UPRS sodba U1279/2007

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni upravni organ je s sklepom št. ... z dne 19. 3. 2007 zavrgel zahtevo tožnice za povrnitev vlaganj v stanovanje na ... ulici št. .... v A.. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnica dne 18. 12. 1998 v smislu 6. in 7. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 – 18/05-odl. US) vložila zahtevek za povrnitev vlaganj v stanovanje v IV. nadstropju stavbe na ... ulici št. .... v A.. Upravni organ je glede na to, da se nepremičnina ... ulice št. ... nahaja na območju, ki je z Odlokom o razglasitvi urbanističnega kompleksa Prešernovega trga v Ljubljani (Uradni list RS, št. 27/91), razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik, z dopisom z dne 20. 2. 2007 zaprosil Ministrstvo za kulturo RS za podatek, ali je bila vložena zahteva za denacionalizacijo navedene nepremičnine, ministrstvo pa je odgovorilo, da predmetna stavba ni razglašena za kulturni spomenik, ter da v njihovih evidencah tudi ni podatkov o vloženi zahtevi za denacionalizacijo. Upravni organ je nato vpogledal v rešene in nerešene zahteve za denacionalizacijo nepremičnin in ugotovil, da po razpoložljivih podatkih ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo zgradbe na ... ulici št. .... v A.. Glede na to, da ni podlage za uvedbo postopka na podlagi veljavnih predpisov, je v skladu z 2. odstavkom 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86) vlogo za povrnitev vlaganj zavrgel. Toženka je z odločbo št. ... z dne 15. 6. 2007 sklep prvostopnega upravnega organa potrdila kot pravilen in zakonit. Navaja, da je iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, opr. št. Izp. ..., ki se nanaša na z.k. vložek št. 75 k.o. B, kot tudi Izp. ... razvidno, da je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Isp. 286/90-3 z dne 15. 11. 1990 vknjižena vzpostavitev prejšnjega lastniškega stanja za A.A.. ZDen pa je bil sprejet 20. novembra 1991, torej eno leto potem, ko je Vrhovno sodišče RS odločilo o vzpostavitvi prejšnjega lastniškega stanja v korist A.A. in izbrisu družbene lastnine. Po določbi 60. člena ZDen v povezavi s 25. členom ZDen lahko najemnik uveljavi povrnitev lastnih vlaganj v upravnem postopku le v denacionalizacijskem postopku. Če pa denacionalizacijski zahtevek za vrnitev stavbe ... ulice št. .... ni bil vložen po določbah ZDen pri pristojnem upravnem organu, uveljavitev pravice do povrnitve lastnih vloženih investicijskih vlaganj v to stavbo oziroma njen del po določbah ZDen ni dovoljena oziroma sploh ni možna. Zavrača pritožbene navedbe, da bi moral prvostopni upravni organ o zadevi odločiti, ker je bilo upravičencu vrnjeno podržavljeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku in lahko zato stranka v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS izbira, ali bo svojo pravico uveljavljala v sodnem ali v upravnem postopku. V kolikor bi pristojno sodišče res vodilo postopek za denacionalizacijo podržavljenega premoženja A.A. po določbah ZIKS, bi moral prvostopni organ zahtevo tožnice odstopiti temu sodišču. Ker pa o zadeti ni odločilo Okrožno sodišče v A., ki bi v tem primeru bilo pristojno za odločanje na podlagi ZIKS po določbah ZDen, temveč Vrhovno sodišče RS še pred sprejetjem ZDen, po oceni toženke stališču tožnice ni moč pritrditi.

Tožnica v tožbi zoper odločitev prvostopnega organa ter toženke navaja, da po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije lahko upravičenci uveljavljajo zahtevke v sodnem postopku po določbah ZIKS ali pa v upravnem postopku, kar velja tudi za zahtevke iz naslova vlaganj najemnikov stanovanj. Ni namreč mogoče, da bi bili najemniki, ki so vlagali v takratna družbena stanovanja, ki so bila vrnjena prvotnim lastnikom v postopku denacionalizacije ali pa v postopku obnove kazenskega postopka, v različnem položaju. Takšno stališče bi pomenilo diskriminatorno obravnavanje najemnikov, ki so vlagali v stanovanja vrnjena v upravnem postopku in najemnikov, ki so vložili zahtevo zoper upravičence, ki jim je bilo vrnjeno premoženje v sodnem postopku, ki naj ne bi imeli pravice do povrnitve vlaganj. Sodišču predlaga, da odločbo toženke in sklep UE Ljubljana odpravi in ugodi zahtevku tožnice. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča do plačila v roku 15 dni.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sporno v tem primeru je, ali je tožnica upravičena v upravnem postopku zahtevati, da se ji povrnejo investicijska vlaganja v najeto nepremičnino, ki je bila vrnjena prejšnjemu lastniku A.A. na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Isp. 286/90-3 z dne 15. 11. 1990. Tožnica je dne 18. 12. 1998 na podlagi 26. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) pri Upravni enoti A. – Izpostava C. vložila zahtevo za povrnitev vlaganj kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v IV. nadstropju ... ulice št. .... v A.. 26. člen ZDen-B določa, da je organ, ki je vodil postopek, bil dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. 26. člen ZDen se navezuje tako tudi na novelirani 25. člen ZDen, ki je v dodanem 7. odstavku določil, da če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnin, v celoti.

Sodišče se strinja s prvostopnim organom in toženko, da na podlagi določb ZDen v obravnavanem primeru ni mogoče uveljavljati povečane vrednosti nepremičnine, ki je bila bivšemu lastniku vrnjena že pred uveljavitvijo ZDen. Fizična oseba namreč lahko zahteva povrnitev vlaganj v primeru, če je bila v postopku denacionalizacije ugotovljena povečana vrednost nepremičnine v skladu z določbami ZDen, to je, ko je glede na določbo 44. člena ZDen ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljenja in vrednost v času vračanja. Odločanje o plačilu odškodnine fizični osebi, ki je vlagala v podržavljeno nepremičnino, tako predpostavlja ugotavljanje povečane vrednosti nepremičnine, ki je bila vrnjena v postopku denacionalizacije.

Kot neutemeljene zavrača sodišče tožbene ugovore, da bi o predmetni zahtevi moral odločiti upravni organ v upravnem postopku, ne glede na to, da je o vrnitvi nepremičnine odločalo Vrhovno sodišče RS. Upravičenec do denacionalizacije, ki mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila kasneje odpravljena, je lahko zahteval (po svoji izbiri) vrnitev premoženja v nepravdnem postopku (po določbi 145. člena ZIKS) ali pa v upravnem postopku (po določbah ZDen), vendar v primeru, če je bilo odločeno o vrnitvi premoženja v sodnem postopku, je bila tudi za odločitev o odškodnini za povečano vrednost premoženja podana sodna in ne upravna pristojnost.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba toženke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela (4. odstavek 25. člena ZUS-1).