VSRS Sodba III Ips 6/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 521.582,00 eurov.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

B.

Revizijske navedbe

5Obe sodišči naj bi zmotno razložili določbo 383. člena ZOR, ko sta odločili, da niso obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih tožeča stranka ni mogla zahtevati izpolnitve obveznosti. Nepremagljiva ovira naj bi bila v tem, da vse do vložitve tožbe tožeča stranka brez svoje krivde ni razpolagala z dokazili, s katerimi bi dokazala utemeljenost svojega zahtevka. Če bi tožbo vložila prej, naj bi ne imela realnih izgledov za uspeh v pravdi. Ugovor zastaranja naj bi v konkretnem primeru tudi nasprotoval načelom morale. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo Zakon o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (ZIRVS – Uradni list 53/92 – s spremembami in dopolnitvami). Pravni posel, iz katerega izvira zahtevek, naj bi bil po določbi 3. člena ZIRVS ničen. Pravica uveljavljati ničnost pa ne ugasne – stališče, da vrnitveni zahtevek zaradi ničnosti zastara, bi izničilo določbo o neomejenem uveljavljanju ničnosti.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

6Revizijskemu sodišču v tem sporu ni treba odgovoriti na vprašanje, ali, glede na to, da ZOR v 110. členu določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, vrnitveni zahtevek zaradi ničnosti pogodbe sploh zastara. Tožeča stranka namreč svojega zahtevka ni opirala na domnevno ničnost pogodbe. Sodišče sicer na ničnost res pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR), vendar ta določba ne predstavlja izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana oseba nanjo sploh ne sklicuje, a le, če stranka navede pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost.(1) Če to velja v primeru, ko stranke izrecno uveljavljajo zahtevek na ugotovitev ničnosti,(2) mora veljati toliko bolj v spornem primeru, ko je tožnik postavil neposredno dajatveni zahtevek ne da bi posebej zahteval tudi ugotovitev ničnosti ali vsaj izrecno zatrjeval, da je podlaga, na kateri je opravil svojo izpolnitev, nična. To trditev je postavil šele v dopolnitvi pritožbe, ki pa jo je vložil že po izteku pritožbenega roka. Četudi bi bilo glede na posebnosti pri uveljavljanju ničnostne sankcije mogoče po uradni dolžnosti to upoštevati kljub opisanim prazninam v navedbah, pa ni mogoče prezreti, da tožeča stranka ni navedla vseh okoliščin, ki bi bile podlaga za sklepanje, da je bila pogodba, na podlagi katere naj bi bila toženi stranki plačala avans en milijon nemških mark, nična.

7ZIRVS v besedilu, veljavnem v času domnevne sklenitve pogodbe (po navedbah tožeče stranke v sredini leta 1994 – upoštevati je torej treba še dopolnitve in spremembe do vključno Uradnega lista 27/93), je v prvem odstavku 3. člena vseboval prepoved izvoza blaga v Republiko Srbijo oziroma Črno goro. V drugem odstavku 3. člena pa je določal izjemo od prepovedi za blago, ki je namenjeno za zdravstvene potrebe. V takšnem primeru je morala oseba, ki bo opravila izvoz, pred tem pridobiti dovoljenje MZZ.

8Iz navedb tožeče stranke je mogoče posneti dejansko stanje, da je šlo za izvoz blaga, namenjenega za zdravstvene potrebe, iz Slovenije prejemniku v Republiki Srbiji. Ni pa tožeča stranka navedla, da bi bil ta izvoz opravljen brez predhodnega dovoljenja MZZ. Odsotnost takšnega dovoljenja predstavlja enega od elementov ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s prisilnim predpisom (določbo prvega odstavka 3. člena ZIRVS). Glede trditvenega bremena, ki ga s to odločbo sodišče nalaga tožeči stranki, naj ne moti okoliščina, da gre za negativno dejstvo. Tudi takšno dejstvo, ki je relevanten del dejanskega stanja, mora namreč praviloma zatrjevati stranka, ki na takšno stanje opira svoj zahtevek. Le dokazovati ji tega dejstva ni treba: dokazno breme za morebitno nasprotno navedbo, da je namreč dovoljenje pridobila, pa nosi tožena stranka. Vendar ji takšne trditve ni treba postaviti (in seveda tudi dejstva ne dokazovati), dokler ni deležna očitka nasprotne strani, da dovoljenja ni bilo. Glede na povedano tožeča stranka ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko tvorila podlago za ničnost, ki bi jo sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

9Sodišče druge stopnje je na podlagi navedb tožeče stranke torej pravilno ugotovilo, da je bila pogodba – katere obstoj in prejem avansa v znesku en milijon nemških mark tožena stranka sicer sploh zanika – razdrta zaradi zatrjevane neizpolnitve v naknadno določenem roku konec leta 1994. Ob razdrtju (domnevne) pogodbe je (bi) tožeča stranka dobila pravico terjati vrnitev tistega, kar naj bi bila na njeni podlagi dala toženi stranki (drugi odstavek 132. člena ZOR). Takrat je začelo teči zastaranje te terjatve (prvi odstavek 361. člena ZOR). Ker za takšno terjatev z zakonom ni določen drugačen rok, terjatev zastara v petih letih. Na dan vložitve tožbe 10. 6. 2005 je bila terjatev torej zastarana.

10Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 383. člena ZOR, s katero utemeljuje, da zastaranje njene terjatve ni teklo vse do leta 2003, ko je bila zaradi vojnih razmer in kršenja človekovih pravic odsotna s Kosova in naj bi zato ne mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Okoliščine, ki jih opisuje tožeča stranka, so nedvomno predstavljale določene težave pri sodnem uveljavljanju njene terjatve. Revizijsko sodišče pa soglaša s presojo in utemeljitvijo sodišč prve in druge stopnje, da te okoliščine ne predstavljajo takšnih nepremagljivih ovir, zaradi katerih bi ne mogla sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Besedilo 383. člena zelo omejuje možnost širše razlage ovir, ki jih je mogoče upoštevati: te morajo biti nepremagljive in take, da onemogočajo, ne morda le otežujejo sodno uveljavljanje izpolnitve obveznosti. Teorija kot takšne ovire navaja predvsem nedelovanje sodišč in tudi ovire, ki tožniku fizično preprečujejo dostop do sodišča.(3) Gre torej za ovire, ki tožniku onemogočajo dejanski dostop do uresničevanja pravice do sodnega varstva. Takšne ovire v tem primeru niso bile podane – tožnik jih niti ne zatrjuje. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje tožnikovemu stališču, da bi bilo določbo 383. člena ZOR mogoče uporabiti tudi v kakšnih drugih primerih – takšno razlago bi sodišče lahko oprlo na uporabo načela, da zoper nemočno stranko zastaranje ne more teči – contra non valentem agere nulla currit praescriptio. Vendar ni mogoče prezreti, da se je na tej pravni maksimi navdihoval že zakonodajalec, ko je v členih 381 do 383 ZOR uredil primere, ko zastaranje ne teče, ker upnik ne more uveljavljati svoje terjatve zaradi objektivnih ovir ali iz socialnih ali družinskih ozirov. Tudi to je razlog, da zakonsko določenih podlag za zadržanje zastaranja, ki že upoštevajo omenjeno načelo, ni mogoče s sklicevanjem na to načelo še dodatno širiti. Na noben način pa med nepremagljive ovire, ki onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti, ni mogoče šteti okoliščin, zaradi katerih upnik ocenjuje, da bo svoj zahtevek težko utemeljil oziroma dokazal. Okoliščine, ki zmanjšujejo upnikov izgled za uspešno pravdanje, četudi so nastale iz razlogov, na katere ni imel vpliva, ne morejo predstavljati podlage za zadržanje zastaranja. Tako široka razlaga pojma nepremagljivih ovir bi v uporabo instituta zastaranja vnesla takšno pravno negotovost, ki bi lahko izničila bistvo instituta: ta naj zagotovi zanesljivost in stabilnost pravnih razmerij in prepreči neskončne spore. V konkretnem primeru je treba upoštevati še to, da so okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, po njenih navedbah trajale skoraj dvakrat toliko, kolikor znaša zastaralni rok, ki je za sporno terjatev sploh najdaljši zastaralni rok, ki ga je predvideval ZOR.

11Revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tudi revidentovega stališča, da je ugovor zastaranja glede na posebne okoliščine primera v nasprotju z načelom morale. Zakon prepušča dolžniku presojo, ali bo uveljavljal ugovor zastaranja ali ne. Upnik, ki je prepričan, da mu dolžnik dolguje, ugovor zastaranja vedno dojema kot krivičen in nemoralen. Presojo o moralnosti instituta je opravil že zakonodajalec, ki je - sicer predvsem v javnem interesu, četudi posledično v korist dolžnika – uzakonil institut zastaranja. Pri tem je treba upoštevati, da ima dolžnik na voljo institut zastaranja ne le za to, da se izogne plačilu dolga, ki obstaja, ampak tudi zato, da se izogne pravdanju, katerega izid je lahko postal negotov tudi zaradi odmaknjenosti dogodkov, ki predstavljajo podlago za njegove utemeljene ugovore. Ugovor zastaranja preprečuje sodišču presojo, ali je zahtevek utemeljen ali ne, s tem tudi spekuliranje, ali se je s sklicevanjem na zastaranje toženec izognil plačilu svoje obstoječe obveznosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnosti, da bi v določenih primerih načela morale narekovala, da ugovora zastaranja ne bi bilo mogoče upoštevati. Za tak primer bi lahko šlo, če bi bil upnik z dolžnikovim ravnanjem zaveden oziroma napeljan k temu, da svoje terjatve ne bi pravočasno sodno uveljavljal. Vendar v spornem primeru tožena stranka z ničimer ni prispevala k tožnikovi neaktivnosti. Upoštevanje okoliščin tega primera na način, kot ga predlaga tožeča stranka, bi po drugi poti pripeljalo do takšne razlage določbe 383. člena ZOR, kakršno to sodišče utemeljeno zavrača v prejšnji točki te obrazložitve.

12Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako je že večkrat odločilo Vrhovno sodišče – glej n.pr. odločbe v zadevah III Ips 50/2007, III Ips 938/2008, II Ips 42/94, II Ips 296/2005.

Op. št. (2): Glej n.pr. odločbo tega sodišča III Ips 5/2003.

Op. št. (3): Poleg samega besedila, takšno razlago podpira tudi zgodovinski pogled: paragraf 1496 ODZ je določal, da je začetek zastaranja zadržan zaradi odsotnosti v civilnih ali vojaških službah ali zaradi popolnega prestanka pravosodja .. Določba 383. člena ZOR se očitno zgleduje po tej ureditvi.