VSRS Sklep X Ips 147/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) dne 2. 3. 2010 po odvetnici vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik z dne 7. 9. 2007, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se tam navedeno kmetijsko gospodarstvo v lasti A., ki obsega tam navedene nepremičnine, (še naprej) šteje za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka) in da se po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru ter se vpiše v register zaščitenih kmetij na pristojni upravni enoti (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 25. 3. 2008 tožničino pritožbo zoper citirano prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Stranka z interesom, B., sestra revidentkinega pokojnega moža in hči A. – pokojne lastnice zaščitene kmetije, v odgovoru na revizijo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da postopek vpisa dejanske rabe v zemljiški kataster po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin ni upravni postopek, ki bi se končal z izdajo odločbe, zato tudi ne more predstavljati predhodnega vprašanja v postopku preveritve zaščitene kmetije. Nadalje pojasnjuje razloge za ravnanje revidentke v tem upravnem sporu in opozarja, da o spremembah dejanske rabe zemljišč, katastrske kulture in katastrskega razreda še ni dokončno odločeno.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali je ob dejanskem dokazovanju drugačnega od izkazanega v uradnih evidencah v ustreznem postopku pred Geodetsko upravo RS (v nadaljevanju GURS), odločitev GURS predhodno vprašanje za rešitev preveritve statusa kmetije, v primeru, ko se preveritev statusa izvaja v času po smrti zemljiškoknjižnega lastnika kmetije in bo odločitev o preveritvi uporabljena v zapuščinskem postopku.

9Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je namen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ki izhaja iz določbe 1. člena, med drugim prav ureditev posebnosti pri dedovanju zaščitenih kmetij in preprečitev njihove drobitve, pri čemer o dedovanju odloča sodišče splošne pristojnosti, ne pa upravni organ.

10Vprašanje, ali mora pristojni upravni organ postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo prekiniti in o uskladitvi podatkov v uradnih evidencah (zemljiške knjige in zemljiškega katastra) z dejanskim stanjem odločiti kot o predhodnem vprašanju, pa je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 1047/2002 z dne 5. 2. 2004 že sprejelo stališče, da so podlaga za odločanje o statusu zaščitene kmetije podatki iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga in zemljiški kataster). Če katastrski podatki niso usklajeni z dejanskim stanjem v naravi, pa je to predmet posebnega postopka in glede na zakonsko ureditev organ ni dolžan prekinjati postopka. Povsem jasni sta tudi določbi drugega odstavka in osmega odstavka 4. člena ZDKG. Po določbi drugega odstavka 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra. O tem obstaja tudi obširna upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (na primer zadeve I Up 757/2003, I Up 1371/2003, I Up 187/2006). Osmi odstavek 4. člena ZDKG pa določa, da lahko upravna enota na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG (ta opredeljuje pojem in določa pogoje za zaščiteno kmetijo). ZDKG nima določb, ki bi kako drugače od navedenega urejale postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo v primeru, ko preverjanje poteka po smrti zemljiškoknjižnega lastnika takšne kmetije.

11V obrazložitvi revizije se revidentka sklicuje tudi na zadevo sodišča prve stopnje U 1837/2001 in zadevo Vrhovnega sodišča I Up 184/2005 ter smiselno zatrjuje odstop sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi od stališča, ki ga je zavzelo v zadevi U 1837/2001 oziroma odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 184/2005. Presoja izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije je glede neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje mogoča samo, če se neenotnost nanaša na vprašanje, ki je bistveno za odločitev in če Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločilo. Vendar pa za take primere določba petega odstavka 367. b člena ZPP, ki se na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, revidenta zavezuje k predložitvi odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, česar pa revidentka ni storila.

12Revidentka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odstop sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 184/2005. Vrhovno sodišče je v tej zadevi sprejelo stališče, da so podatki iz uradnih evidenc (zemljiške knjige in zemljiškega katastra) podlaga za ugotovitev lastništva in obsega zaščitene kmetije in na odločitev ne more vplivati zatrjevanje, da dejanska raba zemljišč ne ustreza podatkom v zemljiškem katastru (kot je primer v obravnavani zadevi), saj tožnik ni z ničemer izkazal, da je bil izveden uradni postopek spremembe katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov, zato trenutno stanje zemljišč v naravi v zadevi ni bilo relevantno. Ne drži torej revizijska navedba, da je bilo v tej zadevi sprejeto stališče, da bi trditve in izkazi o uvedbi postopka spremembe katastrskih ali zemljiškoknjižnih podatkov vplivale na odločitev. V obravnavani zadevi namreč postopki spremembe relevantnih podatkov v uradnih evidencah niso bili končani pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa (7. 9. 2007), saj je bilo šele dne 28. 10. 2008 izdano prvo obvestilo o spremembi katastrskih podatkov (za k. o. ...), zato to na odločitev v obravnavani zadevi niti ne bi moglo vplivati. Do odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča torej ni prišlo. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedefiniran pravni pojem, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 201/2009), mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude in to tudi izkazati.

14Revidentka v zvezi s tem zatrjuje, da bo njen dedni delež, če kmetija ostane zaščitena, znašal 1/8 (sicer 1/4), pri čemer razlika, upoštevaje izdelano cenitev zgolj za objekte oziroma stavbne parcele, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, znaša 81.724,00 EUR. Tako so ji z izpodbijano odločbo povzročene zelo hude posledice v vrednosti, ki presega znesek 20.000,00 EUR. Po presoji Vrhovnega sodišča bodo za revidentko posledice dejansko nastale v zapuščinskem postopku (po pokojnem možu), odločitev glede statusa zaščitene kmetije pa niti ne vpliva neposredno na dedovanje, saj ZDKG določa različne izjeme, pa tudi oblike dedovanja. Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

15Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).