VSRS Sodba X Ips 170/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 3. 2009. S to odločbo je tožena stranka delno ugodila revidentovi pritožbi zoper del 3. točke izreka delne odločbe Upravne enote Radovljica z dne 7. 1. 2009, in odpravila del te točke izreka v obsegu zahtevka za neplačane pogodbene obveznosti v višini 41.411,63 USD (1. točka izreka odločbe tožene stranke), v nadaljevanju pa je zavrnila zahtevek vlagateljev za plačilo odškodnine za neplačane terjatve za nastanitev vojaških enot JLA v višini 41.411,63 USD (2. točka izreka odločbe tožene stranke) ter prav tako tudi pritožbo zoper del 3. točke izreka navedene prvostopenjske delne odločbe v obsegu zahtevka za odvzet in uničen inventar v času bivanja enot JLA v višini 63.989,63 USD (3. točka izreka odločbe tožene stranke). Prvostopenjski upravni organ je z navedeno delno odločbo v 3. točki izreka zavrnil zahtevke vlagateljev za plačilo odškodnine: za neplačane pogodbene obveznosti v višini 41.411,63 USD, iz naslova izgubljenega dobička v višini 674.259,70 USD in za odvzet in uničen inventar v času bivanja JLA v višini 63.989,63 USD.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se terjatve bivšega lastnika podržavljenega podjetja B., nastale zaradi nastanitve vojaških enot JLA v prostorih hotela in zaradi odvzetega in uničenega inventarja, ki naj bi ga storile enote JLA v času bivanja v hotelu, ne štejejo za premoženje v smislu 8. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Revident namreč ni izkazal, da bi bile te terjatve, ki so nastale v letih 1945 in 1946, to je pred podržavljenjem podjetja, zajete v popisu premoženja podržavljenega podjetja.

3Revident dovoljenost revizije utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je predmet spora opredelilo v nasprotju s tožbenimi navedbami, saj gre v zadevi za terjatve podržavljenega podjetja in ne njegovega lastnika. Sodišče prve stopnje je z zahtevo, da so obravnavane terjatve popisane v dokumentaciji o podržavljenju podjetja, postavilo dokazno pravilo, ki je v nasprotju z zakonom. Sklicuje se na 4. in 5. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Meni, da takšna omejitev dokazovanja z drugimi listinami iz Navodila ne izhaja in da bi bila sicer tudi protizakonita in protiustavna. Terjatev za opravljene storitve (najem) dokazuje z računi. Za škodo, nastalo na inventarju podjetja, pa je podjetje vzpostavilo odškodninsko terjatev, ki predstavlja njegovo premoženje.

4Revizija ni utemeljena.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga revident utemeljuje z višino zavrnjenega zahtevka za plačilo odškodnine, ki znaša 105.401,26 USD oziroma po tečaju veljavnem na dan vložitve revizije 77.443,98 EUR.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7Predmet odločanja v tej denacionalizacijski zadevi je vračanje premoženja podjetja B., podržavljenega na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, 35/48, v nadaljevanju ZNZGP), in sicer z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj, št. 02/2-2433/4 z dne 3. 7. 1956. V tej zadevi je sporna utemeljenost zahteve v obsegu terjatev, nastalih zaradi nastanitve vojaških enot JLA v prostorih hotela in zaradi odvzetega in uničenega inventarja, ki naj bi ga storile enote JLA v času bivanja v hotelu.

8V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da zatrjevane terjatve podržavljenega podjetja, nastale zaradi neplačila storitev in škode na inventarju, ki naj bi nastale med bivanjem enot JLA v hotelu od julija 1945 do maja 1946, niso popisane v dokumentaciji o podržavljenju podjetja. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano.

9Denacionalizacija je vračanje premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov in na način, ki so navedeni v 3., 4. in 5. členu ZDen. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, naštetih v 3. členu ZDen, skladno z določbami 62. člena ZDen obseg podržavljenega premoženja izkazujejo z listino o podržavljenju oziroma z navedbo uradnega glasila, v katerem je bil objavljen akt, s konkretno navedbo predmeta podržavljenja.

10V obravnavani zadevi gre za vračanje premoženja podjetja, ki je bilo podržavljeno na podlagi ZNZGP. Skladno s tem zakonom je bilo pristojno ministrstvo ob prevzemu podjetja dolžno izvesti popis in primopredajo premoženja, na katero se nanaša nacionalizacija, vključno z ugotavljanjem terjatev in obveznosti podjetja (prim. 16. člen tega zakona in Uredbo o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje, Ur. l. FLRJ, št. 98/47, v nadaljevanju Uredba). Bivšemu lastniku, ki je imel pravico popisni komisiji dajati pojasnila in predloge, je po določbah ZNZGP in Uredbe pripadala tudi določena odškodnina, ki je bila odvisna od vrednosti ugotovljene neto aktive.

11Z navedenim popisom premoženja podržavljenega podjetja je bil določen obseg podržavljenega premoženja. S tem pa je, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, določen tudi obseg denacionalizacije. Le podržavljeno premoženje je namreč predmet denacionalizacije po določbah ZDen. Breme dokazovanja, da je bil predmet podržavljenja še drugo premoženje, ki ni izkazano na navedeni način, pa nosi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

12V obravnavani zadevi je tožena stranka ocenila, da predložena dokumentacija, ki je nastala v letih 1945 in 1946 in ki ni popisana v dokumentaciji o podržavljenju podjetja, ne izkazuje, da sta obravnavani terjatvi, ob podržavljenju podjetja v letu 1948 še obstajali. Takšna dokazna ocena v zvezi z dokazovanjem obstoja podržavljenega premoženja podjetja, ki ni popisano v dokumentaciji o podržavljenju podjetja, pa glede na opisani postopek podržavljenja po določbah ZNZGP in Uredbe po presoji Vrhovnega sodišča ustreza načinu ugotavljanja podržavljenega premoženja po določbah ZDen. Revident se zato neutemeljeno sklicuje na določbe 4. in 5. člena Navodila, saj te določajo le merila in metode za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja, ne pa tudi njegovega obsega.

13Z revizijskimi trditvami, da je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo predmet spora, ko je navedlo, da je sporno, ali se za premoženje v smislu zakona štejejo terjatve lastnika podržavljenega podjetja, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, saj glede na navedeno, niso pomembne za odločitev v tej zadevi.

14Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.