UPRS sodba II U 39/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je prvostopni organ odločil, da se pri tožniku kot davčnem dolžniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti davka na dodano vrednost, ki znaša na dan 20. 5. 2009, s knjiženimi plačili do 19. 5. 2009, glavnica 10.121,00 EUR, zamudne obresti do dne 20. 5. 2009 55,46 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR, skupaj 10.197,32 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice, ki jih obračuna banka oziroma hranilnica od dne 21. 5. 2009 do vključno dneva plačila davčnega dolga. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 42912-10732/2009-2(032-02) z dne 20. 5. 2009, ki je sestavni del tega sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki X., pri čemer se upoštevajo izvzetja in omejitve iz drugega in tretjega odstavka 166. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. list RS, št. 117/2006 s spremembami), dolžniku se prepoveduje razpolaganje s sredstvi na navedenem računu, banka X. na dan prejema sklepa zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolga, vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik kot davčni zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov, zato je davčni organ v skladu z 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. V skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov med drugim tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezne izvršilne naslove naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Pravilnik o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Pravilnik, Uradni list RS, št. 91/02) v 8. in 9. členu določa, da mora banka oziroma hranilnica rubiti sredstva do višine dolga po sklepu o davčni izvršbi z obračunanimi zamudnimi obrestmi do popolne izvršitve sklepa.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. členom istega zakona. Pritožbene navedbe so neutemeljene. Če davek ni plačan v zakonsko določenih rokih, začne davčni organ, na podlagi z zakonom določenega izvršilnega naslova, izvršbo po določbah 143. in 145. člen ZDavP-2. Ker je med zakonsko določenimi izvršilnimi naslovi tudi izvršljiv tudi obračun davka, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da (tožnikov) lastni obračun DDV ni izvršilni naslov za davčno izvršbo, ker ne gre za individualnih upravni akt. Ker s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), se pritožbeni organ ni spuščal v pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinske nepravilnosti obračuna. Zatrjevana nezmožnost plačila dolga ne more biti razlog za nezakonitost ali nepravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. O morebitnem odlogu oziroma obročnem plačilu davka v skladu s 102. členom ZDavP-2 odloča prvostopni organ v posebnem postopku na podlagi pritožnikove (posebne) vloge. O potrebnih dokaznih sredstvih v skladu s 165. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2) odloča uradna oseba, ki vodi postopek.

Tožnik v tožbi navaja, da za sporno izvršbo ni pravne podlage. Sporen je obračun za obdobje z rokom plačila do 30. 4. 2009, ki še ni zapadel v plačilo, poleg tega gre za tožnikov lastni obračun DDV, ki ne more biti izvršilni naslov za davčno izvršbo. To bi lahko bil le s strani prvostopnega organa izdan pravnomočen individualni upravni akt. Ker so mu njegovi naročniki za prevozne storitve zaradi krize in recesije januarja 2009 odpovedali naročila, marca 2009 ni več opravljal prevozov oz. ni več posloval. Svojih obveznosti pri različnih upnikih ni poravnal izključno iz razloga, ker tudi njegovi dolžniki niso poravnali svojih obveznosti do njega (ima za več kot 100.000,00 EUR neplačanih terjatev), nato pa so mu leta 2009 naročila odpovedale še stranke, s pridobivanjem novih strank pa ima velike probleme. Trenutno ima blokiran račun, za poravnavo svojih davčnih obveznosti pa bo potreboval vsaj čas do 30. 6. 2010. Predlaga, da se v dokaznem postopku (pred upravnim sodiščem) pritegne izvedenca finančno računovodske stroke, ki bo potrdil njegove navedbe. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavni tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi iz drugostopne odločbe iz razlogov, ki so v njej navedeni.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz razloga, ker tožnik v zakonsko določnih rokih ni plačal davčnega dolga po seznamu izvršilnih naslovov z dne 20. 5. 2009. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta svojo odločitev utemeljila oba upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št 105/2006, 62/2010).

Po 143. členu ZDavP-2 davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za davčno izvršbo so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med njimi je pod točko 2 naveden izvršljiv obračun davka in pod točko 9 seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V 157. členu ZDavP-2 (pritožba zoper sklep o izvršbi) je določeno, da je zoper sklep o izvršbi pritožba sicer dovoljena (1. točka), da pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (5. točka).

Tako seznam izvršilnih naslovov z dne 20. 5. 2009, kot tudi sam izpodbijani sklep o davčni izvršbi, vsebujeta vse po zakonu zahtevane sestavine iz 9. točke 145. člena oziroma 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je opredeljen izvršilni naslov (to je obračun DDV za tam navedeno obdobje), datum izvršljivosti (1. 5. 2009), znesek glavnice davka in znesek zamudnih obresti, tako da ima vse sestavine, ki so kot obvezne določene v 145. členu ZDavP-2.

Upoštevaje navedeno, so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na seznam izvršilnih naslovov z dne 20. 5. 2009, ki ima vse sestavine iz devetega odstavka 145. člena ZDavP-2. Ugovor, da obračun dne 30. 4. 2009 še ni zapadel v plačilo, je poleg tega tudi pavšalen (tožnik za tako trditev ne navaja argumentov). Ugovor, da predmetni obračun DDV ni bil izdan v obliki individualnega upravnega akta, ni utemeljen, ker takega pogoja zakon ne vsebuje.

Prav tako za odločitev ni relevanten tožbeni ugovor, da je tožnik postal davčni dolžnik iz razloga, ker mu njegovi dolžniki nisi poravnali svojih obveznosti, potem pa so mu leta 2009 še nekatere stranke odpovedale svoja naročila. Poslovni razlogi oziroma razlogi slabega finančnega poslovanja namreč po citiranih določbah ZDavP-2 ne predstavljajo pravne podlage, po kateri se postopek davčne izvršbe v takih primerih ne bi uvedel ali izvajal. Glede na to, da je tožnik (kot sam trdi) sporen DDV sam obračunal, je tudi iz tega razloga neutemeljen tudi sicer pavšalen tožbeni ugovor, da v mesecu marcu 2009 ni več posloval.

Tožnikovemu predlogu za odločanje na glavni obravnavi sodišče ni sledilo, ker je presodilo, da so podani zakoniti razlogi za odločanje na seji po določbah 59. člena ZUS-1. V zadevi je sporna oz. za odločitev relevantna le pravilna uporaba prava, tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, pa ob pravilni uporabi prava na odločitev ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.