VSRS Sodba IV Ips 49/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Ptuj je

710. 2010

zoper samostojno podjetnico posameznico S. M. izdal odločbo o prekršku

zaradi prekrška po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA) in ji izrekel globo 1.043,23 EUR.

2Vrhovni državni tožilec vlaga zoper

pravnomočno odločbo o prekršku zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je izrek odločbe nerazumljiv,

nepopoln in sam s seboj v nasprotju. Iz opisa dejanja v izreku odločbe ni razvidno, kakšna oblika odgovornosti samostojne podjetnice je podana in na čem

temelji odgovornost. Odločba bi po vložnikovem mnenju morala navajati konkretne okoliščine v zvezi z odgovornostjo samostojne podjetnice posameznice glede

ravnanja druge osebe. Obrazložitev odločbe o tem nima razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilki, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4Prekrškovni organ je izdal odločbo o prekršku, v kateri kršiteljici S. M.

očita, da je S. M., samostojna podjetnica posameznica „v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, v svojem gostinskem obratu »B.« v M., prodala alkoholno pijačo osebi, ki je kazala očitne znake opitosti od alkohola, saj je natakarica v lokalu A. G. gostu lokala B. Š., postregla in prodala alkoholne pijače, tudi, ko je že kazal očitne znake opitosti od alkohola...“ Opisano ravnanje je prekrškovni organ pravno opredelil kot prekršek po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena ZOPA.

5Citirani izrek odločbe je nerazumljiv, nepopoln in sam seboj v nasprotju, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec. Iz opisa dejanja v izreku namreč ni razvidno, kakšna oblika odgovornosti S. M. naj bi bila podana. Iz uvodnega dela

izreka sicer izhaja, da je kršiteljica samostojna podjetnica posameznica, vendar glede na nadaljnji opis dejanja ni jasno, ali naj bi odgovarjala za dejanje, ki ga je sama storila (je v svojem lokalu prodala alkoholno pijačo osebi, ki je kazala očitne znake opitosti) v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZP-1; ali pa naj bi na podlagi drugega odstavka 13. člena v zvezi s 14. členom ZP-1

odgovarjala za prekršek druge osebe (natakarica je gostu v lokalu postregla in prodala alkoholne pijače tudi, ko je že kazal očitne znake opitosti). Takšnega nasprotja v izreku ne odpravi niti navedba pravne opredelitve dejanja, ki naj bi

predstavljalo prekršek po drugem odstavku 16. člena ZOPA, po katerem se kaznuje posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.

Kolikor temelji odgovornost storilke na 14. členu ZP-1, je izrek tudi nepopoln, saj ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki predstavljajo podlago odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za prekršek druge osebe (4. člen Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja).

6Odločba o prekršku mora v izreku med drugim vsebovati kratek opis dejanja, s

katerim je storjen prekršek, kar vključuje kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). V obrazložitvi odločbe mora prekrškovni organ navesti poleg izjave kršitelja o dejanju in dokazov tudi vsa dejstva, na katera je oprl odločitev. Med takšna dejstva sodijo

okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost storilca za prekršek. Ker izpodbijana odločba o prekršku ne izpolnjuje naštetih zakonskih zahtev, je podana kršitev

določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 (in ne po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 kot kršitev napačno opredeli vložnik).

7Vrhovno sodišče

je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo

zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.