VSRS Sodba IV Ips 65/2011

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Tržni inšpektorat Republike Slovenije (prekrškovni organ) je z odločbo o prekršku z dne 2. 9. 2009 pravni osebi B. d. o. o., izrekel sodni opomin zaradi prekrškov po 12. točki prvega odstavka 77. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in po 1. točki prvega odstavka 686. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Z isto odločbo je izrekel sodni opomin tudi odgovorni osebi pravne osebe S. Z., in sicer zaradi prekrškov po drugem odstavku 77. člena ZVPot in po drugem odstavku 686. člena ZGD-1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 1. 3. 2011 zahtevi storilcev za sodno varstvo kot neutemeljeni zavrnilo.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka. Navaja, da izrek v odločbi o prekršku ne vsebuje sestavin, predpisanih v drugem odstavku 57. člena (pravilno v tretjem odstavku 56. člena) Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj nista določena čas in kraj storitve, kdaj naj bi pravna oseba pošiljala naročilnice potrošnikom, zaradi česar očitka v tem delu odločbe ni mogoče preveriti. Opozarja tudi, da je prekrškovni organ zoper isto pravno osebo in njeno odgovorno osebo zaradi kršitve istih določil ZVPot in ZGD-1 izdal plačilni nalog, vendar je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo ZSV 378/2010 zahtevi za sodno varstvo ugodilo ter postopek po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Meni, da je vložitev zahteve potrebna tudi zaradi poenotenja sodne prakse. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema in njunemu zagovorniku J. J., odvetniku v M. Zagovornik se v odgovoru z dne 26. 8. 2011 pridružuje navedbam zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4V skladu s tretjim odstavkom 56. člena ZP-1 mora izrek odločbe o prekršku obsegati: osebne podatke kršitelja, kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine) in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, o plačilu stroškov postopka ter nekatera opozorila, navedena v citirani določbi ZP-1. Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da so kraj, čas način storitve prekrška ter nekatere druge okoliščine potrebne za individualizacijo historičnega dogodka (življenjskega primera), ki ga prekrškovni organ obravnava kot prekršek.(1) Le v primeru, ko so navedene okoliščine pomembne pri pravni opredelitvi prekrška oziroma predstavljajo njegove zakonske znake, morajo biti podrobneje opisane v okviru opisa dejanja.

5Po prvem odstavku 45. člena ZGD-1 morajo biti na vseh sporočilih, ki jih družba pošlje naslovniku, poleg celotne firme in sedeža družbe, navedeni tudi registrski organ, pri katerem je družba vpisana, in številka registrskega vpisa; pri družbi z omejeno odgovornostjo in delniški družbi pa je treba navesti tudi znesek osnovnega kapitala in znesek še nevplačanih vložkov. Po drugem odstavku istega člena se naročilnice štejejo za sporočila iz prejšnjega odstavka. Iz izpodbijane odločbe prekrškovnega organa izhaja, da sta pravna oseba B. d. o. o. in njena odgovorna oseba S. Z., ki je opustil dolžno nadzorstvo, ravnali v nasprotju z navedenim členom, ker družba na naročilnicah, ki jih je pošiljala potrošnikom in so bile priložene prodajnemu katalogu Pomlad 2009, ni navedla celotnega imena firme, sedeža družbe in registrskega organa, pri katerem je vpisana, številke registrskega vpisa, zneska osnovnega kapitala in zneska še nevplačanih vložkov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je takšen opis dovolj konkreten, jasen in razumljiv, zato je bilo na takšni podlagi mogoče voditi postopek o prekršku. Po naravi stvari je potrebno šteti, da je bilo dejanje storjeno na sedežu pravne osebe, ki je v opisu dejanja tudi naveden, saj je delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe praviloma mogoče vezati le na njen sedež (razen če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje). Dejanje je sicer zgolj krajevno opredeljeno, ne pa tudi časovno, vendar čas ni niti zakonski znak niti ni v konkretni zadevi odločilna okoliščina tega prekrška. Zakonski znaki, način storitve ter druge odločilne okoliščine pa so iz opisa dejanskega stanu jasno razvidni in omogočajo individualizacijo konkretnega dejanja. Očitek vrhovne državne tožilke, da odločbe o prekršku zaradi nepopolnosti njenega izreka ni mogoče preizkusiti, tako ni utemeljen.

6Vrhovna državna tožilka še opozarja, da je bil pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu (ZSV 378/2010) zoper isto pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe zaradi kršitve istih določil ZVPot in ZGD-1 postopek po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavljen in v zvezi s tem izpostavlja potrebo po uskladitvi sodne prakse. Ker iz zahteve ni mogoče razbrati, katera kršitev naj bi bila podana, uradni preizkus pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izključen, Vrhovno sodišče navedenega očitka ni presojalo.

C.

7Glede na povedano, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

Op. št. (1): Prim. npr. sodbi VS RS IV Ips 35/2009 z dne 23. 11. 2009 in IV Ips 53/2008 z dne 18. 11. 2008.