UPRS sodba I U 435/2011

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka je dne 8. 3. 2011 na Upravno sodišče RS vložila tožbo zoper odločbo št. DT 01-00928-0 z dne 26. 2. 2009, s katero je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnici za leto 2007 odmeril dohodnino v višini 5.804,52 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, so bili tožnici kot dohodki leta 2007 upoštevani: pokojnina v višini 10.303,97 EUR, preostali dohodki iz drugega pogodbenega razmerja v višini 5.213,48 EUR in dohodki iz oddajanja premoženja v najem v višini 21.712,25 EUR. Osnova za odmero dohodnine je znašala 24.018,45 EUR, tako da odmerjena dohodnina, po upoštevanju zmanjšanja v višini 13,5 % odmerjene dohodnine, znaša 5.804,52 EUR.

Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-79/2010-4 z dne 6. 10. 2010 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje, da je bila tožnici v letu 2007 izplačana odškodnina po 2. odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in naslednji, v nadaljevanju ZDen), in sicer odškodnina iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od dneva uveljavitve ZDen (1991) do dneva, ko je bilo premoženje vrnjeno upravičencu. Odškodnino ji je plačala Mestna občina Ljubljana na podlagi sporazuma z dne 14. 2. 2007, sklenjenega med tožnico in Mestno občino. Pojasni, da se je ureditev obdavčitve odškodnin po ZDen spreminjala. Tako je bilo v Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-1), ki se je uporabljal od 1. 1. 2005, v 151. členu določeno, da se z dnem začetka uporabe tega zakona preneha uporabljati (med drugim) tudi določba 1. odstavka 7. člena ZDen v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila dohodnine. Na ta način se je z letom 2005 prenehala uporabljati določba ZDen, ki je določala, da pridobitev nepremičnin, drugega premoženja oziroma odškodnine po tem zakonu, ne zapade pod plačilo davkov. Glede vprašanja o obdavčitvi odškodnin po ZDen je zato potrebno upoštevati določbe ZDoh-2, ki je veljal za odmerno leto 2007. Tako se, glede na določbo 28. člena ZDoh-2, dohodnine ne plača od vrnitve premoženja v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo. Glede na 4. točko 27. člena ZDoh-2, pa se dohodnine ne plača od odškodnine, prejete v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo, v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, če vrnitev premoženja ni mogoča. Ker je tožnica prejela odškodnino zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja, takšna odškodnina pa ni odškodnina po 2. členu ZDen oziroma po 27. členu ZDoh-2 v smislu odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, ker vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ne bi bila mogoča, jo je potrebno vsebinsko obravnavati po splošnih dohodninskih načelih. Po navedenem je torej takšna odškodnina obdavčena z dohodnino, skladno z določbami 1. in 2. odstavka 15. člena ZDoh-2, po katerih so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Pojasni še, da se skladno s 75. členom ZDoh-2 v primerih, kadar tisti, katerega premoženje uporablja nekdo drug ali ima pravico do uporabe premoženja nekdo drug ali ima nekdo drug pravico, da od njega zahteva opustitev določenih dejanj, ki bi jih imel sicer pravico izvrševati na svojem premoženju, prejme ustrezno nadomestilo, to šteje za oddajanje premoženja v najem. Zato se razne odškodnine in druga nadomestila za takšno uporabo ali opustitev obravnavajo kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Po navedenem je odškodnina, ki jo je tožnica prejela v letu 2007 zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od dneva uveljavitve ZDen do dneva, ko je bilo premoženje vrnjeno upravičencu, po ureditvi iz leta 2007 obdavčena z dohodnino, kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Vključitev zneska 21.712,25 EUR v osnovo za odmero dohodnine, je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Drugostopenjski organ sicer meni, da je bil ugotovitveni postopek na prvi stopnji pomanjkljiv, odmerna odločba pa tudi nima popolne obrazložitve, skladne z določbo 214. člena ZUP, saj iz nje niso razvidne navedbe oziroma zahtevki stranke in tudi ne razlogi, zakaj zahtevku stranke ni bilo ugodeno. Zato je bil na prvi stopnji bistveno kršen postopek. Vendar pa lahko po določbi 251. člena ZUP organ druge stopnje v takih primerih dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje, ali pa po zaprošenem organu. Organ druge stopnje je pomanjkljivosti v postopku odpravil tako, da je dopolnil ugotovitveni postopek glede narave spornih prejemkov, tožničine argumente pa je obravnaval v obrazložitvi odločbe. Ker je po navedenem izrek izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, ugotovljene kršitve določb postopka pa je odpravil drugostopenjski organ, je pritožbo zavrnil.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija z laično tožbo, v kateri najprej opisuje potek dogodkov. Meni, da je bila že v informativnem izračunu prejeta odškodnina pod oznako 4100 napačno okarakterizirana kot najemnina, prejeta po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne po 2. odstavku 72. člena ZDen. Meni, da se najemnine za čas pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji upoštevajo kot odškodnina in ne zapadejo plačilu davka. Obdavčljive so le odškodnine, prejete za čas po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Navaja, da je tudi Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za finance in računovodstvo, ob izplačilu odškodnine ravnala nepravilno, ko je obračunala akontacijo dohodnine. Pojasni, da je bila vloga za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin po določbi 2. odstavka 72. člena ZDen bila vložena že 2. 10. 2006. Sklicuje se tudi na pojasnilo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 30. 11. 2011, kjer je navedeno, da izplačilo odškodnine ni obdavčljivo. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je, skladno z 59. členom Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) o zadevi odločilo izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je v letu 2007 s strani Mestne občine Ljubljana prejela izplačilo odškodnine po 2. odstavku 72. člena ZDen, in sicer iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od dneva uveljavitve ZDen (1991) do dneva, ko je bilo premoženje vrnjeno upravičencu.

Kot je navedel že drugostopenjski organ, je za odmero dohodnine za leto 2007 veljal ZDoh-2, ki v 28. členu določa, da se dohodnine ne plača od vrnitve premoženja v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo. Po 4. točki 27. člena ZDoh-2 pa se dohodnine ne plača tudi od odškodnine, prejete v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo, v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, če vrnitev premoženja ni mogoča. Ker je tožnica, kot je že navedeno in med strankama ni sporno, prejela odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od dneva uveljavitve ZDen (1991) do dneva, ko ji je bilo premoženje vrnjeno, ne gre za takšno vrsto odškodnine, ki bi, glede na navedene določbe ZDoh-2 (4. točka 27. člena in 28. člen) bila opredeljena kot izplačilo, ki med obdavčljive prejemke ne zapade. Zato je potrebno to izplačilo obravnavati, kot je navedel že drugostopenjski organ, po splošnih dohodninskih načelih. Tako je potrebno glede obdavčitve upoštevati določbe 1. in 2. odstavka 15. člena ZDoh-2, po katerih so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. V 5. podpoglavju ZDoh-2 z naslovom "Dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice", ki je uvrščen v III. poglavje ZDoh-2 z naslovom "Predmet obdavčitve", je v 2. točki 2. odstavka 75. člena določeno, da se za oddajanje premoženja po tem zakonu štejejo tudi drugi primeri uporabe premoženja, kadar tisti, katerega premoženje uporablja nekdo drug ali ima pravico do uporabe premoženja nekdo drug, prejme ustrezno nadomestilo in da se razne odškodnine in druga nadomestila za takšno uporabo ali opustitev obravnavajo kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Glede na navedeno določbo se izplačilo odškodnine, ki jo je tožnica prejela v letu 2007 zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od uveljavitve ZDen do dneva, ko je bilo premoženje vrnjeno, tudi po presoji sodišča obdavči z dohodnino, kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem. Na kakšen način je bil historično urejen sistem obdavčitve glede izplačila v zvezi s premoženjem, pridobljenim po določbah ZDen, je tožnici pravilno pojasnil že drugostopenjski organ.

V zvezi s sklicevanjem tožnice na pojasnilo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana sodišče pojasnjuje, da glede na določbo 1. odstavka 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) upravni organ vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi zakonov, podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Zato pri odločitvi ne more in ne sme upoštevati mnenja, ki nima podlagi v predpisih.

V ostalem se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero je svojo odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je obrazložil in zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.