VSRS Sklep X Ips 490/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Revidentka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka – revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se zavrne kot neutemeljena. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) z dne 24. 9. 2009. Z navedeno odločbo je Agencija na podlagi 22. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 13/2007-UPB1 in 102/2007, v nadaljevanju ZEKom) v 1. točki izreka revidentko določila za operaterja s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM) na upoštevnem trgu „Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“ in ji v 2. do 5. točki izreka naložila obveznosti (dopustitev operaterskega dostopa, enako obravnavanje, zagotavljanje preglednosti, cenovni nadzor).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage prvega odstavka 22. člena ZEKom, in sicer, ali je pri določitvi OPTM na upoštevnem trgu in naložitvi obveznosti lahko odločeno o vsakem relevantnem operaterju z ločeno odločbo. Navaja, da je glede na besedilo prvega odstavka 22. člena ZEKom, po kateri Agencija odloči z eno samo odločbo tudi v primeru, ko gre za več operaterjev, obvezno enotno odločanje zoper vse relevantne operaterje na upoštevnem trgu, in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (zdaj Sodišče Evropske unije; v nadaljevanju SEU) C-426/05 z dne 21. 2. 2008.

8Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, obe z dne 21. 1. 2009, in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008, obe z dne 9. 4. 2009). Prav takšno pa je vprašanje o dopustnosti odločanja z ločeno odločbo o vsakem relevantnem operaterju na upoštevnem trgu v postopku določitve OPTM. Po prvem odstavku 22. člena ZEKom Agencija, če na podlagi analize upoštevnega trga ugotovi, da ta trg ni dovolj konkurenčen, z odločbo določi operaterja oziroma operaterje s pomembno tržno močjo na tem trgu. Po petem odstavku 22. člena ZEKom Agencija, če na podlagi analize upoštevnega trga ugotovi, da je ta trg dovolj konkurenčen, ne sme določiti nobenega operaterja za OPTM. Če je bil ta trg prej nekonkurenčen, mora Agencija z ustreznimi odločbami razveljaviti vse odločbe, ki so na tem trgu določale OPTM. V petem odstavku 22. člena ZEKom je torej izrecno predvideno, da je bilo za isti trg lahko izdanih več odločb. Agencija sicer lahko zoper vse relevantne operaterje začne in vodi en sam postopek, če so izpolnjeni pogoji po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar takšen enotni postopek ni obvezen, ampak Agencija o združitvi zadev v en postopek odloči fakultativno s posebnim sklepom (tretji odstavek 130. člen ZUP). V tem smislu je v izpodbijani sodbi določbo prvega odstavka 22. člena ZEKom razlagalo tudi sodišče prve stopnje.

9Ker je določba prvega odstavka 22. člena ZEKom jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, zato ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Vprašanje obveznega enotnega odločanja o določitvi OPTM na upoštevnem trgu in naložitvi obveznosti zoper vsakega relevantnega operaterja zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Revidentka s sklicevanjem na sodbo SEU C-426/05 z dne 21. 2. 2008, v kateri je SEU presojalo vprašanje položaja stranke oziroma stranske udeležbe v predhodnem postopku analize trga, očitno meri na vprašanje položaja stranke v postopku izdaje odločbe o določitvi OPTM drugemu operaterju. To pa ni vprašanje, ki bi bilo bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Predmet presoje v obravnavani zadevi je namreč presoja zakonitosti odločbe Agencije, s katero je bila kot OPTM na upoštevnem trgu določena revidentka, v zvezi s to odločbo pa njen položaj stranke ni sporen. Stališče iz citirane sodbe SEU se nanaša na udeležbo tretjih oseb v postopku in ne na udeležbo glavne stranke (OPTM), zato vprašanje položaja stranke v postopku izdaje odločbe o določitvi OPTM drugemu operaterju po vsebini zadeve ne sodi v ta upravni spor.

11Ker v obravnavani zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje, niti za odstop od sodne prakse, revidentka glede na navedeno ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008 z dne 28. 1. 2010, X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009, obe z dne 14. 1. 2010, ter ostali).

13Revidentka obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da je iz Analize upoštevnega trga 7 (v nadaljevanju Analiza), na podlagi katere je bila revidentka določena za OPTM in so ji bile naložene obveznosti, razvidno, da gre za obveznost velikosti več milijonov EUR in za regulacijo cen, ki zadeva pretežni del revidentkinega poslovanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pomen predmeta spornega odločanja za revidentko oceni z vpogledom v navedeno Analizo.

14Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazala, saj v reviziji ni pojasnila, na kakšen način obveznosti vplivajo oziroma bodo vplivale na obseg njenega poslovanja in teh posledic tudi ni z ničimer izkazala. Obstoja zelo hudih posledic glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme pa tudi ni izkazala s predlogom, naj Vrhovno sodišče pomen predmeta spornega odločanja za revidentko oceni z vpogledom v Analizo. Glede na navedeno revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

16Tožeča stranka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.