VSRS Sklep VIII Ips 60/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 24. 4. 2009, naložilo toženi stranki, da tožnico vrne na delo, jo prijavi v socialno zavarovanje ter ji povrne stroške postopka.

Razlogi za takšno odločitev so, da tožena stranka razen nedoseganja pričakovanih rezultatov v trimesečnem obdobju ni dokazala, da je do tega prišlo zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela tožnice (tudi ni bilo ugotovljeno, da je zaradi nedoseganja rezultatov prišlo do zastojev pri toženi stranki), ker je tožena stranka tožničino delo primerjala le v okviru delavk manjše skupine (skupine 22 delavk), čeprav bi zaradi objektivnosti primerjave morala primerjati vse delavke na delovnem mestu konfekcionarke, ker so bili nerealno določeni tudi pričakovani rezultati skupine, v kateri je bila opravljena primerjava, saj iz podatkov tabele storilnosti izhaja, da več kot 2/3 delavk ni doseglo pričakovanih rezultatov, in ker na zakonitost odpovedi ne more vplivati s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je tožnica usposobljena za manjše število delovnih operacij od nekaterih drugih delavk (ki takšne storilnosti kot tožnica niso dosegle).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Takšno odločitev je utemeljilo z dvema razlogoma, in sicer da bi morala tožena stranka ob objektivno ugotovljenem dejstvu nedoseganja pričakovanih rezultatov ugotoviti, da tožnica dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno (tudi ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi tožničinega dela prišlo do kakršnihkoli zastojev), obenem pa dejstvo, da je tožnica v prvem tromesečju 2009 dosegla le 84 % normativa, ne more predstavljati resnega razloga za odpoved, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tega normativa v tožničini skupini ni doseglo kar 68 % delavk. Pri tem se je sodišče sklicalo na načelo, da je norma oziroma, da so merila za merjenje rezultatov ustrezna le, če jih dosega vsaj 90 % delavcev. Če je takšno normo doseglo le 31 % delavk to pomeni, da norma ni realna in da ne gre za utemeljen razlog za odpoved v skladu z drugim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007).

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožena stranka, in ki jih sodišče sploh ni izvajalo oziroma jih je nepravilno ocenilo. V spisu so listine, ki dokazujejo, da tožnica ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov in da je svoje delo opravljala predvsem nepravočasno tudi zaradi nestrokovnega in nekvalitetnega dela. Uveljavlja tudi kršitev 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje dokazov tožene stranke sploh ni izvajalo, gre pa tudi za kršitev s strani sodišča druge stopnje, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Samo s strani tožene stranke izvedenim zaslišanjem predlaganih prič in ogledom proizvodnje bi se lahko ugotovilo, kakšne so dejanske okoliščine, v katerih je bilo objektivno ugotovljeno neuspešno delo tožnice. Zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke in navedba, da ta sodišču ni predložila splošnih aktov, predstavlja skrajni formalizem, ki je nesprejemljiv. Šele z izvedbo dokazov bi se sodišče lahko prepričalo o organizaciji delovnega procesa in tega, kako je lahko prihajalo do zastojev v proizvodnji. Tožena stranka vztraja tudi na tem, da je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji, kar lahko predstavlja samostojni revizijski razlog, ki ga je že v pritožbi uveljavljala. Graja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj ni utemeljeno stališče, da bi ob nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov morala kumulativno dokazovati še obstoj treh pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, in sicer nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela tožnice. Zadošča nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov – to dejstvo je pri tožnici prav gotovo izhajalo iz nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, saj bi sicer gotovo dosegala boljše rezultate. Toženi stranki nadalje ni bilo dovoljeno, da bi podrobneje dokazala razloge za slabe delovne rezultate tožnice. V zvezi s tem so neutemeljene tudi ugotovitve sodišča druge stopnje, da je v skladu s sodno prakso treba upoštevati, da normativov v skupini, kjer je delala tožnica, ni doseglo 68 % delavk - s tem je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje. Sklicevanje pritožbenega sodišča na ustrezen normativ, ki ga dosega vsaj 90 % delavk, je glede na organizacijo dela pri toženi stranki nesprejemljivo, saj ta normativ izhaja iz Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), ki je prenehalo veljati že leta 2006, obenem pa se nanaša izključno na plače. Pri toženi stranki je že pri doseženi 94 % normi delavka upravičena do individualne premije, pri dosegu 1 % več pa celo do skupinske premije. To kaže na neutemeljeno stališče sodišča druge stopnje.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Tožena stranka uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka pred sodišči prve in druge stopnje iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju ne konkretizira, v čem se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti oziroma, v čem konkretno je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki. Le navedba, da iz listin v spisu izhaja, da tožnica ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, za odločitev ni pomembna, saj sta tudi sodišči druge in prve stopnje izhajali iz te ugotovitve, vendar sta v nadaljevanju presodili, da samo to ne zadošča za presojo. Revident se v reviziji tudi ne more le pavšalno sklicevati le na navedbe in trditve o bistvenih kršitvah, ki jih je podal že v pritožbi.

7Tožena stranka očitani bistveni kršitvi določb postopka tudi neutemeljeno povezuje z neizvedbo dokazov oziroma kršitvijo 8. člena ZPP, saj ne gre za to kršitev, temveč kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Ta kršitev pa je podana.

8Iz drugega odstavka 213. člena ZPP, ki določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, bi na prvi pogled izhajalo, da gre za diskrecijsko pravico sodišča. Vendar pa je to določbo treba razlagati šele v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga 2. odstavek 287. člena ZPP. Obstaja načelna dolžnost sodišč, da se za ugotovitev pomembnih dejstev izvedejo predlagani dokazi. Zakon sicer pozna tudi utemeljene razloge za neizvedbo posameznih dokazov, vendar v tej zadevi niso podani.

9Sodišče prve stopnje ni izvedlo več predlaganih dokazov s strani tožene stranke - z obrazložitvijo, da ti ne bi mogli pripeljati do drugačnih zaključkov, torej da drugi predlagani dokazi (glede na določbo 2. odstavka 287. člena ZPP) niso pomembni za odločitev. S tem je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. S strani tožene stranke predlagani dokazi so se nanašali predvsem na prikaz delovnega procesa in predstavitev sistema ugotavljanja storilnosti delavcev oziroma izvedbo normiranja v praksi ter spremljanje norme za vsakega od delavcev, tudi tožnice. To pa je za presojo lahko odločilnega pomena, saj tožena stranka s tem dokazuje ustreznost, primernost in objektivnost norme (ki upošteva občasne zastoje, ipd.) za tožnico in ostale delavce, pri čemer je izrecno zanikala tudi tožničine trditve o razlogih za nedoseganje norme. Ker sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita tudi na tem, da je bila norma nerealna (1), sodba sodišča prve stopnje pa tudi na dejstvu neprimerne skupine primerljivih delavk, bi bilo vprašanja, ki so povezana z delovnim procesom pri delodajalcu, normiranjem, skupinami delavk, ali je oblikovanje teh skupin pri ugotavljanju nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov in nato presoji nesposobnosti sploh pomembno, itd., treba razčistiti v dokaznem postopku in v ta namen izvesti predlagane dokaze. Ti dokazi pa so pomembni za odločbo tudi zato, ker se revizijsko sodišče ne strinja z materialnim zaključkom sodišča druge stopnje, da bi morala ob dejstvu nedoseganja pričakovanih rezultatov tožena stranka še posebej ugotoviti, da je do tega prišlo zaradi nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela tožnice.

10Po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev s strani delodajalca tudi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, isti razlog pa predstavlja tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Iz zakonske opredelitve izhaja povezava med nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov in nepravočasnim, nestrokovnim in nekvalitetnim delom. Vendar pa ob ugotovljenem nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov zaradi nedoseganja postavljenih normativov, to ne pomeni, da bi moral delodajalec že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda prav iz razloga nesposobnosti, in to tudi jasno navede, izrecno opredeliti in utemeljiti, da je bilo ugotovljeno nedoseganje rezultatov posledica nepravočasnega, ali nestrokovnega, ali nekvalitetnega dela (ali kumulativno vseh treh dejavnikov). Nedoseganje pričakovanih rezultatov kot odpovedni razlog si je namreč ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti težko predstavljati zaradi drugih okoliščin – razen v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, kar pa je naslednja in posebna opredelitev istega razloga - razloga nesposobnosti, ali zaradi krivdnega ravnanja delavca, pri katerem je nedoseganje rezultatov posledica krivdnega ravnanja delavca, in kar je povsem drug razlog za redno (ali izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR oziroma 110. in 111. člen ZDR). V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je delavec tisti, ki lahko zatrjuje, da nedoseganje norme ni posledica navedenih okoliščin, temveč drugih dejstev oziroma upravičenih razlogov, res pa je po prvem odstavku 82. člena ZDR ob takšnem zatrjevanju dokazno breme za redno odpoved na strani delodajalca (2). Tožnica toženi stranki ni očitala nezakonitosti odpovedi iz razloga, ker se ta ni izrecno opredelila (v odpovedi ali kasneje) do tega, da tožnica norme ni dosegala prav zaradi nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, temveč se je sklicevala na neustrezen oziroma nerealen normativ, neustrezno skupino primerljivih delavk, dejstvo doseganja norme v primerljivi skupini, itd..

11Glede na navedeno je bilo že sodišče prve stopnje delodajalcu dolžno omogočiti, da odpovedni razlog dokaže z izvedbo predlaganih dokazov. Ker v tej zadevi tega ni storilo, gre pa za ugotavljanje odločilnih dejstev, je s tem (tudi ob delno napačnem materialnem izhodišču) prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na obeh stopnjah.

12V skladu s 379. členom ZPP je zato revizijsko sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju izvesti predlagane dokaze tožene stranke in nato v zadevi ponovno odločati.

---.---

Op. št. (1): Neutemeljen je sicer revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z normo v primerjalni skupini delavk, saj je to izrecno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (2): Vrhovno sodišče tudi v dosedanji praksi ni izhajalo iz tega, da bi moral delodajalec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti – nedoseganja pričakovanih rezultatov še posebej opredeliti razloge za nedoseganje pričakovanjih rezultatov, temveč je kot odločilno poudarilo, ali so za nedoseganje rezultatov obstajale neke objektivne ovire – npr. VIII Ips 204/2007, VIII Ips 87/2009, VIII Ips 96/2009.