VSC sklep Cp 499/2011

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. točkah I/2, I/3 in II izreka, potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka
.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka neutemeljeno motila tožečo stranko v zadnji dobroverni mirni posesti cipres in zemljišča parc. št. ... k.o. S. R., in sicer s posekom cipres, s postavitvijo plastične ograje in z nametanjem snega (točka I/1 izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da mora na istih mestih, kjer so bile požagane ciprese, na parc. št. ... k.o. S. R., ki so se nahajale ob kovinski ograji, ki razmejuje to parcelo od parc. št. ... k.o. S. R., ponovno zasaditi najmanj 50 cipres vsaj povprečne kvalitete in največje rasti, ki je sposobna za vsaditev, takoj odstraniti plastično ograjo na parc. št. ... k.o. S. R. na celotni dolžini parcelne meje s parcelama ... in …, k.o. S. R. in ob celotni širini parc. št. ... k.o. S. R. s parc. št. … k.o. S.. R. ter s tem tožeči stranki omogočiti dostop na parc. št. … k.o. S. R. in do vrta, ki se nahaja na severnem delu te parc. št. (točka I/2 izreka). Toženi stranki je v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način motiti dobroverno mirno posest tožeče stranke na parc. št. ... k.o. S. R. (točka I/3 izreka) ter ji naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 941,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Tožena stranka s pravočasno pritožbo (glede na njeno vsebino) izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točkah I/2, I/3 in II izreka iz vseh uvodoma navedenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v katastrski občini S. D. nima v lasti nobenih nepremičnin, kot to nepravilno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Toženec nadalje poudarja, da je z nakupom zemljišč parc. št. ... in ..., k.o. S. R. postal njihov izključni lastnik. Tožeča stranka je neresnično navajala, da je že pred leti s tedanjim lastnikom, Skladom stavbnih zemljišč, imela sklenjen dogovor, da lahko to zemljišče uporablja, saj sklad takšnega soglasja nikoli ni podal. Glede dogovora tožnice s Stanovanjsko zadrugo Maribor pa navaja, da zadruga ni imela legitimne pravice odtujiti nepremičnine, saj ni bila njihova lastnica, zato je sklicevanje na tak dogovor nično. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje naložilo, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da mora na parc. št. ... k.o. S. R. ponovno zasaditi ciprese, vendar poudarja, da ciprese nikoli niso rasle na tej parc. št., ampak na parc. št. ... k.o. S. R., kar je v postopku vseskozi zatrjeval, pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Nadalje navaja, da so v preteklosti mnogi vrtičkarji uporabljali vrtove na zemljiščih v lasti občin, vendar pa so morali zemljišča predati nazaj lastnikom, ko je nastopil ekonomski interes občine ali drugega lastnika zemljišča in njihovo sklicevanje na dobroverno mirno posest ni imelo pravne veljave. Navaja še, da so ciprese, s katerimi je obdana tožnica, pravo gojišče klopov, zaradi česar na svojem dvorišču, ki meji na tožničino zemljišče, toženec ne more dovoliti igranja svojim vnukom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim navedbam tožene stranke, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je o pritožbi tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III P 457/2010 z dne 18. 1. 2011 odločalo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 63/2011 z dne 26. 5. 2011, ki je odločilo o prenosu krajevne pristojnosti za odločanje na pritožbeni stopnji na Višje sodišče v Celju.

Glede uvodnih pritožbenih navedb tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nepravilno zapisalo, da ima toženec v lasti nepremičnine v katastrski občini S. D., je najprej pojasniti, da se je ta pomota sodišča prve stopnje pri zapisu katastrske občine v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pripetila ob povzemanju tožbenih trditev tožeče stranke in ne tožene stranke, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi imela tožena stranka v lasti nepremičnine v k.o. S. D. Sicer pa ta pisna pomota na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve nima vpliva, ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve, predvsem pa v izreku sklepa pravilno opredelilo katastrsko občino, v kateri ležijo nepremičnine, tj. k.o. S. R.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da je izključni lastnik zemljišč parc. št. ... in … k .o. S. R., da Sklad stavbnih zemljišč tožeči stranki ni podal soglasja za uporabo zemljišča, da je sklicevanje tožnice na dogovor, sklenjen s S. z. M., nično, saj zadruga ni imela legitimne pravice odtujiti nepremičnine, ker ni bila njena lastnica, nadalje da so tudi vrtičkarji morali vrniti zemljišča občini oz. drugim lastnikom in da so ciprese nevarne zaradi klopov, ki se v njih nahajajo, saj za odločitev v pravdi zaradi motenja posesti niso pravno pomembne. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se sodišče ob obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, ob čemer je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), kar torej v pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožena stranka kot pravno pomembna dejstva. Tudi sicer pa te pritožbene navedbe v pretežni meri predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku, saj tožena stranka v pritožbi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP

v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP

).

Tožena stranka v pritožbi prav tako neutemeljeno uveljavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi zatrjevala, da ciprese ne rastejo na parc. št. ... k.o. S. R., temveč na parc. št. … k.o. S. R. To trditev je tožena stranka podala šele po prvem naroku, tj. ob ogledu dne 16. 12. 2010, ob tem pa ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo (286. člen ZPP). Tudi sicer pa te pritožbene navedbe pomenijo zgolj sprenevedanje tožene stranke, saj je v naravi obema strankama dobro znano, kje so požagane ciprese rasle, saj se prav tam še vedno nahajajo odžagani deli cipres v višini 30 cm od tal, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje ob ogledu dne 16. 12. 2010, stanje v naravi pa med strankama nikoli ni bilo sporno. V restitucijskem delu izreka izpodbijanega sklepa (tj. v točki I/2) pa je prav tako povsem določno opredeljeno, kje v naravi mora tožena stranka vzpostaviti prejšnje posestno stanje z zasaditvijo novih cipres - na istih mestih, kjer so bile požagane ciprese. Zato dejstvo, na kateri parc. št. so se ciprese nahajale, niti ni pravno pomembno in na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, v postopku

na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (tj. točkah I/2, I/3 in II izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka sama krije stroške, priglašene v odgovoru na pritožbo, ker ti v obravnavanem primeru niso bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).