VSL sodba I Cpg 229/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba (III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka plača 110.311,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 11. 2007 do plačila, je glede podlage utemeljen.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je:

s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se glasi na ugotovitev, da tožena stranka z neupravičenim izkoriščanjem zaupanih poslovnih tajnosti tožeče stranke na poimensko navedene kupce izdelka D. tožeče stranke naslavlja prodajne ponudbe za D.-ju tehnično enak izdelek V., ki vsebujejo ceno na enoto izdelka, oblikovano z izkoriščanjem pridobljenih poslovnih tajnosti tožeče stranke, to je cen in drugih prodajnih pogojev tožeče stranke za izdelek D. po posameznem kupcu, s čimer vrši dejanja nelojalne konkurence (I.);

z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi na prepoved toženi stranki, da z neupravičenim izkoriščanjem zaupanih poslovnih tajnosti tožeče stranke, na poimensko navedene kupce izdelka D. tožeče stranke naslavlja prodajne ponudbe za izdelek V. oziroma za katerikoli D.-ju zamenljiv oz. konkurenčen izdelek ali da s temi kupci izdelka D. tožeče stranke z neupravičenim izkoriščanjem zaupanih poslovnih tajnosti navezuje kakršnekoli poslovne stike z namenom prodaje izdelka V. ali kateregakoli D.-ju zamenljivega izdelka (II.);

z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, povzročeno z dejanji nelojalne konkurence v zvezi s tem, da je tožena stranka z neupravičenim izkoriščanjem zaupanih poslovnih tajnosti tožeče stranke, na poimensko navedene kupce izdelka D. tožeče stranke naslavljala prodajne ponudbe za D.-ju tehnično enak izdelek V., ki vsebujejo ceno na enoto izdelka, oblikovano z izkoriščanjem pridobljenih poslovnih tajnosti tožeče stranke, to je cen in drugih prodajnih pogojev tožeče stranke za izdelek D. (III.);

odločitev o stroških prepustilo končni odločbi (IV.).

2Zoper vmesno sodbo in odločitev o stroških (III. in IV. točka izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Vmesna sodba je sodba o podlagi zahtevka (315. člen ZPP). Podlaga zahtevka je implicitno vsebovana v tožbenem predlogu oziroma v vsakem izreku dajatvene sodbe. Pri obravnavanju podlage odškodninskega zahtevka je sicer res treba odgovoriti na vprašanje „ali je tožena stranka odškodninsko odgovorna“, vendar pa ugotavljanje obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti sodi v obrazložitev sodbe in ne v njen izrek. To velja tako za dejstva, ki tvorijo dejanski stan odškodninskega primera kot tudi za subsumpcijo ugotovljenih dejstev pod ustrezno pravno normo. Izrek vmesne sodbe naj torej ne bi vseboval niti dejanskih okoliščin primera niti materialnopravnih zaključkov. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS (II Ips 33/2004, II Ips 355/2001), po katerem „presoja, vsebovana v vmesni sodbi, ni ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, ampak ugotovitev obstoja oziroma utemeljenosti konkretnega tožbenega zahtevka. Izrek vmesne sodbe načeloma ne sme vsebovati ugotovitev prejudicialnega pravnega razmerja (npr. da je toženec odškodninsko odgovoren, da obstoji odškodninska odgovornost toženca ipd.). Pravna kvalifikacija ni del tožbenega zahtevka in ne sodi v izrek vmesne sodbe.“

6Navedeno stališče ni pomembno samo zaradi meja pravnomočnosti vmesne sodbe, pač pa v konkretnem primeru (ko izrek sodbe vsebuje tudi opis dejanja) zaradi nepotrebnega omejevanja prostora, ki si ga je s sprejeto odločitvijo naložilo sodišče. Obravnavanje odškodninskega zahtevka je treba ločiti od drugih zahtevkov, ki jih je v tem postopku uveljavljala tožeča stranka. Navedba seznama vseh kupcev tožeče stranke je bila nujna sestavina prepovednega zahtevka tožeče stranke, ne pa tudi odškodninskega. Tožeča stranka ne zahteva povrnitve škode zaradi naslavljanja prodajnih ponudb vsem kupcem tožeče stranke, pač pa zaradi, ker je bila (v posledici) prisiljena v letu 2007 znižati cene svojemu izdelku 30 kupcem (priloga A255). Četudi vsa v tožbi uveljavljana škoda izvira iz poslov tožeče stranke le s 30 kupci, pa se toženi stranki očitana dejanja nelojalne konkurence nanašajo na vse kupce tožeče stranke. Iz povedanega je razvidno, da utegne biti razlaganje in utemeljevanje dejanske in pravne „podlage“ v izreku sodbe (vsaj v bolj strukturiranih zadevah, kot je področje nelojalne konkurence) tudi z operativnega vidika zelo zapleteno in težavno opravilo.

7Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z nepravilnim izrekom storilo le relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, poleg tega pa jo je bilo mogoče odpraviti v pritožbenem postopku tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se glasi, kot izhaja iz izreka te sodbe (354. čl. ZPP).

8Z zaključki prvostopnega sodišča o podani podlagi odškodninskega zahtevka tožeče stranke, t.j. o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Pritrditi je tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka svoje izjave in trditve v pritožbi spreminja in da jih je zato šteti kot nedopustne pritožbene novote, za katere ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tako ne drži, da toženec ni bil seznanjen s prodajno politiko tožeče stranke za leto 2007, in da kot zastopnik O. ni imel pooblastila za formiranje cen, saj je v postopku na prvi stopnji sam trdil nasprotno. Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo in tudi druge izvedene dokaze pravilno in prepričljivo ocenilo, razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni in med seboj skladni. Pritožbena trditev, da je imel toženčev principal (O.) že pred prihodom toženca izkušnje s prodajo V.-ja, ni z ničemer podprta. Nasprotno, iz podatkov v spisu je razvidno, da se niti O. niti T. pred prihodom toženca oz. pred stikom z njim, s trženjem V.-ja nista resneje ukvarjala. Tega produkta prej sploh ni bilo, saj je šele v l. 2007 dobil ime (izpovedba toženca), v letu 2006 tako niti O. niti T. nista prodajala V.-ja (izpovedba E. B.). Da pritožnik pri tožeči stranki ni imel nobenih zadolžitev na tržiščih v ZDA, Rusiji, Turčiji in Ukrajini, je nerelevantno, ker se v zadevi obravnavani očitki nelojalne konkurence nanašajo le na evropski trg.

9Sodišče prve stopnje tudi ni kar „enostavno odločilo, da je toženec naslovil prodajne ponudbe vsem v sodbi navedenim kupcem tožeče stranke“. Tožeča stranka je navedeno trditev postavila v tožbi (list. št. 5), tožena stranka je odgovorila, da je ponudbe poslala vsem potencialnim evropskim kupcem (list. št.22, 23), po pridobitvi seznama evropskih kupcev tožeče stranke pa ni podala nobenega ugovora. Po prejemu specifikacije tožbenega zahtevka je tožena stranka sicer izjavila, da štirim družbam, navedenim na seznamu A255, ni pošiljala ponudb, vendar je za te izjavila, da je „nabavo za francoske družbe prevzela belgijska družba“. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP neprerekana dejstva lahko štelo za priznana, saj tudi iz siceršnjih navedb tožene stranke smiselno ne izhaja, da ponudb kupcem tožeče stranke ni pošiljala. Pritožbi priložene toženčeve označbe kupcev, ki jim ni poslal ponudbe, so zato prepozne.

10Četudi je sodišče preizkušalo in ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, je zaradi značaja vmesne sodbe predpostavka škode po naravi stvari najšibkejši člen tega preizkusa. Ker se o višini škode v postopku izdaje vmesne sodbe ne odloča, bi bilo teoretično možno, da se kasneje ugotovi, da je škoda enaka 0, da je torej sploh ni, s čimer pa se postavi vprašanje obstoja podlage. Po drugi strani pa bo smisel vmesne sodbe izničen, če bo moralo sodišče že z gotovostjo ugotoviti obstoj škode (saj bo marsikdaj za sprejem te ugotovitve potrebno izvesti vse dokaze v zvezi z višino škode). Pritožbeno sodišče se zato zavzema za kompromisno stališče, po katerem za izdajo vmesne sodbe zadošča, da se ugotovi velika verjetnost nastanka škode. Temu kriteriju je prvostopno sodišče zadostilo, prav tako je prepričljivo obrazložilo obstoj vzročne zveze. Pritožba ne navaja razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedi priče B. Č. V., da se je v maju 2007 usul plaz zahtev kupcev po znižanju cen, še zlasti, ker jih podpirajo tudi listinski dokazi (dopisi, iz katerih so razvidna pričakovanja kupcev po znižanju cene), poleg tega pa bo navedeno trditev lahko potrdil (ali ovrgel) tudi s strani tožeče stranke predlagani izvedenec. Tudi po oceni pritožbenega sodišče so zahteve kupcev po nenadnem spreminjanju že sklenjenih letnih pogodb izjemne (oz. jih spodbudijo samo izjemne okoliščine) in ga je po logičnem teku stvari lahko pripisati očitanim ravnanjem tožene stranke, ki sama ni ponudila bolj prepričljivega razloga za takšne zahteve. Z ozirom na zgoraj povedano sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba že v dosedanji fazi postopka ugotoviti, kateri del znižanja cen, v katerega je bila prisiljena tožeča stranka, je posledica vsesplošnega znižanja cen (v tem primeru izdaja vmesne sodbe ne bi bila več smiselna). Situacija ni primerljiva z ugotavljanjem deleža deljene odgovornosti v vmesni sodbi, saj v konkretnem primeru tisti del znižanja cen, ki je posledica vsesplošnega trenda zniževanja cen, ne predstavlja škode in se pri odločanju o njeni višini ne upošteva.

11Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi ustavno zagotovljeno kategorijo svobodne gospodarske pobude, in posebej poudarilo, da sam nastop tožene stranke na trgu kot novega konkurenta in s tem pritisk na cene obstoječih ponudnikov, vključno tožeče stranke, še ne pomeni dejanja nelojalne konkurence. Vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je tožena stranka z izkoriščanjem notranjih informacij, ki jih je pridobila v delovnem razmerju pri tožeči stranki, na nepošten način konkurirala tožeči stranki z namenom prekinitve poslovnega razmerja s tretjimi in pri tem kršila tudi dolžnost varovanja zaupanih poslovnih tajnosti tožeče stranke. Enostranski in zavajajoči so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje navedene zaključke sprejelo zgolj na podlagi naslavljanja ponudb s strani tožene stranke. To ne drži in je iz razlogov sodbe tudi jasno razvidno. Konkurenca sama po sebi ni prepovedana, prav tako ni prepovedano odhajanje kadrov določenega gospodarskega subjekta v konkurenčno podjetje, kamor ti neizogibno odnesejo vse svoje znanje in tudi informacije, s katerimi ob odhodu razpolagajo. V določeni meri se temu, da jih bodo uporabili, ne da izogniti, in tudi podjetje, iz katerega odhajajo, tega ne more v celoti preprečiti. Gre torej za vprašanje ravnotežja med pravicami in interesi obeh strani, za vprašanje določitve meje, ko uporaba določenih informacij postane zloraba in nedopustno ogrozi interese druge stranke ter poruši ravnovesje med njima. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče zaključilo, da je bila ta meja prekoračena in s tem zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. Toženčevo naslavljanje ponudb enakega proizvoda kupcem tožeče stranke je bilo premišljeno, množično in izrazito tarčno, t.j. usmerjeno v njihovo prevzemanje (bistveno bolj kot v prevzemanje kupcev drugih dvanajstih ponudnikov primerljivega produkta) in kaže na njegov namen iz tožeče stranke odnesti s seboj ne samo svoje „glave“, pač pa tudi njene poslovne partnerje, še zlasti, ker je bilo treba trg za nov konkurenčen produkt šele vzpostaviti. Ne nazadnje ni zanemarljivo, da so toženčevo „naslavljanje ponudb“ kot nekorektno in neetično doživljali tudi sami naslovniki, ki običajno ne izrekajo negativnih vrednostnih sodb, če jim kdo kaj ponudi „v razmerah svobodne gospodarske pobude“.

12Okoliščina, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o delnem umiku tožbe, ne predstavlja niti relativne kršitve postopka. Tako o umiku kot o stroških v zvezi z njim bo sodišče lahko odločilo ob izdaji končne odločbe.