VSL sklep II Cp 3870/2011

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočnosti postopka prepoveduje S.d.d., Ljubljana razpolaganje s sredstvi internega rezervnega sklada za enosobno stanovanje št. 6 v II. nadstropju, v izmeri 42,42 m2 na naslovu B. ulica 5, Ljubljana, pod pretnjo kazni v višini 10.000,00 EUR. Iz razlogov sklepa izhaja, da tožnica ni izkazala (s stopnjo verjetnosti) obstoja terjatve do toženke, upoštevajoč določbe 44. in 45. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).

Zoper sklep se pritožuje tožnica iz „vseh pritožbenih razlogov“, zlasti pa zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče očitno ni upoštevalo tožbenih navedb (ali jih je spregledalo), da gre v danem primeru za interni rezervni sklad, prostovoljni interni sklad, in ne za obvezni rezervni sklad, oblikovan po SZ-1. V kolikor bi šlo za sredstva obveznega rezervnega sklada, potem tožnici sploh ne bi bilo potrebno tožiti in bi bila zavrnitev predloga utemeljena. Ker pa gre za prostovoljni sklad, bi morala toženka skladno z dogovorom prenesti pravico uporabe do zbranih sredstev na tožnico s posebno listino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o stvari.

Pritožba ni utemeljena.

Način gospodarjenja s sredstvi rezervnega sklada in uporabo sredstev rezervnega sklada ureja SZ-1 v določbah 41. do 47. člena. Tožnica pri tem očitno spregleda, da gre za kogentne zakonske določbe glede rezervnega sklada, in sicer ne glede na to, ali gre za prostovoljen ali obvezen rezervni sklad, kar jasno izhaja iz določbe 41. člena (prvi odstavek), ki določa, da lahko etažni lastniki v načrtu vzdrževanja iz 26. člena SZ-1 določijo tudi višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom iz 119. člena Stvarnopravnega zakonika (1). Določbe SZ-1 o rezervnem skladu se zato nanašajo tako na obvezen rezervni sklad, kot tudi na prostovoljen. Kakor hitro pa gre za rezervni sklad (obvezen ali prostovoljen), gre za strogo namenska sredstva, ki se po 44. členu SZ-1 lahko uporabijo samo za poravnavo stroškov, ki so navedeni v citirani zakonski določbi. Po 46. členu SZ-1 etažni lastniki ne morejo zahtevati vračila zneskov vplačanih v rezervni sklad, niti ni dopustno z njimi kakorkoli razpolagati (izven obrazloženega), v posledici česar je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba pa, jasno, neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP bo o tožničini zahtevi za povrnitev stroškov odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

------------------------------------------------------

(1) Gre za podzakonski predpis o obveznem rezervnem skladu;