VSL sodba I Cp 373/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati 35.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje in ji povrniti 2.097,21 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Toženec se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma ustrezno spremembo sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker je zavrnilo vse toženčeve dokazne predloge, s katerimi bi bilo mogoče preveriti tožničine navedbe ter pojasniti različne zlorabe, ki jih je utrpela tožnica, in njihove posledice. Priča U. K. točno ve, kaj se je v tistem času dogajalo, in bi lahko povedal, kaj je tožnica govorila o tem, kako bo toženca uničila. Priča D. K. pa je že v kazenskem postopku izjavila, da je tožnico spolno zlorabljalo več sorodnikov. Nadalje je sodišče napačno zavrnilo dokaz z izvedencem seksologom. Toženec bi s tem dokazom lahko izpodbil očitek, da je imel spolne odnose. Sodišče je tudi napačno ocenilo toženčeve grožnje tožnici. Izpoved priče U.K. bi tožničino izpoved o tem postavila v drugačno luč. Sicer pa škoda ni taka, kot jo prikazuje tožnica, ki ima že dalj časa urejeno družinsko življenje in se s tem hvali sorodnikom. Sodišče bi moralo primerjati posledice, ki jih je utrpela tožnica, in višino odškodnin, ki se prisojajo v primerih hudih telesnih poškodb ali ob smrti najbližjih svojcev. Prisojena odškodnina je nesorazmerno visoka. Med okoliščinami primera bi sodišče moralo upoštevati toženčevo premoženjsko stanje. Toženec je namreč brez premoženja, pred njim pa je še dolga doba prestajanja kazni. Višje sodišče bo zato moralo prisojeno odškodnino znižati na polovico.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisna podlaga in obseg toženčeve odškodninske odgovornosti. Po izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno verjelo tožnici, saj je njena izpoved prepričljivejša od toženčeve. Verodostojnost tožničinih trditev je preverilo tudi na podlagi izvida in mnenja izvedenke psihiatrinje. Neupravičen je zato pritožbeni očitek, da tožnica pretirava pri opisu posledic zlorabe.

6Čeprav naj bi tožnico domnevno zlorabljale tudi druge osebe, to dejstvo ne more izključiti, niti zmanjšati toženčeve krivde za nastalo škodo. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je odškodninska odgovornost več povzročiteljev škode v takem primeru solidarna, upoštevaje tretji odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (1) (ZOR) oziroma tretji odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (2) (OZ).

7Brez pomena je tudi pritožbena trditev o domnevnih tožničinih grožnjah z maščevanjem tožencu. Te ne morejo zmanjšati teže toženčevih dejanj, niti toženčeve odgovornosti zanje. Takšen tožničin odziv na zlorabo tudi ni zanesljiv dokaz o tem, da je obseg nastale škode morebiti manjši od ugotovljenega. Enako velja za dejstvo, da ima tožnica zdaj že dalj časa urejeno družinsko življenje.

8Zaslišanje prič U.K. in D.K. torej ni bilo potrebno, saj njuna izpoved ne bi prispevala ničesar bistvenega k ugotavljanju dejanskega stanja. Tudi dokazovanje z izvedencem seksologom bi bilo odveč. Vprašanje, ali je bil toženec sposoben imeti spolne odnose, ni relevantno. Sodišče v tej pravdi je namreč v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (3) (ZPP) glede obstoja kaznivega dejanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo, zato ni več dovoljeno dokazovanje, da toženec ni storil (vseh) dejanj, ki so zajeta v izreku kazenske sodbe.

9Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno ocenilo toženčevih groženj tožnici, je ostal neobrazložen. Ni jasno, kaj bi o tem vedel povedati priča U.K., sicer pa takšen informativni dokaz v pravdi ni dopusten. Za povrh pritožba ne pove, kako bi lahko drugačna ugotovitev o intenzivnosti ali resnosti toženčevih groženj, ob vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo, vplivala na ugotovljeno dejansko stanje.

10Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Zmotno je zato (posredno izraženo) pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi preostale predlagane dokaze. Po 213. členu ZPP se dokazovanje omeji zgolj na dejstva, ki so pomembna za odločbo. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo smotrno, ko je preostale dokazne predloge zavrnilo, to svojo odločitev pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

11Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za tožničine prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zlorabe njene spolne integritete pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, kot tudi težo in dolgotrajnost izvršenih zlorab, tožničino takratno starost ter posledice, ki jih je zaradi toženčevih zlorab utrpela na svojem telesnem in duševnem zdravju. Prisojena odškodnina v znesku 35.000,00 EUR zato popolnoma ustreza predpisanim kriterijem iz 200. člena ZOR oziroma 179. člena OZ in tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje. Za predlagano znižanje odškodnine ni nobenega tehtnega razloga. Ker je bila obravnavna škoda povzročena naklepno, se toženec po prvem odstavku 170. člena OZ ne more uspešno sklicevati na svoje slabo premoženjsko stanje. Trajanje kazni zapora, ki je bila prisojena tožencu, nima nobenega vpliva na višino odškodnine, ker ne gre za istovrstni sankciji in tudi njun namen je bistveno različen. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri odločanju ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. V pritožbi ponujena primerjava z odškodninami za hude telesne poškodbe ali duševne bolečine ob smrti svojcev je povsem neustrezna. Primerjati je namreč mogoče le odškodnine za istovrstne škodne primere. Duševne bolečine zaradi posega v spolno integriteto nimajo ničesar skupnega z duševnim trpljenjem ob izgubi svojca ali s telesnim trpljenjem ob poškodbi.

12Po navedenem je sodišče prve stopnje celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, drugih kršitev te vrste pa toženec v pritožbi niti opredeljeno ne uveljavlja. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13Zavrnitev pritožbe obsega tudi priglašene stroške pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora svoje stroške zanjo po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona kriti sam.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 35/85 in 57/89.

(2) Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB 1.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB 3 in 45/2008.