75. člen ZDoh-2

In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.

Dohodek pogodbe, pridobljen na podlagi ustanovitve služnostne pravice rabe predmetne nepremičnine ne predstavlja dohodka iz opravljanja dejavnosti s. p., kot to trdi tožnik, marveč gre za dohodek tožnika kot fizične osebe iz naslova oddajanja premoženja v najem.

Predlog se zavrne.

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le z

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Vprašljiva je sama narava stroškov, in sicer ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem, z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Čim pa niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uveljavljanje dejanskih stroškov predpisuje zakon, ne glede na to, da je ostalo odprto vprašanje, za kakšne stroške je v predmetni zadevi dejansko šlo, takšnih stroškov davčno ni mogoče upoštevati.

V predmetni zadevi gre za vlogo davčnega zavezanca, ki jo je dolžan vložiti na podlagi zakona in ne po lastni volji v primeru, ko so na podlagi podanih dejstev izpolnjeni pogoji za odmero davčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki obdavčitev določa. Ker pa se nepremičnini nahajata v Sloveniji in je bil dohodek dosežen z oddajanjem v najem v Sloveniji, ima ta dohodek nesporno vir v Sloveniji. Za plačilo dohodnine od dohodka, ki ima vir v Sloveniji, pa je zavezan tako rezident Republike Slovenije, kot tudi nerezident. Po povedanem ugovori tožnice glede rezidentstva tako tudi po presoji sodišča na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Tudi po mnenju sodišča je tožnica zavezana za plačilo sporne dohodnine, pri čemer pa sami višini odmerjene dohodnine niti ne ugovarja.

Ni bilo upoštevano dejstvo, da je po določbah Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Borovnica, na katerega se sklicuje tožnik, na območjih poselitve, kjer je zgrajena, se gradi, obnavlja ali rekonstruira javna kanalizacija, priključitev stavbe ali preureditev obstoječega priključka stavbe na javno kanalizacijo, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, obvezna. To po presoji sodišča pomeni, da ima prav tudi, ko trdi, da bi brez priključitve lokal, ki se nahaja v nepremičnini, ne smel več obratovati in da bi torej nepremičnina izgubila uporabno vrednost. Zato ima po presoji sodišča prav tudi, ko trdi, da se z že omenjenimi deli ohranja uporabna vrednost nepremičnine in da torej že gramatikalna razlaga citirane določbe ZDoh-2 ne potrjuje stališča davčnih organov. Bistveno je namreč, da gre za ohranjanje uporabne vrednosti, in to z deli, ki sodijo v okvir vzdrževanja nepremičnine.

Po presoji Vrhovnega sodišča stališče sodišča druge stopnje, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal davek od prisojenega nadomestila, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem dolžnikovega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč tudi ob upoštevanju ugovora delne izpolnitve terjatve materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi. Upoštevati je namreč treba, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (upniku) seveda pripada celotno prisojeno nadomestilo po 72. členu ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek. Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Ker je dolžniku uspelo dokazati, da je davčni odtegljaj za upnika obračunal in p

Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Po 75. členu ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem.

Tožeča stranka je po sklenjeni pogodbi v lastnem imenu in za račun lastnice nepremičnin opravljala pogodbeno dogovorjene storitve in prejeto najemnino izkazovala med prihodki, stroške, ki bremenijo lastnika nepremičnin pa med odhodki. Poslovne dogodke je v nasprotju z vsebino pogodbenega razmerja izkazovala kot lastnica nepremičnin in ne kot indirektna zastopnica lastnice po sklenjeni pogodbi. Kot prevzemnica naročila bi morala naročnici izročiti vse, kar je iz opravljanja poslov prejela, naročnica pa bi morala prevzeti obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle ali pa jo teh obveznosti kako drugače razbremeniti. Ker je tožeča stranka prejeto najemnino v nasprotju z navedenim izkazovala v prihodkih in z njimi (v breme odhodkov) pokrivala obveznosti, ki bremenijo lastnico nepremičnin, odločitev že zato ne more biti drugačna od izpodbijane, po kateri se tožeči stranki kot prihodek pripozna pogodbeno dogovorjeno plačilo za opravljanje storitev upravljanja in ne (višji) prihodek iz naslova prejetih najemnin, kot odhodek pa izloči vse stroške, ki jih je kot prevzemnik naročila (za naročnico) prevzela tožeča stranka. Dav

Tožnica za leta od 2006 do 2009 ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, čeprav jo 318. člen ZDavP-2 k temu brezpogojno zavezuje, oziroma je za leto 2009 napoved oddala šele po pozivu davčnega organa, ki pa je ta ni mogel upoštevati kot verodostojne, saj se posamezni ključni podatki niso ujemali s podatki, ki jih je zbral davčni organ in so temeljili na podatkih same tožnice. Tako je bil izpolnjen zakonski stan iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 za ugotovitev predmeta obdavčitve s cenitvijo. Po mnenju sodišča je bila izbrana tudi pravilna metoda cenitve, to je taka metoda, ki se je lahko najbolj približala ugotovitvi dejanskega stanja, saj je izhajala iz podatkov same tožnice. OZ za sklenitev oziroma veljavnost najemne pogodbe res ne zahteva pisne oblike. Ker pa mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (76. člen ZDavP-2), bi si tožnica z obstojem pisne pogodbe o najemu olajšala dokazovanje posameznih dejstev, saj je sicer riziko nedokazanih trditev na njeni strani.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi davčnega organa, da je s pogodbo dogovorjena odmena (nadomestilo) za služnost. Dejstvo, da sta jo stranki poimenovali „odškodnina“, na obdavčitev ne more imeti vpliva. Vendar pa sodišče uradoma ugotavlja, da davčni organ pri odmeri dohodnine tožnikoma neobrazloženo ni upošteval tretjega odstavka 120. člena ZDoh-2, po katerem se, ne glede na drugi odstavek 119. člena tega zakona, zavezancu, ki je prejel dohodek iz oddajanja premoženja v najem iz 75. člena tega zakona kot nadomestilo za služnost, ki se izplača za več let (večletni dohodek), dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove - ki vključuje tudi večletni dohodek - po posebej izračunani povprečni stopnji.

Dohodnina se plača za odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Dohodek, za katerega se plača dohodnina, je tudi dohodek dosežen z oddajanjem nepremičnin v najem. Tožeča stranka je tako zavezana plačati dohodnino od prisojenih zneskov, ki predstavljajo prikrajšanje tožeče stranke iz naslova neuporabe nepremičnine. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje od izračunane obogatitve odšteti tudi davke, ki bi jih morala plačati tožeča stranka v spornem obdobju.

Tožnica je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine navedla, da znesek v višini 3.710,23 EUR, ki je bil upoštevan pri davčni odmeri, pomeni odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročilo podjetje D. pri izvedbi seizmičnih raziskav, in da zato ne zapade pod obdavčitev. Enake ugovore je navedla in dokazovala v pritožbi. Kljub temu v pritožbenem postopku, enako kot v postopku na prvi stopnji, ni bila seznanjena ne z dejanskimi ugotovitvami in ne z zaključki, do katerih je prišel davčni organ na podlagi (uradoma) zbranih podatkov. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Izplačilo odškodnine, ki jo je tožnica prejela v letu 2007 zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od uveljavitve ZDen do dneva, ko je bilo premoženje vrnjeno, je obdavčeno z dohodnino kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem.

Pri presoji višine nadomestila ni pomembno, ali sporni prostori izpolnjujejo formalne pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti, temveč kakšno dejansko korist bi lahko dosegel prizadeti upravičenec, če bi lahko razpolagal z njimi v spornem obdobju. Vpliv davčnih obveznosti na utemeljenost višine tožbenega zahtevka ni pomemben. Pritožničino stališče, da bi morali biti ugotovljeni zneski davčnih obveznosti za posamezna obdobja in ti zneski odšteti od prisojenega zneska, pomeni zavzemanje za to, da bi se znesek nadomestila dejansko zmanjšal na račun davčnih obveznosti – najprej virtualno v pravdnem postopku in nato še v davčnem postopku po prejemu prisojenega zneska.