VSL sodba I Cp 855/2009

Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov in mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov nasprotujejo moralnim načelom iz 10. in 12. člena ZOR.

V skladu z načelom pravičnosti je treba tudi za pogodbena razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, upoštevati kriterij oderuških obresti, kot jih je opredelil kasneje sprejet OZ (225. čl. OZ).

tekst :
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako,da se glasi:

„Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter sporazum istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja opr. št. R 75/95 z dne 4. 5. 1995 delno nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo 37,5-odstotno realno obrestno mero.“

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.521,34 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da gre pri posojilni pogodbi z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter pri sporazumu istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z dne 4. 5. 1995, za delno ničnost v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov ter glede na propad tožeče stranke v pravdi le-tej naložilo, da toženi stranki povrne nastale pravdne stroške, in sicer prvotoženi 1.553,13 EUR in drugotoženi 680,64 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo dovolilo nedovoljeno razpolaganje strank, saj dogovor o obrestih nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, s čimer je storilo kršitev iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S svojo pasivnostjo pa je tožnikoma vzbudilo zmoten vtis, da se postopek odvija v njuno korist. Sodišče niti na poravnalnem naroku ni vodilo odprtega sojenja in z ničemer ni nakazalo, da bi bile navedbe tožnikov premalo konkretizirane oziroma dokazno nepodprte. Izpodbijana sodba zato za tožnika predstavlja presenečenje, kar predstavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navajata, da je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka arbitrarno odstopilo od doslej uveljavljene sodne prakse na tem področju (sodba VS RS II Ips 176/2004, pravno mnenje VSS z dne 23. 6. 1993). Menita, da je materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje zmotno. Sklicujeta se na določbi 103. in 105. člena ZOR ter opozarjata, da je sodišče prve stopnje odločilo tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča (odločba U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994). Poudarjata, da v skladu s citiranim pravnim mnenjem tako za zamudne kot za pogodbene obresti za terjatve, kakršna je v obravnavanem primeru, velja, da obrestna mera ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled in da se zato večjim obrestim od dovoljenih v skladu s 4. odstavkom 399. člena ZOR ne nudi sodnega varstva. Sodišče pa je citirano mnenje spregledalo oziroma ga ignoriralo z utemeljevanjem, da pride citirana sodna praksa v poštev zgolj v razmerjih med posamezniki, ne pa v konkretni zadevi, v kateri je prvotoženec pravna oseba. Pritožnika menita, da navedeni razlog ni utemeljen in da je treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvi toženec finančna organizacija, ki se profesionalno ukvarja s posojanjem denarja in kot takšen močnejša stranka v obligacijskem razmerju, zato je treba šibkejšo stranko še toliko bolj varovati in zato uporabiti določbo 399. člena ZOR, ki se nanaša na urejanje razmerji med posamezniki. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana pomanjkljiva trditvena podlaga, zaradi česar ni moglo presojati, ali je posojilna pogodba in sporazum delno ničen zaradi kršitve ustavnih načel, morale ter temeljnih načel obligacijskega prava. Pri utemeljevanju takšnega stališča povzemata bistvene okoliščine obravnavanega primera, poudarjata svojo neizkušenost in lahkomiselnost pri sklepanju pogodbe ter ravnanje toženke, ki je izkoristila svoj močnejši položaj v razmerju do pritožnikov. Nasprotujeta tudi stališču sodišča prve stopnje, da sta tožnika kot poroka omejena pri uveljavljanju ničnostnih razlogov. V skladu z določbo 1. odstavka 1009. člena ZOR imata namreč na razpolago vse ugovore, ki izvirajo iz dolžniškega razmerja, razen ugovorov, ki se nanašajo na osebne okoliščine. Glede na citirano določbo ZOR in glede na dejstvo, da je uveljavljanje ničnosti v javnem interesu, imata nedvomno tudi ugovor delne ničnosti zaradi kršitve morale oziroma temeljnih načel ZOR, ki v bistvu predstavljajo konkretizacijo moralnih norm na področju obligacijskega prava. Ker je nični del posojilne pogodbe tudi sestavni del sporazuma o zavarovanju dolga, je podana delna ničnost tudi tega sporazuma. Glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZPP je zatorej nedopustno, da stranke na procesnem področju dosežejo učinke, ki jih po materialnem pravu zaradi prepovedanosti oziroma nemoralnosti ne morejo doseči. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožnika pri tem opozarjata na neutemeljenost zavrnitve dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ki bi lahko sodišču povedale o okoliščinah glede sklenitve posojilne pogodbe in sporazuma. Poleg tega je sodišče sicer izvedene dokaze napačno presodilo, saj sploh ni ocenjevalo pomena zapisane ugotovitve sodnika v 3. odstavku I. točke sporazuma, da je namreč obrestni dogovor v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Priglašata stroške s pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi sta prva in druga tožena stranka 4. 5. 1995 sklenili posojilno pogodbo za znesek 55.000,00 DEM z obveznostjo vrnitve ustrezne tolarske protivrednosti v 24-mesecih ter dogovorjeno 4-odstotno mesečno obrestno mero pogodbenih obresti in 7-odstotno mesečno obrestno mero zamudnih obresti. K takšni pogodbi sta kot poroka pristopila prvi tožnik in druga tožnica, ki sta v zavarovanje upnikove terjatve po pogodbi sklenila tudi sporazum pred sodiščem v smislu 22.a poglavja tedanjega Zakona o izvršilnem postopku, tj. ustanovila hipoteko na njunih nepremičninah, tako kot to izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z dne 4. 5. 1995, v katerega je povzet tudi sporni obrestni dogovor. V predmetni pravdi tožnika zahtevata ugotovitev, da sta tako posojilna pogodba kot tudi sporazum nična v tistem delu, v katerem dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v DEM na vpogled.

V konkretni zadevi je pravno odločilno, da sta bili stranki posojilne pogodbe pravna in fizična oseba ter da je bila denarna terjatev zavarovana z valutno klavzulo. Ker torej ni šlo za sklenitev pravnega posla med posamezniki, v konkretnem primeru za presojo dovoljene višine pogodbene obrestne mere ni mogoče uporabiti 1. odstavka 399. člena ZOR (ki se v konkretni zadevi sicer uporablja glede na čas nastanka obveznosti v skladu s členom 1060 OZ), kakor to v pritožbi navajata tožnika in kakor je bilo to v skladu s pravnim mnenjem VS RS, objavljenem v Poročilu VS RS 1/93, po analogiji mogoče uporabiti tudi za ugotavljanje obrestne mere pogodbenih in zamudnih obresti (kadar obrestna mera le-teh v pogodbi ni bila dogovorjena) od denarnih terjatev, izraženih v tuji valuti. V konkretni zadevi je zato treba glede dogovorjenih pogodbenih obresti uporabljati 2. odstavek 399. člena ZOR, ki ureja višino obrestne mere pogodbenih obresti med drugimi osebami in ki sicer napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki pa nikdar ni bil sprejet, zaradi česar se zastavlja vprašanje, ali za obravnavano pogodbeno razmerje velja četrti odstavek navedenega člena.

Podobno kot za pogodbene obresti med drugimi osebami, ZOR najvišje dovoljene obrestne mere ne predpisuje niti za zamudne obresti, pri čemer tega ne določa niti v času nastanka spornega razmerja veljavni Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, ki za razliko od svojega naslednika, tj. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri ni uzakonjal, da bi bila višja obrestna mera od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za denarne obveznosti nedovoljena oziroma oderuška. Če sta se stranki torej o višini pogodbenih in zamudnih obresti vnaprej dogovorili, gre za njuno svobodno pogodbeno voljo.

Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da takšna pogodbena svoboda vseeno ni neomejena, temveč je njen domet začrtan z določbami ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb. Te pa je glede na zgoraj obrazloženo odsotnost zakonske ureditve višine obresti za denarne obveznosti med drugimi osebami (ne posamezniki), katerih vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, v konkretnem primeru treba upoštevati tako pri presoji dovoljenosti dogovorjene višine zamudnih kot tudi pogodbenih obresti. To ne pomeni zgolj uporabe določb o oderuški pogodbi, temveč tudi splošnih določb o ničnosti pogodb, ki nasprotujejo morali (103. člen ZOR), zaradi česar se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj je v tem pogledu po njegovi oceni preozko pristopilo k presoji utemeljenosti vtoževanega zahtevka.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da tožeča stranka ni ponudila trditvene podlage za presojo zahtevka po členu 103 ZOR. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim opozarja, da je tožeča stranka s tem, ko je podala trditve za oderuškost dogovorjenih obresti, zatrjevala tudi nasprotovanje morali, saj ne more biti dvoma, da oderuške obresti nasprotujejo moralnim načelom, pri čemer je treba opozoriti zlasti, da na ničnostne razloge sodišče pazi po uradni dolžnosti, pri čemer na pravno opredelitev strank v postopku ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Člen 103 ZOR je sicer splošna določba, kar pa ne pomeni, da terja konkretizacijo v posebnih določbah, zato da bi bila lahko neposredno uporabljiva. Dejstvo, da je zakonodajalec v posebnih določbah posebej uredil nekatere posebne primere, ki jih je ravno tako mogoče subsumirati pod določbo člena 103 ZOR, namreč ne pomeni – kot to očitno zmotno šteje sodišče prve stopnje – da je zakonodajalec na takšen način opredelil numerus clausus nemoralnih dogovorov. Sodišče prve stopnje s takšno interpretacijo zakona in smiselnim ugotavljanjem t.i. neprave pravne praznine zmotno enači njegova načela in splošne določbe, ki urejajo vse primere, katerih konkretno dejansko stanje ne ustreza nobenemu izmed posebnih določb in to ravno z namenom, da na takšen način normativno zaobsežejo raznovrstne življenjske primere. Pri sodni presoji, kateri so tisti dogovori, ki še ustrezajo družbenemu konsenzu o temeljnih vrednotah, in kateri ne, pa so seveda pomembno vodilo ravno načela, ki predstavljajo uzakonjenje takšnega družbenega konsenza na posameznem regulativnem področju in posledično sodniku med drugim pomagajo pri interpretaciji posameznih konkretnejših pravnih norm.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I 202/93-17 z dne 6. 10. 1994, ko je odločalo o skladnosti prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR z ustavo, v zvezi s pogodbenimi obrestmi izrazilo tudi stališče, da dogovor o obrestih, ki v okoliščinah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to, da niso izkazani elementi oderuštva, očitno krši kar nekaj splošnih načel ZOR, pri čemer je bilo mišljeno načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij z omejitvami glede na ustavo, prisilne predpise in moralna načela (10. člen ZOR) ter načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov ter mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov po oceni sodišča druge stopnje očitno nasprotujejo moralnim načelom, zlasti prej navedenim načelom obligacijskega prava iz 10. in 12. člena ZOR, zato jim ne more nuditi sodnega varstva v tistem delu, kolikor je korist upnika nesorazmerna.

Sorazmernost je sodišče druge stopnje presojalo ob upoštevanju načel obligacijskega prava v primerjavi z zamudnimi obrestmi, kakor jih je predpisoval v času nastanka sporne denarne obveznosti veljaven Zakon o spremembi zakona o obrestni meri zamudnih obresti. Le-ta je namreč veljal za vse denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij in je določal realno letno zamudno obrestno mero v višini 25 odstotkov. Ker višine pogodbenih in zamudnih obresti pri denarni obveznosti (zavarovani z valutno klavzulo) – tako kot že predhodno pojasnjeno – v času nastanka spornega razmerja ni določal noben predpis, je treba v primeru, ko sta se stranki za obrestno mero dogovorili, spoštovati načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, torej dejstvo, da so stranke imele pravico dogovoriti obrestno mero zamudnih obresti, ki je bila višja od predpisane. Ker takšna pravica oziroma načelo ni neomejeno, temveč skupaj z drugimi načeli obligacijskega prava tvori odprt sistem pravnih pravil, v katerem je omejeno med drugim tudi z načelom vestnosti in poštenja, s slednjim kolidira v trenutku, ko je ob upoštevanju dejstva, da sta bili stranki konkretnega spornega razmerja na eni strani posameznik, na drugi pa profesionalna finančna organizacija, očitno, da višina dogovorjene obrestne mere ni več sorazmerna s kaznovalno funkcijo in funkcijo plačila za uporabo tujega denarja, ki jo „realna“ obrestna mera zasleduje.

Pritožbeno sodišče se je zato smiselno naslonilo na ratio zakonodajalca, ko je s sprejetjem OZ uzakonil domnevo, da se za oderuške štejejo vse tiste obresti, ki za več kot 50-odstotkov presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti (primerjaj 225. člen OZ). Takšen kriterij je sodišče druge stopnje v skladu z načelom pravičnosti uporabilo tako za zamudne kot tudi za pogodbene obresti in sodno varstvo v konkretnem primeru odreklo tistim zakonskim in pogodbenim obrestim, ki presegajo 37,5 odstotno letno realno obrestno mero. V tem delu je ugotovilo ničnost tako posojilne pogodbe kot tudi sporazuma o zavarovanju terjatve, saj je bil vanj zajet tudi sporni pogodbeni dogovor. Izpodbijano sodbo je posledično spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem se je oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči vse njene pravdne in pritožbene stroške. Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbenem postopku propadla zgolj v neznatnem delu, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Zahtevala je ugotovitev ničnosti obrestnega dogovora v tistem delu, v kolikor dogovorjene obresti presegajo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, ta pa je bila v času nastanka sporne obveznosti enaka zakoniti zamudni obrestni meri (brez revalorizacijske stopnje) oziroma pogodbeni, če je bila le-ta višja, v vsakem primeru pa največ 30 odstotna (primerjaj podatke v prilogi B2 v spisu). Sodišče njenemu zahtevku ni ugodilo zgolj za 7,5 odstotkov, pri čemer bi sicer njena obveznost iz naslova pogodbenih obresti presegala 48-odstotkov letno, glede zamudnih pa več kot 84-odstotkov letno (vključno z revalorizacijo). Odmero je opravilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano v spisu na list. št. 93 ter na list. št. 120. Pri tem je tožeči stranki priznalo skupaj 2.490,71 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (od tega 1.558,31 EUR za stroške odvetniških storitev, 120,00 EUR za kilometrino, 311,66 EUR iz naslova DDV ter 500,74 EUR za sodne takse), v pritožbenem postopku pa skupaj 1.030,63 EUR (od tega 441,56 EUR stroškov za odvetniške storitve, 88,31 EUR iz naslova DDV ter 500,76 EUR za stroške plačila sodnih taks). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.