VSL sodba II Cp 2312/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji I/1. točke izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 31.981,50 SIT od 15. 3. 1994 do 31. 12. 2001, v evrski protivrednosti, od zneska 1.119.604,00 SIT pa od 14. 7. 1994 do 31. 12. 2001, v evrski protivrednosti.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 4.805,48 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 133,46 EUR od 15. 3. 1994 dalje do plačila, od zneska 4.672,02 EUR pa od 14. 7. 1994 dalje do plačila (I/1. točka izreka sodbe), toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.375,93 EUR, skupaj s pripadki (I/2. točka izreka sodbe). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi, ker je o zadevi, ki je gospodarski spor, odločalo stvarno nepristojno sodišče, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Zahteva tudi povrnitev vseh pravdnih stroškov. Navaja, da je šlo v konkretni pravdi za gospodarski spor po določbi 488. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče odločalo o zahtevku iz naslova skupne obratovalnice pravdnih strank. V kolikor bi se uporabljal ZPP iz leta 1977, bi tudi šlo za gospodarski spor, in sicer po določbi 489.a člena Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nasl., v nadaljevanju ZPP/1977). V gospodarskih sporih pa je določena izključna pristojnost okrožnega sodišča. Ker je v tej zadevi odločalo stvarno nepristojno okrajno sodišče, je podana kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb je podana tudi iz razloga, ker pri vodenju postopka niso bila upoštevana pravila postopka, ki veljajo v gospodarskih sporih. Nadalje navaja, da je sodišče ugodilo zahtevku, čeprav iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je bil toženi stranki izplačan dobiček za leto 1993 in 1994 v vtoževani višini. Za obogatitveni zahtevek pa je bistveno, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je nasprotna stranka obogatena z izplačili iz skupne obratovalnice. Iz žiro računa obratovalnice je bilo v letu 1993 na oba osebna računa pravdnih strank nakazano zgolj 609.140,00 SIT, kar dokazuje, da so ostala nakazila iz drugih virov. Iz tega tudi izhaja, da nobena od pravdnih strank ni dobila izplačanega dobička, kar sta izpovedali tudi obe pravdni stranki. Poleg tega pa so bile izkazane tudi obveznosti obratovalnice, ki jih je treba pri čistem dobičku upoštevati, ne glede na to, kdo je najel posojilo za zagotavljanje likvidnosti. V zvezi s čistim dobičkom še pojasnjuje, da je bil ob prenehanju obratovalnice ugotovljen dobiček v višini, kot je izkazan v davčni odločbi iz leta 1994, in ne v višini, kot izhaja iz davčne odločbe iz leta 1993. Ker nobena od pravdnih strank ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi izkazovala dejanska izplačila dobička, so ugotovitve izvedenke zgolj ugibanja. Nikakor ni mogoče zgolj na podlagi podatkov o prometu na žiro računu in prometu na osebnih računih zaključiti, da je neka oseba dobila izplačanega toliko dobička iz skupne obratovalnice, kot je imela prilivov na osebnem računu. Če bi izvedenka strokovno analizirala davčno napoved, bi ugotovila, kolikšna je bila likvidnostna vrednost obratovalnice in kakšno izplačilo bi šlo pravdnima stranka, ob dejstvu, da sta si zaloge razdelili. Zaključki in izračuni izvedenke nimajo nobene podlage v dokumentaciji obratovalnice. Gre za neverodostojno izvedensko mnenje. Če bi se izvedenka oprla na listinske dokaze in izpovedbe strank, bi lahko ugotovila, da je bilo v letu 1993 opravljenih izplačil iz žiro računa obratovalnice preko 28 milijonov, obratovalnica pa je imela zgolj za 20 milijonov prihodkov. To pomeni, da je bila obratovalnica financirana tudi iz drugih virov. Likvidnostna sredstva je zagotavljala zgolj toženka, ne pa tudi tožnica. Izpodbijana sodba je nezakonita tudi v obrestnem delu, saj zakonske zamudne obresti tečejo le do zakonsko določenega limita.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Prepozen in s tem neupošteven je pritožbeni očitek, da je v obravnavanem postopku odločalo stvarno nepristojno sodišče ter da pri vodenju postopka niso bila uporabljena pravila, ki veljajo za postopek v gospodarskih sporih. Skladno z določbo 286.b člena ZPP, ki jo je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi določbe tretjega odstavka 130. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, ZPP-D), mora stranka kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (med kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, spadata tudi očitani kršitvi – drugi odstavek 350. člena ZPP), pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V tem primeru je cel postopek na prvi stopnji vodilo okrajno sodišče po pravilih, ki veljajo za redni, splošni postopek. Zato bi morala tožena stranka na navedeni kršitvi opozoriti že pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa glede na določbe ZPP(1) obravnavanega spora, ki teče med bivšima imetnicama obratovalnice, ni mogoče šteti za gospodarski spor. Ne gre namreč za nobenega izmed sporov, ki so našteti v 481. do 484. členu ZPP.

V tej pravdi tožeča stranka zahteva delitev čistega dobička skupne obratovalnice pravdnih strank za leti 1993 in 1994, pri čemer toženi stranki očita, da si je prisvojila dobiček v večjem delu, kot bi ji šel glede na Pogodbo o ustanoviti skupne obratovalnice z dne 31. 8. 1990 (v nadaljevanju pogodba). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno v pretežnem delu ugodilo (delno nepravilna je odločitev le v obrestnem delu, o čemer bo pojasnjeno več v nadaljevanju), saj je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka za del dobička za leti 1993 in 1994, ki bi ji pripadal po pogodbi, prikrajšana, tožena stranka pa na račun tožnice neupravičeno obogatena, saj si je z akontacijami dobička v letih 1993 in 1994, z dvigom gotovine in z zadržanjem gotovinskega inkasa, oboje v oktobru 1993, prisvojila tudi del čistega dobička, ki bi šel tožnici. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je opolna in prepričljiva ter je pritožba ne uspe omajati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s čistim dobičkom obratovalnice za leti 1993 in 1994, ki bi si ga morali pravdni stranki razdeliti. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili za delitev čistega dobička na podlagi knjigovodskih podatkov po enakih deležih (5. člen pogodbe). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sprejelo mnenje sodne izvedenke finančne stroke, B.A., ki je izhajala iz tega, da je treba upoštevati čisti dohodek oziroma dobiček, ki je razlika med ustvarjenimi prihodki in odhodki obratovalnice, ki se ugotavlja na podlagi fakturirane realizacije, pri čemer je bil za pravdni stranki ugotovljen z Odločbama o odmeri davka iz dohodkov iz dejavnosti ter z Napovedjo za odmero davka iz dohodkov iz dejavnosti. Ker je torej sodišče prve stopnje skladno s pogodbo pravilno štelo kot relevanten čisti dobiček, ki je izhajal iz davčnih odločb oziroma napovedi za odmero davka, utemeljeno pri presoji, do kakšnega čistega dobička sta bili pravdni stranki upravičeni, ni še posebej upoštevalo obveznosti obratovalnice, virov financiranja obratovalnice, likvidnostne vrednosti obratovalnice ter dejstva, da sta si pravdni stranki razdelili zaloge blaga. Pritožbene navedbe, s katerimi se sodni izvedenki očita, da teh okoliščin neutemeljeno ni ugotavljala oziroma upoštevala v izvedenskem mnenju, so zato neutemeljene. Razen tistih obveznosti, za katere je bilo dokazano, da jih je toženka poravnala z denarnimi sredstvi, ki si jih je prisvojila tako, da je dvignila gotovino iz računa obratovalnice in z zadržanjem gotovinskega inkasa, sodišče prve stopnje pri presoji, kakšna je dejanska obogatitev toženke, ostalih obveznosti obratovalnice upravičeno ni upoštevalo, saj je po naravi stvari obogatitev toženke lahko manjša zgolj za stroške, ki jih je poravnala sama, ne pa tudi za vse ostale stroške obratovalnice. Ob tem velja še dodati, da je toženka v vlogi z dne 25. 11. 2006 sicer trdila, da je na račun obratovalnice nakazala večje zneske, da je lahko plačala račune obratovalnice, in navedeno tudi ponavlja v pritožbi, vendar pa teh navedb sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj jih je tožena stranka navedla po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni niti ni zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (286. člen ZPP). Sicer pa teh navedb tožene stranke zaradi njihove nekonkretiziranosti ne bi bilo moč upoštevati, četudi bi bile pravočasne (tožena stranka ni konkretno navedla, kdaj je te zneske nakazala ter katere obveznosti oziroma račune obratovalnice je z njimi poravnala).

Ker je tožeča stranka vtoževala delitev čistega dobička za leti 1993 in 1994, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo dobiček za obe leti in ne zgolj za leto 1994, ko je obratovalnica prenehala s poslovanjem.

Nadalje ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da iz izvedenih dokazov izhaja, da nobena od pravdnih strank v letih 1993 in 1994 ni dobila izplačanih akontacij dobička. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, zlasti na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice, da sta si pravdni stranki iz žiro računa obratovalnice nakazovali določene zneske na svoja računa, ter upoštevaje, da je tožena stranka (najprej) trdila, da sta si pravdni stranki dobiček nakazovali mesečno, za kar je predlagala tudi dokaze (predlagala je pregled nakazil na tekoča računa pravdnih strank), pravilno zaključilo, da sta si pravdni stranki mesečno nakazovali akontacije dobička, pa čeprav je toženka zaslišana kot stranka to zanikala. Iz obrazloženega tudi izhaja, da zaključek sodišča prve stopnje o izplačilih akontacij dobička ne temelji zgolj na podatkih o prometu na žiro računu obratovalnice in prometu na osebnih računih pravdnih strank (ki po stališču tožene stranke sami po sebi ne morejo biti podlaga za zaključek, da je določena oseba dobila toliko dobička, kolikor je imela prilivov na osebnem računu, kar načeloma drži). K temu velja še dodati, da bi morala tožena stranka zato, da bi uspela z njenimi kasnejšimi navedbami, ki jih ponavlja v pritožbi, da nakazila na računa pravdnih strank niso akontacije dobička, konkretneje zatrjevati in tudi dokazati, iz katerih (drugih) virov nakazila izhajajo oziroma kaj nakazila na računih predstavljajo. Na njej je bilo namreč trditveno in dokazno breme glede te okoliščine, glede na to, da je prav ona predlagala pregled nakazil na računa pravdnih strank, ker naj bi bilo iz njih razvidno, da sta si stranki dobiček nakazovali mesečno, tožeča stranka pa po pridobitvi podatkov o nakazilih ni navajala, da ne gre za akontacije dobička.

Upoštevaje navedeno pa pritožba tudi nima prav, da so zaključki sodne izvedenke, ki je štela, da predstavljajo nakazila na računa pravdnih strank akontacije dobička, brez podlage v dokumentaciji in da gre zgolj za ugibanja. Pridobljeno izvedensko mnenje je tudi sicer logično, razumljivo in popolno, zaradi česar se je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo.

Na pritožbeno navedbo, da je primerjava nakazil na računa pravdnih strank in dvigov iz žiro računa obratovalnice pokazala, da je bilo iz žiro računa obratovalnice nakazano na računa pravdnih strank zgolj 609.140,00 SIT, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta podatek sam po sebi ne pomeni, da nakazila na računa pravdnih strank ne predstavljajo nakazil akontacij dobička oziroma da so nakazila iz drugih virov, kot zmotno meni pritožba, saj je lahko prišlo do neujemanja med nakazili na računa pravdnih strank in dvigi iz računa obratovalnice iz več razlogov, med drugim, ker se je del dvignjene gotovine iz žiro računa obratovalnice porabil za druge namene in ne za nakazila pravdnima strankama, kot je bilo pojasnjeno v dopolnitvi izvedenskega mnenja.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je treba v konkretnem primeru omejiti tek zakonskih zamudnih obresti. 376. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ)(2) določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Obresti, ki so od zneskov 31.981,50 SIT in 1.119.604,00 SIT pričele teči 15. 3. 1994 oziroma 14. 7. 1994, so do dneva uveljavitve OZ (1. 1. 2002) že dosegle oziroma presegle glavnico. Zato so v skladu s prej navedeno določbo prenehale teči. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da tožena stranka dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov glavnice od zapadlosti pa do dneva uveljavitve OZ, v presežku pa je potrebno tožbeni zahtevek v obrestnem delu zavrniti (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pri ponovnem odločanju o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženkin uspeh s pritožbo ne utemeljuje drugačne odločitve o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj se je uspeh tožene stranke pred sodiščem prve stopnje spremenil le glede obresti, ki so stranska terjatev, ne pa tudi glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.

(1)Glede na prehodno določbo iz 498. člena ZPP se v tej pravdi uporabljajo določbe ZPP in ne določbe prej veljavnega ZPP/1977.

(2) Obresti so v danem primeru sicer pričele teči še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki omejitve teka zamudnih obresti ni določal. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V danem primeru je v času odločanja sodišča prve stopnje sicer že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/97, v nadaljevanju OZ-A). Ta je začel veljati 22. 05. 2007 in za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa le, da zakon začne veljati 15 dni po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče pa je v odločbi opr. št. Up 227/2005 zavzelo stališče, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati, ker so v teh primerih obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (tako tudi odločba Up 699/05 in odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 983/2007). Ustavno sodišče je torej zavzelo jasno stališče glede teka obresti v takšni situaciji, izhajajoč pri tem iz temeljnega načela o prepovedi retroaktivnosti.