa se v smislu te pogodbe štejejo tudi pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja pridobljene na sredstvih v družbeni lastnini na odplačen način. V 4. členu pogodbe je še določeno, da bosta pogodbenici omogočili pridobitev lastninske pravice in drugih stvarnih pravic in vpis v zemljiško knjigo na svojem teritoriju fizičnim in pravnim osebam druge pogodbenice, če je veljavni pravni temelj pridobitve nastal do dneva vzpostavitve neodvisnosti tiste pogodbenice na teritoriju katere nepremičnina leži, ne glede na kraj nastanka pravnega temelja pridobitve. Podlago za vknjižbo lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru v konkretnem primeru tako predstavlja 4. člen BHRUPR. Med udeleženci postopka ni spora o okoliščini, da je pravni temelj pridobitve pravice uporabe nastal že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije (v letih 1976 in 1978). BHRUPR je v 2. odstavku 2. člena izenačil pravico uporabe na sredstvih v družbeni lastnini z lastninsko pravico pod pogojem, da je bila pravica uporabe pridobljena na odplačen način.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določilo 3. točke izreka odločbe oddelka za splošne zadeve Skupščine občine Ljubljana-Center z dne 10.2.1976 št. 464-55/75-04/CA, kjer je navedeno, da bo odškodnino za prenos poslovnih prostorov v sredstva organizacije združenega dela določilo sodišče po pravnomočnosti te odločbe. Ta odškodnina je bila naknadno v nepravdnem postopku tudi odmerjena, kar sledi iz sklepa Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 30.10.1978 pod št. RNP 314/76. Tako je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pravica uporabe pridobljena z odplačnim pravnim poslom, torej odplačno.

Pritožba prezre določilo 147. člena ZZK-1, iz katerega sledi splošno pravilo, po katerem zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče presoja ali so izpolnjeni pogoji za vpis iz 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 148. člena ZZK-1 po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka. Stanje zemljiške knjige v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka pa ne obsega samo vpisov, ki so bili v trenutku začetka postopka že opravljeni, ampak tudi vpise, ki so bili opravljeni kasneje in so začeli učinkovati pred trenutkom začetka postopka (5. člen ZZK-1). Okrajno sodišče je po zemljiškoknjižnem referentu sporni vpis dovolilo v sklepu z dne 18.1.2008, ko je bil sporni poslovni prostor označen kot prostor v zgradbi M., stoječ na parceli št. 10 k.o. X v izmeri 4,83 m2.. Tako za odločitev v tej zadevi ni pomembno, da nepremičnina v zemljiški knjigi ne obstaja več s podatki, s katerimi je bil opremljen zemljiškoknjižni predlog.

Po vsem že navedenem pritožbeno sodišče še opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS o zahtevi za varstvo zakonitosti pod opr. št. IV Ips 2/2006 z dne 12.12.2006, ki je v denacionalizacijskem postopku potrdilo stališče sodišča prve in druge stopnje, po katerem v obravnavanem primeru tuja pravna oseba ne more biti denacionalizacijska zavezanka, saj se je lahko Republika Slovenija zavezala za vračilo podržavljenega premoženja le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno pristojnostjo. Zato se določila ZDen o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, to pa so po prej veljavnem zakonu o podjetjih le pravne osebe, ki imajo sedeže na območju Republike Slovenije. V primeru vračila v obliki sredstev tujega podjetja v naravi, če ta sredstva ležijo v Republiki Sloveniji, bi šlo v takšnem primeru za nedopusten poseg v premoženje tujega podjetja.

Za odločitev v tej zadevi ni relevantno, da je bila pravica uporabe v korist pravne prednice predlagatelja zaznamovana in ne vknjižena, saj je tak vpis posledica dejstva, da se je vpis v letu 1978 vršil pri stavbi, ki je bila nacionalizirana, posamezni deli te stavbe pa so bili iz nacionalizacije izvzeti. Na podlagi 76. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je bilo (v letu 1959) sprejeto navodilo o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stavb in stavbnih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 49/59), ki je izrecno predvideval, da se vse do ustanovitve zemljiške knjige E v takšnih primerih prenos posameznih delov stavb v zemljiški knjigi začasno izvede na način, da se v lastninskem listu z zaznambo ugotovi prenos lastnine od dotedanjega na novega lastnika oziroma imetnika pravice uporabe na novega imetnika. Sedaj veljaven Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) pa zaznambe lastninske pravice ne pozna in je tako vknjižba v konkretnem primeru edini možen vpis.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijani sklep, s katerim je zemljiškoknjižni sodnik ugovor predlagatelja zavrnil in potrdil sklep zemljiškoknjižnega referenta potrdilo ter hkrati dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o vpisu. (353. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom ZNP) Odločitev o dovolitvi izbrisa zaznambe nepravnomočnosti sklepa pa temelji na 161. členu ZZK-1.

Ker izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 35. člena ZNP v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1, mora tudi nasprotni udeleženec kriti svoje stroške odgovora na pritožbo. Enako velja tudi za pritožnika.