VSRS Sodba XI Ips 8021/2011-323

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega R. B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno in osumljencu naložil plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, in kršitve ustavnih pravic.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane, in predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je Vrhovnemu sodišču v dokazne namene posredoval sklep Okrožnega sodišča v Krškem I Kpr 8021/2011 z dne 15. 7. 2011, s katerim dokazuje osumljenčev namen povrniti vplačilo oškodovancem in sodelovati v kazenskem postopku.

B.

5Osumljenčev zagovornik ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da zunajobravnavni senat ni podal prepričljivih razlogov o utemeljenosti suma v smislu vseh zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Senat se po vložnikovem zatrjevanju ni opredelil do pritožbenih navedb o tem, ali se osumljencu očita, da je storil kaj nezakonitega pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in ali so podane kakršnekoli dejanske okoliščine ali lažniva prikazovanja.

6Osumljencu se na ravni utemeljenega suma očita, da naj bi storil dve nadaljevani kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Vložnik ne pojasni, pri katerem od očitanih nadaljevanih kaznivih dejanj poslovne goljufije naj sodišče ne bi opisalo zakonskega znaka gospodarske dejavnosti. Vrhovno sodišče je pri razlagi pojma gospodarske dejavnosti v več odločbah (sodba 341/2007 z dne 20. 3. 2008 in druge) navedlo, da je potrebno gospodarsko dejavnost razumeti široko. Pri njej ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Narave pridobitne dejavnosti celo ne spremeni dejstvo, da poslovanje ne prinaša neposredne koristi subjektu lastnika ampak drugim osebam (na primer razni skladi). Dežurni preiskovalni sodnik ob obrazlaganju obstoja utemeljenega suma ugotavlja, zunajobravnavni senat pa njegovemu stališču pritrjuje, da naj bi osumljenec kot direktor družb P. d. o. o. in D. d. o. o. preko interneta potencialnim kupcem ponujal naprodaj mobilne telefone in na račun teh družb sprejemal vplačila po predračunih, nato pa telefonov kupcem ni dobavil. Na ravni utemeljenega suma opisano osumljenčevo ravnanje zadošča za sklep, da naj bi očitani nadaljevani kaznivi dejanji poslovne goljufije storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Opravljanje gospodarske dejavnosti ni znak kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1, zato se sodišču do te okoliščine ni treba opredeljevati. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi obrazložiti, saj Vrhovno sodišče ne opravlja preizkusa zatrjevanih kršitev po uradni dolžnosti. Do zatrjevanih, vendar neobrazloženih, kršitev zakona se Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Iz tega razloga Vrhovno sodišče ni moglo presoditi vložnikovih posplošenih navedb o tem, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje razlogov o kakršnih koli dejanskih okoliščinah ali lažnivih prikazovanjih. Ni namreč jasno, katere dejanske okoliščine in lažniva prikazovanja ima vložnik v mislih ter na katero od štirih kaznivih dejanj se ta očitek nanaša.

7Po vložnikovem zatrjevanju stališče zunajobravnavnega senata o neogibnosti pripora ni pravno prepričljivo v zadostni meri. Vložnik meni, da obrazložitev zunajobravnavnega senata ni skladna z ustavnosodno prakso in pravnim standardom neogibnosti pripora, saj senat ni našel dejstev ali dokazov, ki bi kazali, da gre v obravnavanem primeru za veliko nevarnost za premoženje ljudi. Zunajobravnavni senat se po vložnikovem stališču ni opredelil do pritožbenih navedb o neogibnosti pripora v zvezi s sodno prakso Ustavnega sodišča. Nadalje vložnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi šlo za na primer težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi, zaradi česa ni razvidna realna nevarnost, ki bi bila tako velika, da bi ob uporabi načela sorazmernosti opravičevala odreditev pripora. Prav tako izpodbijani sklep po vložnikovem zatrjevanju ne vsebuje razlogov o tem, da bi šlo za del širše organizirane združbe oziroma da bi bil osumljenec član hudodelske združbe ali da bi bi šlo za visoko stopnjo organiziranosti kriminalne dejavnosti, upoštevaje način izvrševanja kaznivih dejanj, ali za visoko stopnjo profesionalnosti, katere cilj bi bil pridobitev visoke premoženjske koristi. Ker senat naštetih elementov ni ugotovil, vložnik ocenjuje, da ni pravilno opravil testa sorazmernosti.

8Ustavno sodišče v odločbi Up-268/96 z dne 4. 11. 1996, na katero se sklicuje vložnik, ni izključilo možnosti odreditve pripora v primeru kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer je navedlo, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne odtehta posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Iz konkretnih okoliščin, ki opravičujejo bojazen, da bo prizadeti ponovil kaznivo dejanje, mora izhajati realna nevarnost, ki mora biti tako velika, da ob uporabi načela sorazmernosti opravičuje pripor. Tako dežurni preiskovalni sodnik (sklep, stran 5) kot zunajobravnavni senat (sklep, stran 3 in 4) sta na podlagi izkazane ponovitvene nevarnosti in ob upoštevanju velikega števila kaznivih dejanj, ki se očitajo osumljencu, velikega števila oškodovancev in vrednosti premoženja, ki naj bi si ga osumljenec pridobil, ocenila, da je odreditev pripora neogibno potrebna. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je obrazloženo osumljenčevo poseganje v premoženje velikega števila ljudi, na podlagi osumljenčevega načina življenja, vsaj v času izvrševanja očitanih kaznivih dejanj, predkaznovanosti zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje (kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika), visokega dolga (približno 41.000 EUR) in objektivne nezmožnosti povrniti dolg. S prikazovanjem, da okoliščine, na katerih temelji neogibnost odreditve pripora, niso izkazane, in da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o teh okoliščinah, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati na konkretno in realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj in glede katerih vložnik zatrjuje, da jih sodišče ni obrazložilo (ponavljanje kaznivih dejanj oziroma serija istovrstnih kaznivih dejanj, zasledovanje visoke premoženjske koristi, izvrševanje kaznivih dejanj v združbi, ki je domnevno del širše organizirane združbe, visoka stopnja organiziranosti kriminalne dejavnosti skupaj z načinom izvrševanja kaznivih dejanj, dejstvu, da je osumljenec še v drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje), je Ustavno sodišče v citirani odločbi primeroma naštelo (točka 12), zato ni potrebno, da bi bile podane kumulativno, kot zatrjuje vložnik. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je večina primeroma naštetih okoliščin obrazloženih: osumljenec naj bi si pridobil cca. 41.000 EUR (zasledovanje visoke premoženjske koristi), utemeljeno je osumljen storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, s katerima naj bi skupno oškodoval 52 oškodovancev (serija istovrstnih kaznivih dejanj), bil je že obsojen zaradi premoženjskih deliktov in je bil do 13. 5. 2011 celo na preizkusni dobi, zaradi goljufije in prodaje mobilnih telefonov je bil 23. 11. 2010 nepravnomočno obsojen, 12. 5. 2011 je Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu vložilo obtožnico (predkaznovanost), kot direktor dveh družb je preko spletnih strani oglaševal in prodajal mobilne telefone (osumljenčeva organiziranost kriminalne dejavnosti), zato vložnikovo zatrjevanje, da te okoliščine niso obrazložene, ni utemeljeno. Z navedbami o nepravilno opravljenem testu sorazmernosti vložnik podaja lastno oceno o zgoraj ugotovljenih okoliščinah, s čimer ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Do vložnikovih navedb, da „senat v svoji obrazložitvi ne zve za pravno podlago sklepanja senata na to, da je glede na vse konkretne okoliščine konkretnega primera „nujnost pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mogoče oceniti ne le v primeru, kadar obstaja neposredna fizična nevarnost za ljudi, ampak kadar obstaja nevarnost za premoženje ljudi“, kar predstavlja, upoštevaje ob tem stališče ter citiranje sodne prakse Ustavnega sodišča, kršitev ustavne pravice do pritožbe, saj se pripornik v svojem (pravnem) sredstvu ne more v celoti izjasniti o pravni podlagi navedene ocene senata“, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Ni jasno, s katero pravno podlago naj se zunajobravnavni senat ne bi seznanil, kršitev pravice do pritožbe pa je obrazložena zgolj na splošni ravni, zato se Vrhovno sodišče tudi do tega očitka ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10Nadalje vložnik navaja, da zunajobravnavni senat ni dovolj prepričljivo obrazložil nujnosti pripora, da se je senat s tem, ko je uporabil trdilne stavke namesto pogojnih, postavil v vlogo razpravljajočega sodišča, kar je v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Tako preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat sta ocenila, da je v obravnavanem primeru pripor glede na ugotovljen utemeljen sum storitve štirih kaznivih dejanj, obstoj ponovitvene nevarnosti in sorazmernost posega v osumljenčevo osebno svobodo glede na napadene pravne dobrine, edini ukrep, ki pride v poštev. S presojo sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, je izključena možnost odreditve milejših ukrepov, zaradi česar se sodišče ni dolžno opredeljevati, zakaj ni odredilo katerega od milejših ukrepov. V primeru, ki ga izpostavlja vložnik, ko je zunajobravnavni senat obrazložil, da je osumljenec storil celo vrsto istovrstnih kaznivih dejanj, da je živel nadstandardno življenje, da je očitno to počel v okviru dveletne preizkusne dobe, da osumljenec podleže skušnjavi po zaslužku, da je predrzen in brezobziren, da je oškodoval svoja poslovnega partnerja, da je zaradi poplačila to počel tudi v preteklosti, je senat (prav tako tudi preiskovalni sodnik) podal zgolj svojo oceno o obstoju utemeljenosti suma ter oceno o okoliščinah, ki temeljijo na osumljenčevem načinu življenja in ki kažejo na njegovo nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Vložnik je očitno spregledal, da je zunajobravnavni senat ob ugotavljanju osumljenčevih subjektivnih okoliščin večkrat navedel, da gre za oceno teh okoliščin. Zato ni mogoče govoriti o postavljanju v vlogo razpravljajočega senata in kršitvi domneve nedolžnosti. Z navajanjem, da zunajobravnavni senat ni skrbno pretehtal vseh argumentov, ki govorijo v prid osumljencu za odreditev milejšega ukrepa, se vložnik ponovno spušča v oceno zaključkov sodišča o nujnosti pripora, s čimer pod videzom kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.