VSRS Sodba II Ips 129/2008

Revizija se zavrne.

1Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nepravilnega zdravljenja poškodbe – izvajanja fizikalne terapije s strani toženkine zavarovanke (Splošne bolnišnice ...).

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri revizijskih navedb, podrejeno pa, da naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je pritožbeno sodišče – glede na pomembnost zadeve za tožnico – svojo sodbo nekoliko premalo argumentiralo. V zvezi z mnenjem izvedenca medicinske stroke K. je že med postopkom pred sodišči nižjih stopenj izrazila določene pomisleke, saj se zaveda, da so zdravniki v Sloveniji med seboj solidarni. Izvedenec K. je sicer potrdil njene navedbe, da 13. 11. 1999 ob poškodbi desnega ramenskega sklepa ni utrpela celotne rupture rotatorne manšete; ta poškodba je bila ugotovljena s CT preiskavo 26. 6. 2000, to je po opravljenih fizikalnih terapijah. Izvedenec je navedel, da je tožnica popolno pretrganje rotatorne manšete utrpela najverjetneje v mesecu aprilu ali maju, kar časovno sovpada z obdobjem, ko je opravljala fizioterapijo – od 25. 4. do 11. 5. 2000. Končni zaključek izvedenca sicer je, da tožnica poškodbe ni utrpela pri fizioterapiji, vendar je to teorija; izvedenec opisuje idealne razmere, o konkretnem dejanskem stanju pa to ne pove ničesar. Zaradi navedenega je tožnica utemeljeno predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker izvedenec na njena dodatna vprašanja ni odgovoril jasno in strokovno, je predlagala neposredno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi. Temu je sodišče prve stopnje ugodilo, toda izvedenec ni bil neposredno zaslišan, ker tožnica ni mogla založiti dodatnega predujma v višini takratnih 50.000 SIT; opisano pomeni bistveno kršitev določb postopka. Ni moč prezreti, da je tožnica prvič plačala 150.000 SIT za pisno izdelavo izvedenskega mnenja in nato založila še dodatnih 100.000 SIT za pisno dopolnitev tega mnenja, nadaljnjih 50.000 SIT pa ni bila sposobna plačati. Poleg tega tožnica meni, da je treba zaslišanje izvedenca opraviti v okviru že založenega in plačanega predujma; izvedenec mora svoje mnenje izdelati jasno in strokovno ter ga dokončati v okviru že danega predujma. Poudarja, da ima v vsakem primeru pravico zahtevati neposredno izvajanje dokazov na glavni obravnavi; v konkretnem primeru ji je bila zato odvzeta možnost in pravica do izvajanja dokaza na način, kot ga predvideva zakon, in sicer zgolj zato, ker je v šibkejšem finančnem stanju. Podan pa je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izvedenec medicinske stroke s svojimi ugotovitvami namreč posredno potrjuje vse tožničine navedbe. Njegovi odgovori na določena konkretna vprašanja so sicer nekoliko splošni, vendar iz njih kljub temu nesporno sledi, da tožnica ob primarni poškodbi ni utrpela takšne poškodbe rotatorne manšete, kakor se je pokazala ob koncu zdravljenja. Ta podatek mora zadostovati za ugoditev tožbenemu zahtevku po temelju. Nobenega dokaza namreč ni, da je tožnica v vmesnem času, to je od 13. 11. 1999 do 26. 6. 2000, utrpela kakršnokoli dodatno poškodbo desnega ramenskega sklepa. Možni sta torej le dve varianti: prva, da se je delno poškodovana rotatorna manšeta pretrgala sama od sebe, brez vsakršnega vpliva tožnice ali okolice, kar je nemogoče in kar je izključil tudi izvedenec; ter druga, da je tožnica popolno pretrganje manšete utrpela ob forsiranem razgibavanju pri opravljanju fizikalnih terapij v Splošni bolnišnici ...., kar je dosti bolj verjetno oziroma je v obravnavani zadevi edina možna razlaga njene nesporno ugotovljene poškodbe.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko izpodbijana sodba pritožbenega sodišča je sicer res dokaj skopa, vendar zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe.(1)

Obseg odgovora sodišča druge stopnje je odvisen predvsem od narave pritožbenega napada. Tožnica je v pritožbi (tako kot sedaj v reviziji) v pretežni meri grajala prvostopenjsko dokazno oceno, kar je podkrepila z očitkom bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Do tega se je pritožbeno sodišče opredelilo, sicer pa sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7Z opustitvijo dopolnitve izvedenskega mnenja medicinske stroke z neposrednim zaslišanjem izvedenca

K.

procesni predpisi niso bili kršeni.

Predhodno založena predujma glede na to, da je bil njun presežek tožnici vrnjen, nista zadoščala,(2)

dodatno zahtevanih 50.000 SIT za neposredno zaslišanje

izvedenca

pa ni založila. Po določbi tretjega odstavka 153. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za

stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo.(3)

Revizijsko stališče, da izvedenec do (dodatnega) plačila za ustno podajanje mnenja ni oziroma naj ne bi bil upravičen, je zgrešeno.(4)

Dodati velja, da tožnica ob predlaganju neposrednega zaslišanja izvedenca niti ni podala pripomb, zaradi katerih bi ga bilo treba (še) zaslišati; na vsa njena vprašanja oziroma pripombe je izvedenec ustrezno odgovoril (že) v pisnem izvedenskem mnenju z dopolnitvijo. Revizijsko sodišče tudi pripominja, da predmet presoje v (tem) revizijskem postopku ni izvedensko mnenje, temveč pravnomočna sodba. Vprašanje prepričljivosti mnenja izvedenca medicinske stroke K., ki ga revidentka načenja z očitkom, da ima to le teoretičen pomen, ter s trditvami o solidarnosti med zdravniki v Sloveniji, zato (lahko) pomeni (zgolj) nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8Zdravstveni delavci morajo zdravstveno dejavnost opravljati v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi (primerjaj 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, v nadaljevanju ZZDej), pri čemer morajo ravnati s

skrbnostjo dobrega strokovnjaka (primerjaj drugi odstavek 18. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(5)

).

Za škodo, ki jo povzročijo pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova (in z njo zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena odgovornost), razen če dokaže, da so zdravstveni delavci

v danih okoliščinah

ravnali tako, kot je bilo treba (primerjaj

prvi odstavek 170. člena ZOR).(6) Sodišči nižjih stopenj sta (neizpodbojno) ugotovili,

da so delavci toženkine zavarovanke tožničino poškodbo ves čas zdravili ustrezno, izvajali so pravilno protibolečinsko terapijo, ki je bila v skladu z načeli sodobne medicinske doktrine in v vseh fazah ustrezna subjektivnemu in objektivnemu stanju tožnice, zato popolno pretrganje rotatorne manšete ni v vzročni zvezi s sporno fizioterapijo.(7) Glede na takšno dejansko stanje je – ob upoštevanju

in pravilni uporabi navedenih določb ZOR in ZZDej

– mogoč le takšen materialnopravni zaključek, kot sta ga sprejeli sodišči nižjih stopenj, to je, da odškodninska odgovornost toženkine zavarovanke kot delodajalke ter toženke kot njene zavarovalnice ni (ne more biti) podana

.

9Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Opredeljenem na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/2005 z dne 18. 9. 2007.

Op. št. (2): Tožnica je najprej založila 150.000 SIT za pisno izvedensko mnenje, vrnjenih ji je bilo 33.400 SIT; nato je založila še 100.000 SIT za pisno dopolnitev tega mnenja, od česar ji je bilo vrnjenih 62.900 SIT.

Op. št. (3):

Primerjaj tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS

II Ips 988/2006 z dne

1510. 2008

in sodbo istega sodišča II Ips 331/2004

z dne

2110. 2004

.

Op. št. (4): Primerjaj 47.a člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

Op. št. (5): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (6):

V pravni teoriji in sodni praksi splošno velja, da zdravstveni delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (kršitev dolžne profesionalne skrbnosti

−

tako imenovana medicinska ali zdravniška napaka) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (

lege artis

), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti).

Op. št. (7): Glede na revizijske navedbe velja pripomniti, da je izvedenec medicinske stroke dopustil tudi možnost, da je degenerirana kita tako oslabela, da je spontano počila do konca.